Vonj v Sloveniji v skladu z adventno globalizacijo seveda ni bil kaj dosti drugačen, se je pa izrazito mešal s prijetno sladkobnostjo nogometne evforije, zaradi katere smo se tedaj v prvi vrsti sploh podali dobrih tisoč kilometrov severno, oziroma če želite popolno zemljepisno natančnost, rahlo severozahodno.
V Köln smo se zdaj vrnili v drugačnih, a vseeno podobnih okoliščinah in se srečali z drugačnim, a vseeno podobnim Mišem Brečkom. Marsikaj se je spremenilo, marsikaj je ostalo enako, tako doživetje kot pogovor pa nas tudi tokrat nista pustila ravnodušne. In, to vam jamčimo, ne bosta vas.
Osrednji objekt našega potovanja pred dobrimi petimi leti je bil Zlatko Dedić, ki je tedaj ravno prebolel zloglasno prašičjo gripo, predvsem pa je bil najbolj vroče ime izjemno vroče slovenske nogometne scene zaradi nečesa, kar se je zgodilo še malce pred prihodom nadležnega virusa.
Jasno, pisala se je sredina novembra tistega leta, ko je zdaj že malce pozabljeni (upravičeno ali neupravičeno, presodite sami) napadalec dosegel edini zadetek na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na svetovno prvenstvo in v Južno Afriko namesto velike Rusije popeljal majhno Slovenijo.
Bil je največji junak, medtem ko je bil Mišo Brečko eden od preostalih junakov in na naši poti vmesna postaja. Je imel kaj proti takemu statusu? Če mislite kaj takega, potem ga ne poznate niti malo. Gre za povsem drugačno osebo, ki je Zlatku maksimalno privoščila in ki nas je, ko smo iz takrat Dedićevega Bochuma skočili v Köln, pozdravila z odprtimi rokami.
Pod eno največjih stolnic na svetu smo preživeli čudovito popoldne, pri čemer se je vznesenost ob uvrstitvi na svetovno prvenstvo simpatično prepletala z osebno vznesenostjo bočnega branilca in njegove izvoljenke.
Tamara, ki se nam je z veseljem pridružila, je bila namreč v zaključni fazi pričakovanja njunega prvega otroka in družinica se je pripravljala na življenje v velemestu, na katerega so se vsi skupaj tedaj šele dobro privajali. Zdaj so v Kölnu že skoraj sedem let. Zdaj so štirje, prvemu rojstvu je kmalu sledilo še eno. Zdaj je prestolnica Porenja mesto, v katerem sta tako Mišo kot Tamara preživela največji del svojih odraslih življenj.
A čeprav zdaj ni tovrstne evforije, je vendarle izbruhnila drugačna in tako Köln kot Brečko sta tudi dobrih pet let pozneje postala vmesna postaja. Ob Kevinu Kamplu in Dortmundu v glavni vlogi, brez sladkobnosti uvrstitve na veliko tekmovanje ter ponovno brez najmanjše trohice nasprotovanja. Mišo tokrat maksimalno privošči porurskemu princu in novemu slovenskemu zvezdniku bundeslige, njegove roke pa so še vedno odprte v enaki meri, kot so bile vedno.
"NAŠI" LJUDJE, "NAŠI" JEZIKI, "NAŠA" HRANA
Nogometaši ne bodo zamerili, zagotovo se bodo le pomenljivo nasmehnili ob trditvi, da dogovarjanja za srečanja z njimi niso enostavna oziroma da so po navadi nekaj povsem nasprotnega. Celo kadar njihovi klubi ne predstavljajo omembe vrednih ovir, gre po navadi za pravcata manjša pogajanja, ki na poti do praviloma srečnega konca ponudijo kar nekaj simpatičnih zank.
Brečko že pred dobrimi petimi leti v tem pogledu ni bil tipičen nogometaš, pravzaprav je bil njegovo pravo nasprotje. In zdaj je to še toliko bolj. Zagotavljamo vam, da za povsem natančen dogovor, ki nato drži kot pribit, porabite več časa s svojimi najbližjimi, kot smo ga ob prihodu na obrežje mogočnega Rena porabili mi.
