Saj veste, s tistim raztegnjenim ž-jem, s katerim po pravilu izgovarjajo zapisano črko j. "Jezus, Žesus, Hesus ali Džizs," sem, če mi oprostite fonetičen zapis, nametal slovenščino portugalščino, španščino in angleščino ter v slednji dodal: "Kako, za vraga, me ne razumeš?" Debelo je gledala in primerno skomignila z rameni, čeprav ni imela pojma, kaj sem jo vprašal. "Rad bi dve. Ne eno, dve," sem se pomiril in nadaljeval v angleščini, pri čemer sem nazorno kazal iztegnjena kazalec in sredinec. "Dos," sem še enkrat poskusil v prepričanju, da poznam portugalsko besedo. In ko sem to storil približno trinajstič, se ji je v glavi vendarle prižgala žarnica. "Dois?" je previdno vprašala s pravim portugalskim izrazom za številko dve in pri tem pošteno raztegnila tudi š, s katerim zelo pogosto izgovarjajo zapisano črko s. Portugalci sicer precej pogosteje kot Brazilci, a pri besedi dois so si enotni. "Si, dois! Dois, prekleti dois plastenki vode. Prosim. Por favor," sem še dodal, a bi jo skoraj spet zmedel, saj sem tudi prošnjo naglasil izrazito preveč po špansko in sem bil precej oddaljen od zahtevanega pur favur, kar bi bilo precej bližje portugalski izgovorjavi. Hitro sem odmahnil z roko, da je ne bi zmedel dokončno, pokazal proti hladilniku in jo poslal tja. Pol minute pozneje pa sem ju končno držal v rokah, pri čemer sem bil tako izmučen, da bi verjetno potreboval tri. Pomislil sem že na možnost, da bi se vrnil po še eno, toda hitro sem odmahnil z roko in se odločil drugače. Ni bilo vredno, daleč od tega. Kdo ve, kaj bi si nesrečnica mislila, če bi se ponovno pokazal pred njo in hotel dodatno vodo. Da mi je dala eno preveč, da mi je vrnila premalo denarja, da ji žugam, da se pripravljam na vrtanje po nosu. Verjetno vse, le tistega, kar bi želel povedati, ne. Dve vodi sta bili povsem dovolj, vam zagotavljam. Pravzaprav sta morali biti.
Mnogi so opozarjali, da bo vsesplošno brazilsko nerazumevanje ena od velikih težav življenja in dela v deželi sambe. Da bodo preglavice imeli že tisti, ki bodo povsem omejeni na stadione in hotele, kaj šele ostali, ki se bodo odločili za bolj avtentično doživetje dežele in prvenstva. Resnično je vsaj osnovno angleščino zelo težko najti že pri kakem receptorju (pri večini nimate nobenih možnosti) v zelo dobrem hotelu ali pri kakem (večina je ponovno na popolni ničli) prostovoljcu na prizoriščih. Ko pa ta okolja zapustite, celo števniki in globalni thank you postanejo španska vas oziroma brazilska. Ko bi bili vsaj španska, kajti z dobrim znanjem italijanskega jezika in s solidnim poznavanjem sporazumevanja v španščini bi mi zagotovo šlo odlično. Kdor pa misli, da sem s to kombinacijo uspešen v Braziliji, je od resnice oddaljen približno toliko, kot opisuje prejšnji odstavek. "Precej prej se bomo mi naučili portugalsko, kot bodo oni razumeli karkoli drugega," mi je ob srečanju na letališču dejal slovenski televizijski kolega in imel je popolnoma prav. Zato sem poskuse z angleščino po izkušnji z vodo dokončno opustil in se trudim z nečim, kar bo nekega dne iz španščine počasi postalo nekaj, bolj podobno portugalščini. Ob tem pa se pogosto smejim na vsa usta, saj se zelo dobro zavedam, da sem na las podoben slovenskim turistom, ki me do krohotanja pripravijo na hrvaški obali. Tistim turistom, ki so prepričani, da govorijo hrvaško, če slovenskim besedam zgolj dodajo bolj hrvaške končnice in nekaj podobnega hrvaškemu naglasu. Stavek iz naslova spada med najbolj legendarne, verjetno pa na desetine zelo podobnih vsak dan ustvarjam z dodajanjem ž-jev, š-jev ter u-jev povedim v sicer podobni, a nikakor ne enaki španščini. In pogrešam hrvaške trgovke, tako zelo jih pogrešam. Neverjetno je, kaj vse sem jih že videl razvozlati, včasih so razumele celo formulacije, ki mi na prvo žogo niso bile povsem jasne. In dal bi polovico mesečne plače, če bi moji brazilski sogovorniki premogli vsaj delček njihove sposobnosti dešifriranja.