Čeprav motociklistične dirke nikakor niso tak par čevljev, ki bi jih nosil redno, si jih kot vsesplošni športni zanesenjak ob posebnih priložnostih z veseljem nadenem in bolj posebne priložnosti od tokratne kajpak ni bilo še nikoli. Moral sem videti obračun pri OK Valencii, kot so ga mnogi evforično poimenovali, pa čeprav sem si drznil verjeti, da ob vsej norišnici odštevanja pred zadnjim dvobojem Jorgeja Lorenza in Valentina Rossija razplet poznam.
Po logiki maloprej priznanega nerednega spremljanja nikakor nisem največji strokovnjak za pritiskanje plina na dveh kolesih, toda stvari so mi bile jasne in nisem mogel razumeti pretiranega dramatiziranja okrog mogočih razpletov. Ko je gospoda v vlogi športnih razsodnikov potrdila, da bo italijanski idol Rossi v skladu z izrečeno kaznijo startal z zadnjega položaja, sta bila v očeh vsakega realnega spremljevalca dogajanja potek in konec dirke v veliki meri spisana.
Ko je španska trojica, sestavljena iz omenjenega Lorenza na yamahi ter iz Marca Marqueza in Danija Pedrose na hondah, pričakovano pobrala smetano na kvalifikacijskem treningu, pa je bila mera spisanosti še toliko večja. V marsikaterem pogledu je bila kar dokončna. Ni bilo treba biti poseben ekspert za oceno in napoved, da se bo Rossi z zadnjega mesta zelo hitro prebil na četrto, a da bo po vsej verjetnosti tam tudi ostal.
In ni bilo treba nič več od osnovnega poznavalca športa za podobno gotovo oceno in napoved, da se bo Lorenzo medtem vozil na prvem mestu, da bosta njegova rojaka nekakšna tampon cona za njegovim hrbtom in da bo nesrečni (če je ta beseda sploh na mestu) Italijan od te cone ves čas preveč oddaljen. Če sem (malce neprofesionalno) povsem iskren, mi je Valentino v vseh pogledih bližje kot Jorge in bi mu bolj privoščil naslov svetovnega prvaka.
Toda po eni strani menim, da se je v Maleziji pustil sprovocirati in si je za svojo brco (najmanj) tako kazen zaslužil, po drugi strani pa sem vedel, da je s to kaznijo njegova usoda zapečatena. Kakšna drama neki, obstajala je ogromna verjetnost, da bo dirka potekala dolgočasno, kot po tračnicah. Kakšna drama neki, zanjo je bilo po neskončno zanimivem odštevanju z izjemnim številom skrajno privlačnih vložkov nadvse malo možnosti.
Pravzaprav je obstajal le en realen scenarij, po katerem bi se zadeve lahko zapletle do te mere, da bi se tehtnica boja za naslov prevesila na italijansko stran. Lorenzeva napaka. Bodisi taka, ki bi ga stala uvrstitve in bi Rossiju neposredno prinesla jubilejno krono, bodisi taka, ki bi Italijanu omogočila popolno približanje, prinesla neposreden obračun pretendentov na prestol na stezi in kot edina poskrbela za dramo v pravem pomenu tega izraza.
Vsi tisti, ki so ali ste pričakovali zaplete z naslova Marquezovega, Pedrosovega ali njunega skupnega napada na Lorenza, pa ste seveda živeli v velikanski zmoti patetično-lažnega fair playa, kakršen je Sloveniji pred osmimi meseci odnesel zelo pomembno lovoriko v nekem drugem športu. In ne morem razumeti, kako so ali ste lahko verjeli, da se bosta rojaka resnično lotila španskega dirkača na pragu naslova in da mu ga bosta speljala pred nosom.
Ni dvoma, v zadnjih krogih sta bila hitrejša, vozila sta boljša motorja na boljših pnevmatikah. Ni dvoma, če bi šlo za dirko sredi sezone, bi ga relativno zlahka prehitela, ga pahnila na tretje mesto in Lorenzo kar na lepem ne bi osvojil dovolj točk za skok pred Rossija. A ni šlo za dirko sredi sezone, šlo je za precej več, zato ga nista. Čeprav posebej Pedrosa in Lorenzo nikoli nista bila v pretirano dobrih odnosih, je bil Španec Špancu seveda Španec.
Pričakovano, razumljivo in ne glede na nekaj italijanskega jamranja tudi splošno sprejeto. Četudi tekmujeta za konkurenčno moštvo, četudi sta Yamaha ter Honda največji rivalki na svetovnem motociklističnem trgu in četudi je bila zmaga v interesu številnih sponzorjev, ki kajpak niso enaki Lorenzevim, česa drug(ačn)ega preprosto ni bilo mogoče pričakovati. Kot je dejal pod črto, česa takega ni pričakoval niti Lorenzo sam; novi svetovni prvak se je zanesel na špansko nenapadanje.
Kajti če bi rojak na tak način škodoval rojaku, si nikoli ne bi odpustil sam, predvsem pa mu nikoli ne bi odpustila vesoljna Španija. Če mislite, da bi na Pirenejskem polotoku v primeru napada (sploh uspešnega) zaploskali tako imenovani poštenosti, se zaradi nje kolektivno tolkli po prsih in prav tako kolektivno povprek zmerjali peščico drugače mislečih upornikov, živite v pravljici vseh pravljic.
Da bi rojak na tak način škodoval rojaku, ne bi smel biti Španec. Verjetno bi moral biti Slovenec in kot junaka bi ga pozdravili le v primeru, da bi živel na sončni strani Alp. Pedrosa bi moral biti Petrič, Marquez bi moral biti Markeš, pri čemer znani zven slednjega priimka nikakor ni naključje. Saj veste, v Sloveniji imamo tako zvenečega heroja, ki ni tekmoval le pod isto zastavo, temveč tudi za isto moštvo in za korist istih pokroviteljev kot kandidat za naslov zmagovalca svetovnega pokala.
A ni dal prednosti ne moštvu, ne potrebam sponzorjev, ne v prvi vrsti državi in narodu. Prednost je dal nekomu drugemu, ki ga vsak dan vidi v ogledalu. Nekomu, na katerega ne Marquez ne Pedrosa nista pomislila in čigar prioritete ne bi obstajale niti v kateremkoli drugem normalnem športnem okolju. Če tega niste verjeli prej, ste zdaj morda nekoliko bližje. Če še vedno niste, pa je tako ali tako vseeno tako vam kot meni. Še najbolj pa Severinu Freundu, ki je imel noro srečo, o kakršni je Rossi lahko le sanjal.
Berite brez oglasov in dostopajte do zaklenjenih vsebin
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do zaklenjenih vsebin
Berite brez oglasov in dostopajte do zaklenjenih vsebin
Brezplačen promocijski dostop je na voljo uporabnikom z izpolnjenimi podatki.
Andrej Miljković
10.11.2015
10:36:32
Če pa bi Marquez bil Markeš ...
Seveda me je potegnilo, seveda sem v nedeljo popoldne sledil velikim množicam po vsem svetu in tudi sam sedel pred televizijski sprejemnik.