Za nameček sta bila točna ura in točen naslov ekspresno potrjena skoraj teden vnaprej, zaradi česar je bil obisk Kölna v primerjavi s skorajda celotnim preostankom desetdnevnega brutalno napornega potepanja po tistem delu Evrope pravi nedeljski (pa čeprav je bil v resnici ponedeljkov) izlet. Piko na i pa je predstavljalo izjemno domače okolje.
Čeprav je bila prizorišče zmenka restavracija na glavnem mestnem trgu in čeprav bi človek ob pogledu nanjo pričakoval tradicionalno nemško togost za zidovi tipično nemške hiše, nas je v notranjosti pozdravila toplina "naših" ljudi, "naših" jezikov in "naših" specialitet. Če želite, lahko narekovaje umaknete. Če želite, jih lahko obdržite. Če želite, lahko tudi ocenite, da je oznaka povsem neprimerna ne glede na obliko zapisa.
Kajti seveda ni šlo za Slovence, seveda ni šlo za slovenščino in seveda ni šlo za slovenske jedi. A mi pri zapisu "naš" vztrajamo in s tem nimamo niti najmanjših težav. Družina za krmilom restavracije je Brečka vzela za svojega in že kmalu po našem prihodu smo bili ob vonju mesnih čudes njeni tudi mi.
Klasičnega mešanega mesa v našem primeru in precej lažjega piščanca v primeru reprezentančnega branilca, ki je v nasprotju z novinarjem in fotografom vendarle moral razmišljati o lažjem želodcu ter predvsem o popoldanskem treningu.
Po porcijah, ki so po vseh kriterijih prišle naravnost iz nebes, polnih slastnih živali, vaša poročevalca tisto popoldne ne bi bila sposobna niti upokojenskega sprehoda ob Renu. Kaj šele naporov, ki jih zahteva vsakodnevna vadba v vrstah nemškega prvoligaša. Še več, pravzaprav je dobro, da smo se že pred pojedino lotili delovnega dela srečanja oziroma pogovora, saj bi se (od tod nasvet iz naslova) v nasprotnem primeru ta zapis brez kančka pretiravanja utegnil končati že na tej točki.
KÖLN JE SUPER, A POLETI BO TREBA PREMISLITI
V kolikšni meri je Köln vaše mesto? Pri čemer govorimo tako v ednini, torej o vas osebno, kot v množini, torej o vaši družini.
Če že ni povsem moje mesto, je zagotovo povsem domače mesto. Navsezadnje tukaj živim že sedmo leto, v Kölnu sta se rodila oba moja otroka in vse življenje bo to mesto zapisano kot njuno rojstno. Če se že ne počutimo doma, se tu zagotovo počutimo domače.
Imata otroka nemško državljanstvo in nemške dokumente?
Ne, samo slovenske.
Pa vi?
Otroka bi seveda lahko dobila nemško državljanstvo, po vseh teh letih pa bi ga res lahko dobil tudi jaz, a se za to nisem odločil in se tudi ne bom. Nekaj ljudi me je že vprašalo, zakaj ob slovenskem ne zaprosim še za nemško državljanstvo, toda ob dejstvu, da sta obe državi v Evropski Uniji, bi s tem pridobil tako zelo malo, da ne vidim pravega smisla. Imam slovensko državljanstvo in zelo sem zadovoljen, da ostajam le pri njem.
Bil je največji junak, medtem ko je bil Mišo Brečko eden od preostalih junakov in na naši poti vmesna postaja. Je imel kaj proti takemu statusu? Če mislite kaj takega, potem ga ne poznate niti malo. Gre za povsem drugačno osebo, ki je Zlatku maksimalno privoščila in ki nas je, ko smo iz takrat Dedićevega Bochuma skočili v Köln, pozdravila z odprtimi rokami.
Pod eno največjih stolnic na svetu smo preživeli čudovito popoldne, pri čemer se je vznesenost ob uvrstitvi na svetovno prvenstvo simpatično prepletala z osebno vznesenostjo bočnega branilca in njegove izvoljenke.
Tamara, ki se nam je z veseljem pridružila, je bila namreč v zaključni fazi pričakovanja njunega prvega otroka in družinica se je pripravljala na življenje v velemestu, na katerega so se vsi skupaj tedaj šele dobro privajali. Zdaj so v Kölnu že skoraj sedem let. Zdaj so štirje, prvemu rojstvu je kmalu sledilo še eno. Zdaj je prestolnica Porenja mesto, v katerem sta tako Mišo kot Tamara preživela največji del svojih odraslih življenj.
