© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
16.11.2015 11:03:40

Ste lačni? Na meniju je le trava!

Nikola Miljković

Neskončno odmevnim raziskavam, ki so nas pred kratkim ustrahovale z vplivom uživanja mesa na razvoj rakastih obolenj, ne verjamem.

Če se bodo sčasoma izkazale za neizpodbitno resnične, pa se, prisežem, ne bom kesal. Z opravičilom vsem mamam, ki bodo zaradi te trditve imele kakršnekoli težave s svojimi otroki, in z opravičilom vsem aktivistom na tem področju imam umrla živa bitja z vso slastjo tega sveta toliko rajši od izpuljenih, da mi je za zdravstveni vidik mojega prehranjevanja malodane vseeno.

Mesne dobrote častim, zelenjavne zadeve napol (mah, komu lažem, na štiri petine) preziram in zelo težko razumem kakršnekoli drugačne poglede, kaj šele dejanja. Spoštujem, dopuščam – tako kot spoštujem in dopuščam vse ostalo v mejah zakonitega in moralnega –, razumem pa zelo težko.

A vendar obstaja zelenjava, obstajajo rastline, pri katerih je ravno obratno, oziroma obstaja kombinacija prav posebnih rastlin, na prav posebnem vrtu, v prav posebnih razmerah, pri katerih ne razumem vseh tistih, ki jih ne jedo. Nogometni žargon pravi, da le tisti, ki grize in golta travo na zelenicah igrišč, lahko v tem športu resnično kaj doseže. Kar drži kot pribito.

Nogometa preprosto ni mogoče uspešno igrati drugače in nikoli nisem mogel (ter nikoli ne bom mogel) doumeti tistih, ki se ga sploh skušajo lotiti brez te oblike vegetarijanstva. Nujna je že, če se na lokalni livadi dobita skupina mojih kolegov in skupina znancev katerega od vas.

Ta nujnost pa le še skokovito, potenčno narašča, ko tretja liga postane druga, druga postane prva, ta sčasoma privede do igranja z državnim grbom na prsih in ko nekje proti koncu (vsaj za slovenske razmere) naraščanja tekma rednega dela reprezentančnih kvalifikacij postane tekma dodatnih.

Gre za grizenje in obedovanje v prenesenem pomenu? V ogromni večini primerov vsekakor, a nikakor ne vedno. Če so borbenost, zagrizenost, srčnost in nepopustljivost (pa še kaj s podobnim predznakom bi se našlo), ki jih ta izraz tako zelo dobro ponazarja, resnično na vrhuncu, potem se ob kakem skoku na glavo in traktorskem ritju človeškega telesa po travnati ruši figurativnosti občasno pridruži tudi dobesednost.

Če še niste videli nogometaša, ki ima travo v ustih v povsem konkretnem pomenu tega izraza, potem ste ta šport do zdaj spremljali (pre)malo. No, ali pa ste ga začeli spremljati pred kakim letom, največ dvema in ste bili pri tem osredotočeni zgolj na aktualno garnituro slovenske izbrane vrste.

Morda celo najbolj nadarjena in po moji oceni najbolj individualno kakovostna zasedba s Triglavom na srcu namreč v zelo veliki meri in neverjetno pogosto deluje kot izrazita skupina radikalnih nogometnih mesojedcev, ki jim trava diši še mnogo manj kot meni običajna zelenjava.

Moji omenjeni kolegi bi vam znali povedati, na koliko nerazumevanja in razburjenja naletijo, če se na tisti livadi prikažejo brez želje gristi travo, igrati z vsaj nekaj pene na ustih in (če uporabim še eno prispodobo s podobnim pomenom) vsaj občasno pogledati z belim. Službene obveznosti me ne zanimajo, družinske skrbi prav tako ne. Če si prišel igrat nogomet, ga igraj, sicer ostani doma.

Lahko si torej predstavljate, kaj pri meni povzročijo premalo borbeni, premalo zagrizeni, premalo srčni profesionalci, ki morajo igranje nogometa v življenju logično postavljati še precej višje od nas, divjih rekreativnih zanesenjakov. V kakršnihkoli okoliščinah jih ne morem sprejeti, kaj šele da bi se z njimi sprijaznil.

Kaj hudiča naj si torej mislim šele o izbrani vrsti, ki brez hlastanja po kratko postriženi stadionski zelenjavi odigra skorajda celotne kvalifikacije in se brez njega loti celo neposrednega boja za uvrstitev na veliko tekmovanje?

Zakaj ne uspe pokazati nečesa, kar je tako prekleto nujno in tako prekleto samoumevno že na livadi, kaj šele v dodatnih kvalifikacijah? Ne vem. In kot rečeno, ne razumem. Morda nima želje, čeprav se to zdi nemogoče, morda ne zna, morda ne zmore, morda ne more zaradi kakšnega motečega dejavnika.

Ne vem in srčno upam, da mi nikoli ne bo treba (iz)vedeti, zakaj je vključno s soboto skoraj vedno manjkalo nekaj tako banalnega in hkrati tako ključnega. Pozor, pozitivne izjeme se delno ali v celoti najdejo vedno, našle so se tudi tudi tokrat in naj osebe na tem (sicer kratkem) seznamu ne zamerijo, ker jih tokrat ne bom izpostavil, tako kot za zdaj ne bom izpostavil nasprotnih ekstremov.

Namignil bom zgolj na navidezno nepomembnega akterja lvivskega obračuna, ki mi je v preteklosti zagotovo zameril nekatere javne opazke na njegov račun. Bog pomagaj, pri njih vztrajam in v veliki meri veljajo tudi za njegov tokratni nastop, a mu hkrati ne morejo vzeti zagrizenosti in borbenosti, s katerima je stopil na igrišče ter dal nekaj, česar je bilo do tedaj tako noro malo.

Ko bi le kaj vsaj podobnega dali nekateri tisti, ki v tem trenutku realno zmorejo več od igralca, čigar metanje, zaganjanje in prizadevanje so končno poskrbeli za to, da je celotna slovenska ekipa skupaj premogla nekaj malega več bojevitosti kot sam samcat Jevhen Seleznjov.

Saj veste, tisti ukrajinski nogometaš, ki je zabil gol za 2:0 in ki je nekaj minut pozneje ob zadeti vratnici skoraj jokal v svoj dres ter se s fanatičnimi očmi ni mogel odločiti, ali naj poleg trave poje tudi njega. Ta nogometaš je bil najbolj grizoči med grizočimi, najbolj penast med penastimi, najbolj belook med belookimi v ekipi, ki je na tem področju našo premagala še precej več kot zgolj z 2:0.

V ekipi, ki ji bo evropsko prvenstvo seveda mogoče vzeti le v primeru primerljivo jedočega mariborskega odgovora. Kdor je lačen Eura, ne more več izbirati. Zdaj je zadnja priložnost za to, da se končno loti bilk, ki edine prinašajo Francijo.