© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
19.11.2015 11:11:44

Gotovost večne negotovosti

Nikola Miljković

"Dosegel boš zadetek za uvrstitev na Euro," sem mu dejal.

Dejal sem mu, potem ko je vstopni kupon (kar je menda slovenski izraz za boarding pass) v slogu izkušenega popotnika vtaknil v potni list, vse skupaj skrbno pospravil in se odpravil na resnega letališča komaj vredno kratko pot od prijavnega okenca (tudi ta izraz sem moral posebej poiskati) do varnostnega pregleda.Na polovici se je ustavil, ko je zaslišal nepričakovano opazko, nagnil glavo in se simpatično nasmehnil. Nimam pojma in morda ne bom nikoli izvedel, kaj se je Romanu Bezjaku tedaj podilo po glavi. Kaj pa se je meni? V prvi vrsti je seveda šlo za povsem nedolžno šalo, za eno od tistih domislic, ki skušajo ustvariti pozitivno ozračje in poskrbeti za simpatične medčloveške odnose. Tako na nezavedni kot tudi na zavedni ravni pa sem se dejansko spogledoval z mislijo o tem, da bi napadalec Rijeke nekdanjega selektorja Matjaža Keka utegnil prinesti evropsko prvenstvo zdajšnjemu selektorju Srečku Katancu (in z njim vsem nam). Bilo bi tako zelo filmsko glede na to, da mladenič še nekaj dni prej sploh ni bil član reprezentance oziroma da ga sestavljavec seznama adutov za srečanji z Ukrajino nanj sploh ni uvrstil. Predvsem pa bi bilo tako zelo katančevsko, bilo bi tako zelo primerno nadaljevanje Aćimovićevega zadetka s polovice igrišča, Osterčevega po(ne)srečenega predložka z gležnjem, Rudonjevega prvenca vseh prvencev, ukrajinskega snega, romunskega dežja in tako naprej. Bilo bi tako zelo katančevsko, če bi za pot v Francijo na koncu zadel nogometaš, ki se je v vsej tragikomičnosti za mesto v izbrani vrsti lahko zahvalil strganim križnim vezem Roberta Berića. Vsaj z nekaj celicami svojega nogometnega uma sem verjel, da bo Bezjak nekje v neki kaotični gneči nekako dobil kakšno minuto igralnega časa, podstavil kak ud in postal zgodba, ki bi tako zelo dobro ponazarjala tako lik kot delo nekdanjega in zdajšnjega selektorja. Ni se zgodilo. Kar pa ne pomeni, da Bezjak, za katerega mi je Katanec svojčas zagotavljal, da nikoli ne bo igralec za reprezentanco, in do katerega se je dolgo časa tako tudi obnašal, ni postal zgodba. In da ta zgodba ničesar ne ponazarja. Pravzaprav ponazarja še več: omenjena lik in delo, pa tudi veliko tistega, kar je bilo narobe v teh kvalifikacijah in kar je na koncu privedlo do neuspeha.

Ni dvoma, Slovenija je na področju srčnosti, borbenosti, prizadevanja in želje v torek odigrala tekmo, na katero smo lahko ponosni in ki ji je nemogoče karkoli očitati. A to marsičesa ne spremeni niti za drobec. Na primer dejstva, da smo nad to podobo tako navdušeni, ker je prišla kot nekakšen kulturni šok in nanjo niti približno nismo bili navajeni. Irci, ki jih je omenil tudi Katanec, so tako odigrali vse tekme, zanje je tak pristop samoumeven, in če bi bile stvari normalne, bi moral biti tudi za nas. Naša reprezentanca je bila v tem pogledu kot nekdo, ki se skrajno prizadevno, do neke mere celo na silo trudi okoli lepega dekleta, potem ko ga je mesece le sramežljivo gledal in potem ko mu je praktično že odšlo z nekom drugim: boljšim, lepšim, pogumnejšim. Nad nečim takim sem lahko navdušen le v nadvse omejenem, laboratorijskem obsegu paničnega boja za preživetje, medtem pa me v realnem življenjskem smislu ne more prepričati in v mojih očeh ni nikakršna rešitev. Kajti vedeti je treba, da je Slovenija ob vseh teh naletih v tehničnem smislu pokazala zelo malo in da si razen poskusov z glavo Boštjana Cesarja (enega uspešnega in enega neuspešnega) v lovu na preobrat sploh ni priigrala priložnosti. Dovolj in še več si jih je priigrala v Baslu, kjer pa je manjkala taka borbenost, kakršni so tokrat manjkale tiste tehnične rešitve in akcije. Katanec torej pod črto celotnih kvalifikacij ni našel prave mešanice, ni našel kompromisa, ni našel prepoznavne reprezentance s prepoznavno igro. In le kako bi jo lahko našel, ko pa je v torek tako v udarno enajsterico kot na piedestal neskončnega hvaljenja (v veliki meri upravičenega, naj se razumemo) postavil igralca, ki mu teden dni prej še ni bil dovolj dober. Za uvrstitev na reprezentančni seznam. Spomnil se ga je šele po omenjeni Berićevi nesreči, pri čemer sploh ni šlo za logično zamenjavo. Robert bi bil namreč klasični napadalni adut s klopi, klasična pika željna kobra za premočrten lov na zadetek, medtem pa je bil Roman na prvi tekmi v Ukrajini to nekako napol, na povratnem srečanju pa je postal tekaški adut v službi filozofije fanatičnega zaletavanja v nasprotnika. Ko je v zaključku tekme ekipa še vedno potrebovala zadetek, ko je pohajala moč za fanatičnost in ko bi morala vstopiti kobra, pa Katanec na klopi klasičnega napadalca sploh ni imel. Pot iz Kopra v Maribor je bila za Andraža Šporarja pač predolga, morda bi se prvi strelec slovenske lige v članski reprezentanci znašel le v primeru, da bi se poškodoval – pretiravam, jasno, a z jasnim sporočilom – Jasmin Kurtić.

