In kot da pohajkovanje po starem jedru največjega turškega mesta že do tistega trenutka ne bi bilo nekaj zelo posebnega, je dobilo dodatno razsežnost ter postalo nekaj preprosto edinstvenega. Kar ste verjetno spoznali že ob pogledu na pričujoče strani in še preden ste se lotili branja tega zapisa.
"Se dobimo pri vodometu med mošejama?" Na svetu je le peščica tako zelo ikonskih krajev, kot je ploščad v srcu Sultanahmeta, ki je bil središče Istanbula, še preden se je tako imenovalo mesto in še preden se je tako imenoval ta njegov najslavnejši predel. Pred prihodom ljudstva islamske vere se je bohotil glavni trg Konstantinopla z osrednjo cerkvijo vzhodnega rimskega cesarstva, glamurozno Hagijo Sofijo, pozneje pa je najprej z enakim in nato z današnjim imenom predel postal eden najbolj gracioznih na svetu.
Čeprav so jo sprva želeli uničiti, so Turki po premisleku ohranili vsa Sofijina bogastva, le dodali so ji minarete in njeno notranjost iz zlatih mozaikov spremenili v mošejo. Kljub temu pa so na istem trgu s pogledom na Bospor želeli imeti tudi "pravo" svetišče svoje veroizpovedi, zato so nasproti zgradili Modro mošejo, verjetno najlepšo zgradbo te vrste kjerkoli na Zemlji. In če dodamo še sultansko palačo Topkapi, ki je z razgledom na obe svetišči zrasla v parku v neposredni bližini, postane jasno, zakaj gre za enega najbolj obiskanih krajev našega planeta. In zakaj se človeku, ko se dogovori za srečanje pri vodometu na sredini, nekoliko zašibijo kolena.
Vsakdo je enako presunjen, in sicer ne glede na število predhodnih obiskov. Za našega fotografa je bil prvi, za novinarja četrti, Rajko Rotman in njegova zaročenka pa v mestu celo živita, a jima je tako kot vsakokrat tudi tokrat vzelo sapo. Ne pretiravamo, če trdimo, da smo potrebovali nekaj časa, preden smo se na tem idiličnem kraju lotili dela, ter da smo ga potrebovali še nekoliko več, preden smo se v želji po raznolikosti zgodbe in fotografij premaknili kam drugam.
Pri tem je bila naša želja spustiti se prek mosta Galata v istoimensko četrt, od koder se na vse opisano razprostira pogled in kjer je kar nekaj zelo prijetnih lokalov, iz katerih je mogoče opazovati neštete ribiče, ki na tem mostu poskušajo svojo srečo in ki so pogosto akterji na najbolj privlačnih fotografijah. Prvi del predloga je bil sprejet, drugi prijazno zavrnjen. A do tega še pridemo.
VOZI BOLJE OD MENE IN BOLJE PARKIRA, SPLOH TUKAJ
"Verjetno vsi pravijo, da je največji problem promet, in temu je težko oporekati," je pogovor sam od sebe stekel že, ko smo se streljaj od kultne ploščadi vkrcali v tramvaj in se v nepopisni gneči začeli spuščati proti morju. "Morda koga tudi moti velikansko mesto kot tako, naju nikakor ne. V tem pogledu uživava, promet pa je res težava, toda tudi z njim sva se naučila spoprijemati," je dejal Rotman, medtem ko je lovil ravnotežje v vozilu na tirih, njegova izvoljenka Maja pa je prikimala in se tudi takoj priključila debati.
Na tekme gremo s policijskim spremstvom, zato posebnih težav nimamo. V zasebnem življenju pa večinoma vozi Maja. Že tako ali tako nisem nekdo, ki bi užival v vožnji avtomobila, v Istanbulu pa še toliko manj. Tako da moram priznati nekaj, kar bo zvenelo precej nenavadno.
