S seboj v Zürich sem vzel dve kubanski cigari

V največjem švicarskem mestu smo (malce trdo) pristali v nedeljo dopoldne, pričakalo pa nas je turobno vreme. To ni skalilo velikega pričakovanja slovenskih atletov in atletinj pred nastopom na največji tekmi sezone. No, popoldne je že sijalo sonce, in to kar precej močno, tako da se je razpoloženje stopnjevalo.

In kaj imata skupnega evropsko prvenstvo v Zürichu in cigara? Kar precej. Cigara se po navadi prižge tudi, ko nekdo osvoji kolajno. Zato sem se odločil, da v Švico vzamem dve cigari za dve kolajni. Verjamem, da mi ju ne bo treba nesti nazaj domov in da ju bom tu z veseljem prižgal, ko bosta dve slovenski atletinji ali atlet in atletinja skakala okoli od veselja, s kolajno okoli vratu. Če pa jih bo morda več ... No, potem pa bom šel v kakšno cigarnico (v Zürichu jih je kar nekaj) in pač kupil cigaro (cohibe verjetno ne bom dobil).

Zdaj boste rekli, da pretiravam in da sem kljub vsemu prevelik optimist. Morda res, ampak ali naj razmišljam, da se bo vsem našim atletom zalomilo in bodo vsi izpadli v kvalifikacijah oziroma prvem krogu? O realnem stanju oziroma o tem, kam bi se uvrstili slovenski atleti in atletinje na EP, če bi vsi ponovili letošnje rezultate, sem že pisal, ampak vseeno verjamem, da bo vsaj 70 odstotkov naše ekipe (od 15 torej 10) naredilo to, kar morajo.

Sicer pa, Švica kot Švica - drago, s ćevapčići na vsakem koraku, prijaznimi in ustrežljivimi prostovoljci (na EP jih je okoli 2100), slabo kavo, množico kolesarjev in v principu kar zadovoljnimi ljudmi, ki brez težav dajo tudi 130 evrov za dnevno vstopnico za EP v atletiki ali pa šest evrov za pivo.