Ena z vranje črnimi lasmi, druga s pšenično zlatimi, obe s spuščenimi približno (da me ne bi kdo obtožil natančnega preverjanja tega podatka) do zadnjice in obe na vrhuncu mladostnih čarov. Četudi sta padli v kak vrelec za preprečevanje staranja, ne moreta imeti več kot 27 let in v tem pogledu med čakanjem na izdelavo akreditacij sploh nista posebej izstopali iz množice prostovoljk, večinoma študentk ali dijakinj. Pravzaprav bi na prvo žogo stavil, da sta tudi onidve natanko to, toda saj veste, da o prostovoljkah na svetovnem nogometnem prvenstvu ne snemajo nadaljevank. Vloge v njih dobijo dekleta z drugačnimi modnimi dodatki, ki so mi v tem primeru vzeli sapo. Na prsih sta jima namreč počivali povsem filmski policijski znački, pri čemer je treba priznati (ah, dajte, kot da vi ne bi opazili), da večine njune teže nista nosila vratova, okoli katerih sta bili obešeni s srebrnimi verižicami. Prav lepo sta se ugnezdili, tako kot sta se na desnem boku očitne desničarke (tiste s črnimi lasmi, če ste se morda spraševali) in na levem boku očitne levičarke ugnezdili velikanski pištoli, prava grozljiva topova. V poplavi prostovoljcev, varnostnikov, kuharjev in ostalega osebja, ki se je dan pred začetkom prvenstva akreditirala na stadionu, ki bo prvo tekmo gostil šele v nedeljo (po tej logiki se je kak novinar tam lahko znašel le povsem po naključju), sem v dolgi vrsti stal ravno za njima. V dolgi vrsti in dolgo časa, kajti že akreditiranim prostovoljcem na drugi strani pultov stvari niso šle najbolje od rok. Pet minut bi verjetno zdržal z dovolj diskretnosti, za deset nisem prepričan, ob slabi uri pa nisem imel nobenih možnosti. Nekaj podobnega velja tudi na temo besedne komunikacije. Zagotovo ne bi zdržal toliko časa, ne da bi ju ogovoril, a vam ne morem povedati, kdaj natanko bi se zlomil. Dekleti sta me namreč prehiteli. Ni se moglo končati drugače, kot da sta opazili moje strmenje v pištoli in, občasno ter s precej več previdnosti, znački.
"Prvič vidiš policistko?" je v portugalščini z brazilskim naglasom vprašala zlatolaska in v odgovor dobila kombinacijo nasmeha ter odkimavanja. Res je nisem videl prvič, vsekakor pa sem prvič v živo videl zvezni agentki (tako je pisalo na značkah) sredi dvajsetih, ki sta potrpežljivo čakali z mano v vrsti in s topovoma za pasom druga drugi držali ogledalci (kakšna kombinacija!), ko sta si popravljali tanko plast pudra pod očmi. Če se moja portugalščina ne bi začela in končala z obrigado (hvala, op. p.) ter nekaj nemarnimi, zanju povsem neprimernimi vulgarnostmi, bi jima brez razmišljanja povedal natanko to. Tako pa se k tej temi nikoli več nismo vrnili, potem ko sem bil prisiljen razkriti, da se za temnimi očmi, poraščenim obrazom in brez lažne skromnosti zelo spodobno postavo ne skriva Brazilec. Ob tej ugotovitvi sta se začeli na vsa usta smejati, znački sta padli iz gnezdec, in le kako bi se lahko vrnili na prejšnjo temo, ko pa se je črnolaskina nekaj centimetrov nižje ustavila na majhnem, a nedvomno nosečniškem trebuščku. Še to! "Mar ni delo oboroženega agenta v Braziliji prenevarno za dekleta?" bi vprašal že pred razkritjem veselega pričakovanja, po njem pa je vprašanje, za katero je bila njuna angleščina ravno dovolj dobra, prišlo še hitreje. Šovinistično? Morda ga je mogoče razumeti tako, a je bilo v resnici predvsem zaščitniško. "Vsekakor je nevarno, toda s plačo agentke živim precej bolje kot ogromna večina Brazilcev," je pojasnila nosečnica, znamka njene majice in torbica sta to potrjevali, za nameček pa sem izvedel še, da je agent tudi mož in da je življenje v vzajemni skrbi lažje, kot bi bilo v primeru, da bi skrbelo samo enega. Predstavljam si, da so se in se še bodo stvari z otrokom nekoliko spremenile, toda to razmišljanje sem zadržal zase. Namesto tega sem vprašal za nekaj nasvetov na temo vožnje po Braziliji in spoprijemanja s tukajšnjimi mesti, dobil nekaj zelo koristnih informacij in se je, tik preden sta z narejenimi akreditacijami pomahali v slovo, celo smel dotakniti. Pištole, jasno, česa drugega!?