"Treba je pač vedeti, kdaj greš lahko kam in koliko časa potrebuješ za kakšno pot na določen dan ter ob določeni uri. Ko to postane del tvojega življenja, je povsem zabavno." Sploh zanjo, ki se, kot smo izvedeli sčasoma, za volanom klubskega avtomobila na istanbulskih cestah znajde bolje od bodočega moža. Z njegovimi besedami: "Na tekme gremo s policijskim spremstvom, zato posebnih težav nimamo. V zasebnem življenju pa večinoma vozi Maja. Že tako ali tako nisem nekdo, ki bi užival v vožnji avtomobila, v Istanbulu pa še toliko manj. Tako da moram priznati nekaj, kar bo zvenelo precej nenavadno."
Da, uganili ste, gre za priznanje, ki ga marsikdo med nami in vami ne bi izrekel, tudi če bi vedel, da gre za resnico. "Nimam druge možnosti, taka je pač resnica, četudi morda odločajo nianse (smeh). Moje dekle vozi bolje od mene, bolje bočno parkira, bolje se znajde v gneči, bolje menja vozne pasove, upa si voziti hitreje in vse to se tukaj kaže še precej bolj kot kjerkoli. Je res odlična voznica in se ji z največji veseljem pustim prevažati," je dejal in nas spomnil na srbskega rokerja Momčila Bajagića – Bajago, ki je na sovoznikovem sedežu napisal veliko svojih uspešnic.
"Jaz pesmi ne mislim pisati, mi pa taka ureditev povsem odgovarja. Sploh zato, ker gre dragi resnično dobro od rok," je še poudaril, nam pa je bilo po spletu okoliščin tudi dano, da smo zadevo preizkusili. Na koncu druženja se je namreč obrnilo tako, da se nam je mudilo na drugo stran mesta, kamor sta bila bodoča zakonca Rotman namenjena in zaročenka se je resnično izkazala v svoji vlogi. Ne sodite Rajka in nam verjemite, da bi na poligonu, ki smo ga prevozili na kar dolgi poti, za Majo zaostal marsikdo.
MAJHNA POROKA, ČIM MANJ KEBABA PRED NJO
"Do zdaj še nisem vozila veliko drugih ljudi, zato sem imela malo treme. Pač nisva še imela veliko obiskov, večina verjetno čaka lepše vreme in višje temperature," je še dejala ob tem, Rotman pa je dodal: "Nekaj ljudi je bilo, zagotovo jih bo zdaj spomladi še več, kajti lokacija je resnično atraktivna. Zato sva tudi vzela stanovanje z dodatno sobo, tako da lahko prespijo pri nama, Maja pa jih bo z veseljem vozila okrog in jim tudi razkazala znamenitosti, tako kot je to počela do zdaj."
Seveda pa bosta družino in prijatelje kmalu gostila tudi na nekoliko drugačen način. Nekajkrat smo že omenili poroko, ki se bo zgodila čez dobra dva meseca in o kateri je beseda stekla, ko smo tramvaj zapustili na drugi strani mostu in ko smo Rajka pripravili do tega, da je uporabil opremo enega od prijaznih ribičev z razglednic. "Da, po koncu sezone bodo najini bližnji prav tako najini gostje, a drugje. Ob koncu junija se bova v Mariboru poročila, pri čemer pa nikakor ne bo šlo za kakšno megalomansko zadevo," je o tem povedal Rajko, za več pojasnil pa je priporočil boljšo polovico, ki ribiške palice ni držala, zato pa ima v rokah dirigentsko palico na področju organizacije poroke in slavja po njej.
"Povabila sva okrog sedemdeset ljudi, večinoma prijateljev, saj sta najini družini resnično majhni. Imela bova cerkveni in civilni obred, želiva pa se izogniti velikim tradicionalnim običajem in muzikantom, saj nama ne eni ne drugi niso všeč. Organizacija poroke iz Istanbula je resnično zahtevna reč, zato sem najela načrtovalko, ki skrbi za vse stvari, in menda gredo po načrtih. Jaz moram samo poskrbeti, da ne bom pojedla preveč kebaba in baklave," se je, če dobro poznamo nežnejši spol, pošalila le napol oziroma precej manj, kot smo se pošalili mi, ko smo Rajka soočili s precejšnjim zaostankom te poroke za nedavnim megalomanskim obredom čilskega zvezdnika Juventusa.