A čeprav zdaj ni tovrstne evforije, je vendarle izbruhnila drugačna in tako Köln kot Brečko sta tudi dobrih pet let pozneje postala vmesna postaja. Ob Kevinu Kamplu in Dortmundu v glavni vlogi, brez sladkobnosti uvrstitve na veliko tekmovanje ter ponovno brez najmanjše trohice nasprotovanja. Mišo tokrat maksimalno privošči porurskemu princu in novemu slovenskemu zvezdniku bundeslige, njegove roke pa so še vedno odprte v enaki meri, kot so bile vedno.
Nogometaši ne bodo zamerili, zagotovo se bodo le pomenljivo nasmehnili ob trditvi, da dogovarjanja za srečanja z njimi niso enostavna oziroma da so po navadi nekaj povsem nasprotnega. Celo kadar njihovi klubi ne predstavljajo omembe vrednih ovir, gre po navadi za pravcata manjša pogajanja, ki na poti do praviloma srečnega konca ponudijo kar nekaj simpatičnih zank.
Brečko že pred dobrimi petimi leti v tem pogledu ni bil tipičen nogometaš, pravzaprav je bil njegovo pravo nasprotje. In zdaj je to še toliko bolj. Zagotavljamo vam, da za povsem natančen dogovor, ki nato drži kot pribit, porabite več časa s svojimi najbližjimi, kot smo ga ob prihodu na obrežje mogočnega Rena porabili mi.
Za nameček sta bila točna ura in točen naslov ekspresno potrjena skoraj teden vnaprej, zaradi česar je bil obisk Kölna v primerjavi s skorajda celotnim preostankom desetdnevnega brutalno napornega potepanja po tistem delu Evrope pravi nedeljski (pa čeprav je bil v resnici ponedeljkov) izlet. Piko na i pa je predstavljalo izjemno domače okolje.
Čeprav je bila prizorišče zmenka restavracija na glavnem mestnem trgu in čeprav bi človek ob pogledu nanjo pričakoval tradicionalno nemško togost za zidovi tipično nemške hiše, nas je v notranjosti pozdravila toplina "naših" ljudi, "naših" jezikov in "naših" specialitet. Če želite, lahko narekovaje umaknete. Če želite, jih lahko obdržite. Če želite, lahko tudi ocenite, da je oznaka povsem neprimerna ne glede na obliko zapisa.
Kajti seveda ni šlo za Slovence, seveda ni šlo za slovenščino in seveda ni šlo za slovenske jedi. A mi pri zapisu "naš" vztrajamo in s tem nimamo niti najmanjših težav. Družina za krmilom restavracije je Brečka vzela za svojega in že kmalu po našem prihodu smo bili ob vonju mesnih čudes njeni tudi mi.
Klasičnega mešanega mesa v našem primeru in precej lažjega piščanca v primeru reprezentančnega branilca, ki je v nasprotju z novinarjem in fotografom vendarle moral razmišljati o lažjem želodcu ter predvsem o popoldanskem treningu.
Po porcijah, ki so po vseh kriterijih prišle naravnost iz nebes, polnih slastnih živali, vaša poročevalca tisto popoldne ne bi bila sposobna niti upokojenskega sprehoda ob Renu. Kaj šele naporov, ki jih zahteva vsakodnevna vadba v vrstah nemškega prvoligaša. Še več, pravzaprav je dobro, da smo se že pred pojedino lotili delovnega dela srečanja oziroma pogovora, saj bi se (od tod nasvet iz naslova) v nasprotnem primeru ta zapis brez kančka pretiravanja utegnil končati že na tej točki.
V kolikšni meri je Köln vaše mesto? Pri čemer govorimo tako v ednini, torej o vas osebno, kot v množini, torej o vaši družini.
Če že ni povsem moje mesto, je zagotovo povsem domače mesto. Navsezadnje tukaj živim že sedmo leto, v Kölnu sta se rodila oba moja otroka in vse življenje bo to mesto zapisano kot njuno rojstno. Če se že ne počutimo doma, se tu zagotovo počutimo domače.
