Tudi zato sem v trenutku privolil, pa čeprav ni šlo neposredno zanj. Varnostnik v hotelu, ki sem ga zapustil v soboto zjutraj in v katerem sem prebil nepozabnih 25 noči, je moral nujno v Fortalezo, moja pot na tamkajšnji obračun Brazilije in Kolumbije pa je bila menda najboljša in najhitrejša opcija. Deset minut pozneje sem že govoril z mišičastim gospodom, ki v nasprotju z večino Brazilcev čisto spodobno obvlada angleški jezik in ki sem mu prav tako marsikaj dolgoval. Med drugim me je dvakrat peš pospremil do središča mesta, da mi v veliki gneči ni bilo treba iskati parkirišča, in me enkrat celo prišel iskat. Da si ne boste kaj mislili, kljub temi in domnevni nevarnosti v njej bi vse tri sprehode zlahka opravil tudi sam, toda usposobljeni profesionalec je vztrajal, in ker je bil dobra družba, sem bil vedno za. Take družbe sem se nadejal tudi med dvourno vožnjo do Fortaleze, zato sem vanjo resnično privolil brez razmišljanja, moram pa priznati, da se mi je v glavo prikradel pomislek, ko sem izvedel, da bova imela družbo. "Veš, zraven mora tudi moj pes. Upam, da to ni problem," je dejal in nekoga, ki dotlej še nikoli ni prevažal te živalske vrste, je pošteno stisnilo pri srcu. V nekaj stotinkah se mi je v glavi oblikovalo nekaj filmskih scenarijev, ob tem pa nisem vedel, ali je stvar zaradi dejstva, da gre za najet avtomobil, lažja ali celo težja. Kakorkoli že, ne glede na vse te misli sem prikimal in upal na najboljše, naslednje jutro pa se je izkazalo, da sem upal dovolj močno. Takrat sem namreč spoznal psa, ki je prišel (oziroma so ga prinesli) v majceni košari in iz katerega Južni Korejci ne bi mogli skuhati niti poštenega golaža za eno osebo. Takih psov bi brez težav peljal pet, sploh ker je starček star štirinajst let in se vso pot ni niti premaknil. Ta uboga para me ne bi mogla motiti niti v sanjah, mojega začasnega avtomobila pa ne bi mogla poškodovati, niti če bi bilo od tega odvisno njeno iztekajoče se življenje.
Tako že na začetku ni bilo dvoma, da sem sklenil odlično kupčijo, kajti brez omembe vrednega žrtvovanja sem dobil krajšanje časa na še eni v nizu poti. No, vse skupaj pa se je izkazalo za še precej bolje od mojih pričakovanj, kajti od profesionalca sem izvedel veliko zanimivosti s kriminalno-varnostnega področja. Denimo, da je bil pes že dvakrat ugrabljen. Da, prav ste prebrali. Tovrstno početje je tukaj zelo priljubljeno, kajti policija ima preveč dela s še bolj resnimi zločini in ugrabitve psov pušča ob strani, nepridipravi pa tako s precej manj težavami pridejo do odkupnin, ki bi bile v primeru neprimerno bolj tveganega ugrabljanja oseb zgolj malce višje in precej težje dosegljive. Ni kaj, Brazilija je v marsičem čudna država, med razloge za to pa nedvomno spadajo kupi poškodovanih avtomobilov, ki so nagrmadeni okrog postaj prometne policije in ki so me že ves čas bivanja v tej deželi zelo zanimali. Končno sem izvedel, zakaj je ponekod tudi več kot sto vozil z različno stopnjo poškodovanosti in zakaj je nekatere celo že preraslo grmičevje. Odgovor se skriva v zavarovanju oziroma v odsotnosti tega. V Braziliji lahko avto na cesto odpeljete brez kakršnegakoli zavarovanja, pa naj gre za prvo, drugo ali tretjo osebo. Veliko avtomobilov, ki so udeleženi v preštevilnih nesrečah, zaradi tega ostane v lasti policije skozi dolgotrajen sodni postopek, včasih pa kar za vedno. In ker sistem ni urejen tako, da bi za pločevino tudi poskrbel, pridemo do nadrealističnih prizorov, ki imajo vsaj to vlogo, da človeka pozivajo k počasnejši vožnji. Celo človeka, ki je zavaroval avtomobil, sebe in tretjo osebo in ki se v primeru nesreče ne bi našel v popolni nemilosti. Ob tem pa se morda sprašujete, kaj se v tem zavarovalniškem kaosu dogaja, kadar v nesrečah pride do poškodb. Verjeli ali ne, obstaja brezplačno zavarovanje, ki ga jamči država in ki ureja le smrtne primere. V vseh ostalih primerih pa je zmeda še hujša kot pri pločevini. "Zato policisti in reševalci nikoli pretirano ne hitijo na kraj nesreče. In zato oblasti precej rajši vidijo, da z nezavarovanim avtom kakega naključnega pešca, ki se po brazilski navadi znajde sredi ceste, zadeneš čim bolje," je ob tem dejal moj človeški sopotnik, jaz pa se še vedno trudim, da mu ne bi verjel.