"Res je, Arturo Vidal je eden najboljših nogometašev na mojem položaju in je na svojo poroko povabil ogromno ljudi, vključno s številnimi zvezdniki in državnim vrhom. Toda jaz Vidal še nisem na igrišču, pa tudi sicer ne. Slovenskega predsednika Pahorja zato nisva povabila, ostalih politikov prav tako ne."
ZAGOTAVLJAMO, DA IMAJO NEBESA 360 STOPINJ
"Lahko pa bi povabila turškega predsednika Erdogana, saj je Rajka njegov urad povabil na sprejem ob nedavnem obisku Slovenije," je imela Maja drugačno zamisel, seveda v šali. No, šalila se je s tistim delom o povabilu na poroko, nikakor pa ne o povabilu, ki ga je njen izbranec dobil pred kratkim in o katerem smo ga seveda povprašali. "Dobil sem vabilo, očitno so slišali, da bo v Sloveniji, in so menili, da bi se kot slovenski športnik na delu v Turčiji sprejema lahko udeležil. Toda očitno niso vedeli, da moram še na prijateljsko tekmi v Doho, jaz pa je seveda nikakor nisem želel izpustiti, zato sem se moral opravičiti. Verjetno bi bilo zelo zanimivo doživetje, toda prioritete so jasne."
Reprezentanca je nedvomno ena od njih, Rotmanu ogromno pomeni in z iskricami v očeh je spregovoril o njej, potem ko je Rotman (še enkrat, zelo prijazno) zavrnil ponudbo za sedenje na bregu na drugi strani mostu. Na vsak način je želel, da bi se s tramvajem vrnili po isti poti, nato pa s ploščadi zavili v stransko ulico, se dvignili mimo prodajalcev preprog in se povzpeli na streho napol skritega hotela, na kateri se vse prej kot skriva restavracija.
Iz okoliških hiš štrli ven na način, ki z miz na strehi ponuja 360 stopinj edinstvenega pogleda na Istanbul; z najlepšim delom v ospredju in vsem ostalim vključno s prehodom v Azijo v ravno prav zamegljenem ozadju. "Zdi se, da sem postal standarden reprezentant, kar me izjemno veseli. Z izbrano vrsto so bile vedno povezane moje velike želje in s tem se mi uresničujejo," je nadaljeval, ko smo zajeli sapo. Pa čeprav je treba priznati, da je nikoli nismo zares in da sogovornikov pogosto nismo gledali oči, temveč so nam naše begale naokrog.
"Upam, da se bo nadaljevalo po tej poti, sploh zdaj, ko so na vrsti resnično pomembne zadeve. Doma tekma z Anglijo tik pred najino poroko bo nekaj posebnega, septembrsko gostovanje v Švici bo morda manj prestižno in odmevno, a verjetno še bolj ključno."
Standardno vprašanje ob tem se glasi, ali se Slovenija mora uvrstiti na evropsko prvenstvo? "Sicer mislim, da še vedno nismo nogometna država, ki bi lahko zahtevala nastop na evropskem prvenstvu, vsekakor pa moramo delati za to, da bi ga dosegli. Dodatne kvalifikacije morajo biti naš cilj, po kakovosti sodimo vanje, vsekakor pa smo sposobni tudi česa večjega." Bi pa vsekakor bile zanimive dodatne kvalifikacije, v katerih bi se naša izbrana vrsta pomerila s turško. Vsaj z zornega kota kraja našega srečanja in Rajkovega delovnega okolja.
ON NAJ GRE DRUGAM, JAZ BOM OSTALA TUKAJ
"Kaj pa vem, Turkom gre slabo, trenutno smo dodatnim kvalifikacijam bližje mi. Če bi zmagali na Nizozemskem, bi bili v boljšem položaju, a jim jo je v sodniškem podaljšku zagodel Wesley Sneijder, torej ravno prvi zvezdnik Galatasaraya. Morda bi bilo podobno odmevno, če bi jim jo jaz zagodel v dodatnih kvalifikacijah," si je Rotman za potrebe tega pogovora v glavi zarisal simpatičen scenarij, ki pa je kajpak vključeval tudi predstavo, boljšo od tiste na že omenjeni prijateljski tekmi v Katarju.