Katanec bi moral biti slovenski minister za negotovost in nedoslednost. Bezjakov primer o tem zelo dobro priča, Šporarjeva odsotnost, ki se ne bi mogla primeriti nobeni drugi reprezentanci (tako izrazit strelski vladar domače lige bi najmanj na nekaj minut čakal vedno in povsod), prav tako. A stvar gre po teh tirnicah še naprej. Selektor pravi, da ga ni bilo še nikoli sram za nič, kar je naredil v svojem poklicu. Veste, če nič drugega, bi mene bilo, potem ko bi mi Mišo Brečko odigral dve tako fantastični tekmi in bil v seštevku obeh srečanj skupaj s Samirjem Handanovićem prepričljivo najboljši slovenski posameznik. Bilo bi me zelo sram, ko bi sam pri sebi dobro vedel, da se mu več mesecev nisem niti oglasil s pojasnilom, zakaj ga ne kličem več niti za dotedanje sedenje na klopi za rezerviste. Po vseh letih in vseh zaslugah ga je pustil v popolni negotovosti, ga pahnil v nekakšno agonijo in ga nato poklical, ko se mu do tedaj nezamenljivi član udarne enajsterice Andraž Struna ni zdel dovolj dober za Jevhena Konopljanko. Za Raheema Sterlinga je bil? Kaj pa za švicarskega supertalenta Breela Embola na tekmi v Baslu, kamor Brečko sploh ni potoval. Marsikdo pravi, da bi se z borbenostjo iz Maribora že v Baslu uvrstili na evropsko prvenstvo. Ima prav. K temu pa dodajam, da bi se tudi z nekoliko manj zagrizenosti in z vsaj primerljivim nastopom izkušenega, mirnega in borbenega Miša. Ali pa morda, če Rene Krhin ne bi v zadnje minute padel z Marsa, temveč bi mu Katanec ključe zvezne vrste v roke dal že na začetku tekme. Naš minister je na tisti septembrski tekmi omahoval med Krhinom in Daliborjem Stevanovićem, potem ko nobenega od njiju ni bilo na reprezentančnem seznamu (očitno se jim je forma skokovito dvignila na poletnih počitnicah) sredi junija. V udarno enajsterico je na tisti ključni tekmi izbral slednjega in ga potem ni nikoli več klical, medtem pa je Rene iz reprezentančno neprimernega igralca postal nezamenljivi član začetnih enajst. Kapo dol Brečku, da ni vseh skupaj nekam poslal in da je v takih okoliščinah prišel odigrat dve taki tekmi. To sem mu povedal tudi osebno. Kapo dol Krhinu, da je ostal tako miren po mesecih selektorjevega napol posmehljivega zaničevanja. Kapo dol Stevanoviću, da je zadevo prenesel brez delanja zdrah. Kapo dol Bezjaku, kapo dol vsem, ki se morajo spoprijemati z negotovostjo in nedoslednostjo. Navsezadnje tudi vsem nam, ki prav tako pogosto ne vemo, pri čem smo. Kaj je naša reprezentanca, kaj so njeni aduti, kaj je njena usmeritev, kaj je njena vizija, kaj je njena podoba? Tega nismo vedeli na nobeni točki kvalifikacij in vemo še manj ob vseh napovedanih slovesih. Gotovo je le to, da smo s Katancem v večni negotovosti tudi glede njega samega in njegove prihodnosti. Ponovno nismo slišali ne »Rad bi vodil reprezentanco, če to hočejo moji nadrejeni« ne »Nočem je voditi, želim oditi«. Spet smo slišali nekaj vmes, nekakšno nerazumljivo stokanje namesto prave komunikacije z mediji in javnostjo. Brez jasne odločitve, jasne želje, jasnega pogleda, jasnega načrta. Slišali smo nekaj takega, kot je (bilo) ravnanje z Bezjakom, Brečkom, Stevanovićem, Krhinom in še kom.