© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jure Bohorič
Jure Bohorič
21.11.2015 08:46:48

Z osivelih strani slabe kakovosti

www.alesfevzer.com

Ko sem odraščal v predmestju Ljubljane in začel kazati prve znake navdušenja nad nogometom, me je sosed Bojan, ki je bil takrat "profesionalec" v Avstriji in se mi je zaradi tega zdel huda faca, ves čas spraševal, za koga bom igral, ko bom velik.

Ker sem takrat – res sem bil še mlad, verjetno še niti v šolo nisem hodil – vedel bolj malo in se je moje poznavanje slovenskega zemljevida končalo nekje v Šiški, kjer je tedaj živela moja babica, sem vsakič odgovoril, da za Olimpijo. Ker je bil to pravzaprav edini klub, ki sem ga poznal. Tedaj mi je sosed Bojan začel razlagati o klubih in derbijih po vsem svetu, začel je širiti moja nogometna obzorja in hkrati poskrbel, da me je začel vrtati črv radovednosti. S podstrešja je privlekel stare številke Sportskih novosti in Tempa, in ko sem začel listati po tistih osivelih straneh slabe kakovosti, sem hitro spoznal, da ne obstaja zgolj Olimpija, da žoge ne brcamo zgolj pri nas in da se po svetu dejansko igrajo tekme, ki na stadion privabijo nepregledne množice ljudi.

Tako sem spoznal tudi derbi med Hajdukom in Dinamom, pa obračun med Partizanom in Crveno zvezdo, nekaj let pozneje, ko sem prek televizije spremljal še svoje prvo svetovno prvenstvo, sem se zaljubil še v nogometno dogajanje v sosednji Italiji. Začaral me je Milan s svojo sanjsko postavo, in ko sem s pomočjo tujega čtiva, ki mi ga je iz tujine bolj ali manj nosil prav sosed Bojan, spoznal razsežnosti njegovega obračuna z mestnim tekmecem Interjem, me je dokončno obsedel čar nogometnih derbijev.

Pozneje sem svojo obsedenost tešil tudi z iskanjem gradiva o argentinskem derbiju, pa grškem, turškem in še marsikaterem drugem, ki se mi je zaradi oddaljenosti (ta je bila tedaj, ko še ni bilo spleta, neprimerno večja kot danes) zdel tako zelo čaroben. Ko mi je bilo prvič dano, da sem na Marakani v živo spremljal beograjski derbi, sem vsako ped te nore izkušnje požiral z očmi in v glavo vtisnil spomine, ki nikdar ne bodo izginili. Pozneje sem imel srečo, da sem si v živo ogledal še marsikateri drugi derbi, lani sem imel tudi to srečo, da sem bil recimo na Monumentalu v Buenos Airesu; že res, da je bil prazen, ampak ko sem zaprl oči in si predstavljal, kako noro mora biti vzdušje, ko se tam udarita River Plate in Boca Juniors, sem dobil mravljince po vsem telesu.

To so kakopak obračuni, ki nogomet delajo tako čarobnega. To so tekme, ki so nogometu dale dušo in poskrbele, da je to, kar je danes – smisel življenja za marsikaterega navadnega smrtnika. Zdaj je moja obsedenost z derbiji nekoliko splahnela, bržčas tudi zaradi tega, ker so prelahko dosegljivi. Ker jih je televizijska globalizacija prinesla tudi v mojo dnevno sobo, občutek ni več isti. Nekoč sta prav ta oddaljenost in hkrati nedosegljivost celotni izkušnji dajala svojevrsten čar ...

Še vedno se v živo spomnim, kako sem pred zdaj že skoraj desetimi leti sedel na nabito polni tribuni San Sira, spremljal derbi med Milanom in Interjem in v trenutku, ko je dogajanje postalo malce bolj dolgočasno, odtaval z mislimi drugam in se začel spraševati: bomo tudi v Sloveniji kdaj doživeli tako intenziven derbi? Bo tudi pri nas kdaj nogometna tekma, za katero se bodo vstopnice prodajale kot vroče žemljice? Najprej prek uradnih kanalov, nato, ko jih bo zmanjkalo, še na črnem trgu? Bodo tudi pri nas kdaj ljudje tako nestrpno odštevali do prvega sodnikovega žvižga? Bom kdaj tudi v Sloveniji sedel na nabito polni tribuni in okoli sebe opazoval navdušene ljudi, ki bodo v tisti uri in pol iz sebe spravili toliko takšnih in drugačnih čustev, kolikor jih lahko naenkrat iz njih zvabi le nogomet?

Tedaj sem bil prepričan, da gre la za pobožno željo. Govoril sem si, da je to skorajda nemogoče, ker je nogomet pri nas pač takšen, kakršen je. Da se bo sem in tja sicer zgodil derbi, ki bo požel nekaj več zanimanja, nekaj več pozornosti, ampak da bi bil to spektakel? Da bi bilo to hrepenenje? Ne, tega si nisem mogel predstavljati.

K sreči sem se motil. Zdaj, ko slovenski nogomet preživlja pravo nogometno renesanso, se enako dogaja tudi z derbijem. Vse kocke so se zložile tako, da lahko končno le govorimo o spektaklu z veliko začetnico. Ljubljana je dobila dobro, močno in resno Olimpijo, Maribor je ostal na kakovostni ravni iz preteklosti; dvomim, da sta bila večna rivala kdaj tako zelo izenačena. To je jasno ključnega pomena za vrednost delnic nekega derbija. Partizan in Crvena zvezda rivala nista postala zgolj zato, ker sta iz istega mesta, precej bolj zato, ker sta se vedno borila za iste cilje.

So seveda tudi derbiji, ki so maksimalno eksplozivni ne glede na vse. Toda ljudje so že takšni, da se najbolj razgrejejo tedaj, ko se med sabo udarita kluba, ki sta sicer rivala, a sta hkrati tudi uspešna. Slovenci smo še toliko bolj nagnjeni k temu; povprečje nas v športu ne zanima. Bržčas smo se razvadili zaradi številnih športnih uspehov, postali smo, kakršni smo. Predrami nas le najboljše.

In zdaj nas je predramil derbi. Zakaj? Jasno: ker je postal najboljši. To bi moral biti epski obračun. Trenutek za derbi verjetno še nikdar ni bil boljši. Ko je zanimanje za slovenski ligaški nogomet doseglo nove višave, se je rodil tudi novi derbi s starima rivaloma. Slednja sta bila v preteklosti velikokrat preprosto preslaba za to, da bi tvorila derbi z veliko začetnico. Zdaj imamo derbi, na katerega smo lahko ponosni. In naj bo tudi na igrišču spektakel. To je edino, kar še manjka. Potem nam za derbijem ne bo treba pogledovati drugam ...