Nadaljevanje kariere v Turčiji je resnično nekaj, česar se ne bi branil. Sploh če bi mi kdaj uspelo dobiti priložnost pri katerem od velikanov. Gre za noro močne klube in resnično kvalitetno ligo, ki bo ob teh vlaganjih in tej gospodarski rasti države zagotovo še napredovala.
"Ne iščem izgovorov, toda mnoge med nami je šokiralo podnebje. Nisem si mislil, da ti suha vročina tako zalepi grlo. Še dobro, da bo svetovno prvenstvo pozimi, kajti že zdaj je zdelo težko igrati. Potem pa je prišel še tisti šok v podobi katarskega zadetka in res smo pustili slab vtis. Škoda, kajti zdaj se zdi, kot da je razlika med najboljšo enajsterico in nami ostalimi velika, pa po mojem mnenju nikakor ni."
Na splošno 26-letnik uživa vsakokrat, ko pripotuje v reprezentančni tabor, pa čeprav bi težko rekli, da pogreša domovino. "Hm, res ne vem, ali pogrešam Slovenijo. Zagotovo ne pogrešam slovenske lige; spremljam jo zelo natančno, a je ne pogrešam. Morda mi manjka domača hrana, česa drugega se ne spomnim," je s temi besedami sprožil odziv zaročenke. "No, no, saj se trudim s kuhanjem naših jedi."
In jo takoj potolažil: "Saj veš, kaj sem mislil. Manjka mi, da bi lahko kjerkoli in kadarkoli jedel tisto, na kar sem navajen. Navsezadnje drugod jem vsaj tolikokrat kot doma, če ne celo večkrat. Turška hrana je sicer zanimiva, toda hitro se je naveličam, pa še za športnike nikakor ni primerna. Tiste stvari, ki so najboljše, so za nogometaša prava smrt. Vsi tukajšnji poskusi pripravljanja stvari, ki smo jih pri nas bolj vajeni, pa so čista katastrofa. A poleg tega res ne čutim kakšnega omembe vrednega domotožja, v Majinem primeru pa je zadeva še nekoliko bolj ekstremna."
Kaj to pomeni? Če ste pričakovali ekstrem v drugo smer, ste se zmotili. "Ne samo, da popolnoma nič ne pogrešam Slovenije, konkretno Istanbul me je navdušil do te mere, da ga preprosto ne želim zapustiti. Z Rajkom se pogosto šalim, da bom, če bo nekega dne odšel drugam, jaz ostala tukaj. Noro všeč mi je." Mesto kot tako bolj kot družba v njem, saj je slovenski par (še) nima veliko. "Zunaj nogometnih krogov družbe v Istanbulu sploh nimava, zgolj kakšne znance, ki jih spozna predvsem Maja, kadar počne stvari v moji odsotnosti. Mislim na dekleta na telovadbi in podobno. Kar zadeva nogometno okolje, pa se največ družim s soigralcema."
ŠE DOBRO, DA MOLDAVIJKA GOVORI ANGLEŠČINO
Enega bi uganili že ob pogledu na seznam nogometašev na plačilni listi kluba, morda pri ugibanju ne bi bili daleč niti od drugega. "Največ časa preživim z bosanskim soigralcem Edinom Višćo, s katerim tako dobesedno kot v prenesenem pomenu najlažje najdeva skupni jezik. Pa tudi sicer je super dečko, kar velja tudi za mojega moldavskega kolega Alexandruja Epureanuja, s katerim si deliva sobo in ki kar dobro govori angleško."
In kaj ima od tega Maja oziroma ali je ta dva nogometaša zagotavljata kaj ženske družbe? Seveda smo zgovorno Štajerko vprašali neposredno, do tedaj smo se že navadili, da kakršnegakoli advokata ne potrebuje ne na cesti ne v pogovoru. "Višća je na žalost sam, tako da po njegovi zaslugi ne dobim ženske družbe. Epureanujeva žena pa je res krasna oseba, in ker tudi govori angleško, je kombinacija popolna. Z njo preživim precej časa."
Morda ga bo tudi v prihodnji sezoni, kajti prav mogoče je, da bo Moldavec ostal v klubu, enako pa velja tudi za Slovenca. "Podpisal sem štiriletno pogodbo in v nobenem pogledu mi ni žal. Zadovoljen sem, v svoji prvi sezoni v tujini sem na precej visoki ravni igral več, kot sem pričakoval, in kakšno tekmo še gotovo bom. Ne rečem, da je nemogoče, da bi se mi poleti ponudila možnost za kaj drugega in da bi to možnost izkoristil. Toda resnično mi tukaj nič ne manjka in še bi me veselilo ostati."
Tudi zato, ker gre za izjemno kakovostno in zelo uspešno ekipo. "Uspešnost je presenetila tako mene kot vse ostale. Na lestvici še vedno zaostajamo le za veliko trojico in smo v boju s tako uglednima kluboma, kot sta Bursaspor in Trabzonspor za uvrstitev v ligo Europa. S prvim smo točkovno izenačeni, pred drugim imamo točko prednosti in čaka nas zelo vroč zaključek sezone na izjemno visoki ravni."
ESEMES TAKSISTU V TURŠČINI IN KOŠARKARSKA OBLJUBA
Ob omenjanju velike istanbulske (in hkrati turške) trojice se oči prav tako svetijo. Kaj se ne bi, ko pa za dvojec, ki je vzljubil Istanbul, kaka nadgradnja v tej smeri zagotovo predstavlja enega od sanjskih scenarijev. "Moram reči, da mi je v konkurenci teh treh Fenerbahče najbolj simpatičen, čeprav bi se mi po spletu okoliščin lahko celo zgodilo, da bi nekega dne dobil ponudbo Bešiktaša, pa bi nekdo izbrskal to izjavo (smeh). Fener je največji in najbolje organiziran turški klub, seveda pa to ne pomeni, da ne bi hotel zaigrati za Bešiktaš ali Galatasaray. Tudi to bi bilo nekaj izjemnega in upam, da bodo izbrskali tudi te besede."
Obljubimo, da se bomo potrudili, če bi do česa podobnega kdaj prišlo. Ne da bi želeli delati kakršnokoli uslugo, navsezadnje bi bila zadeva v našem popolnem profesionalnem interesu. "Nadaljevanje kariere v Turčiji je resnično nekaj, česar se ne bi branil. Sploh če bi mi kdaj uspelo dobiti priložnost pri katerem od velikanov. Gre za noro močne klube in resnično kvalitetno ligo, ki bo ob teh vlaganjih in tej gospodarski rasti države zagotovo še napredovala," je še dodal Rotman, ki v nasprotju z mnogi tujci tudi s turščino nima omembe vrednih težav.
"Mnogi pravijo, da je ta jezik nočna mora, ampak meni kar gre. Znam naročiti hrano in pijačo, se dogovoriti za trening, tudi naročiti taksi po esemesu, spustim se celo v kakšno krajšo, enostavnejšo debato. Sicer imamo v klubu prevajalca, toda ne uporabljam ga zgolj za prevajanje, temveč se od njega tudi hitro učim. Če bom ostal daljši čas, si bom zagotovo vzel učitelja, ker bi se jezika rad naučil bolje. Morda pa se bo nato naučila tudi Maja, ki za zdaj zna precej manj." Kaj pa vendarle zna? "Znam povedati, katero številko čevljev nosim," je izstrelila kot iz topa in v tem primeru ni presenetila.
Predvsem precej manj kot kakšnih petnajst minut pozneje, ko smo se s težkim srcem spustili nazaj med običajne obiskovalce Istanbula in vsiljive prodajalce spominkov ter se odpravili na že omenjeno vožnjo po mestnih ulicah. V smeri ene od naših košarkarskih obveznosti, o katerih ste si lahko prebirali v preteklih dneh in iz katere se je rodila (skoraj) obljuba.
"Že prej sem se dogovarjal za to, da bi si ogledal košarkarsko tekmo Vujačićevega in Balažićevega moštva. Zdaj pa se bo to zagotovo zgodilo in se bom fantoma tudi oglasil. Zagotovo bo zelo zanimivo in morda se bomo nato, če nam bo dopuščal čas, še kdaj družili." Mi pa obljubimo, da bomo natančno spremljali, ali bo (o čemer nikakor ne dvomimo) do srečanja resnično prišlo.