Imata otroka nemško državljanstvo in nemške dokumente?
Ne, samo slovenske.
Pa vi?
Otroka bi seveda lahko dobila nemško državljanstvo, po vseh teh letih pa bi ga res lahko dobil tudi jaz, a se za to nisem odločil in se tudi ne bom. Nekaj ljudi me je že vprašalo, zakaj ob slovenskem ne zaprosim še za nemško državljanstvo, toda ob dejstvu, da sta obe državi v Evropski Uniji, bi s tem pridobil tako zelo malo, da ne vidim pravega smisla. Imam slovensko državljanstvo in zelo sem zadovoljen, da ostajam le pri njem.
"Bomo videli, kaj se bo dogajalo v preostanku letošnje sezone; predvsem ali še naprej ne bom igral, tako kot nisem igral na zadnjih tekmah. Če ne bom zadovoljen, bom odprt za vse možnosti. Za dogovor za novo sodelovanje, ki mi bo ponujalo boljši status od sedanjega, za selitev v okviru Nemčije ali za odhod v kako drugo državo, v kateri bi se bilo prav tako zanimivo preizkusiti."
Otoka vzgajata dvojezično ali ju dvojezično vzgaja že samo okolje?
Doma govorimo izključno slovensko, kaj drugega preprosto ne pride v poštev. Ker pa oba že hodita v vrtec, sta tam deležna vzgoje v nemščini in se učita tudi tega jezika. Če bomo ostali v Nemčiji, bosta zagotovo zrasla povsem dvojezično, ne da bi se kdorkoli za to posebej trudil.
Če boste ostali v Nemčiji?
V Kölnu se počutimo odlično, v mojih očeh je idealno mesto za življenje in po tej plati razloga za kakršnokoli spremembo ni. Pravzaprav se ne morem spomniti ničesar, kar mi ne odgovarja in kar bi želel spremeniti. Toda gledano profesionalno bi vendarle lahko prišlo do spremembe. Za Köln sem odigral ogromno tekem in bil sem navajen, da sem nezamenljiv član udarne enajsterice, kar pa se je v zadnjem času spremenilo. Če bom še naprej toliko srečanj spremljal s klopi, bo poleti treba premisliti.
Točno tako. Bomo videli, kaj se bo dogajalo v preostanku letošnje sezone; predvsem ali še naprej ne bom igral, tako kot nisem igral na zadnjih tekmah. Če ne bom zadovoljen, bom odprt za vse možnosti. Za dogovor za novo sodelovanje, ki mi bo ponujalo boljši status od sedanjega, za selitev v okviru Nemčije ali za odhod v kako drugo državo, v kateri bi se bilo prav tako zanimivo preizkusiti. Nemčija bo imela prednost, saj smo nanjo navajeni in se v njej res počutimo super. Družinska plat je pomembna in bo odigrala pomembno vlogo. A če bo prišlo kaj res dobrega od drugod in selitev ne bo predstavljala prevelikega izziva, bom vsekakor prisluhnil in resno pretehtal.
TEŽKO SI PREDSTAVLJAM, DA BI OSTAL V TUJINI
Na letošnji praznik dela boste stari 31 let, pred seboj imate torej še eno večletno pogodbo bodisi s Kölnom bodisi s kakim drugim klubom.
Mogoče je marsikaj, a v teoriji ta ocena kar drži. Pred seboj imam še nekaj let nogometa na visoki ravni, če bo vse v redu z zdravjem in pripravljenostjo, nad čimer se ne morem pritoževati. To pomeni, da moram poleti resnično dobro premisliti, in to tudi nameravam. Potem pa bomo videli, kaj, kje in kako naprej.
Pogosto izpostavljate otroke, kar je razumljivo. Nekateri športniki pravijo, da z otroki niso povezane le odločitve o selitvi in podobnem, temveč da naraščaj vpliva tudi na zagrizenost, predanost in pogum na igrišču.
Razumem sicer, od kod prihaja tako razmišljanje, kajti otroci res postanejo pomembnejši od vsega ostalega. Toda prepričan sem, da pri meni ni kake omembe vredne razlike. Prepričan sem, da bi danes v tveganem boju za žogo nastavil glavo natanko tako, kot sem jo nastavil, ko še nisem bil družinski človek.
Zagotovo je še prezgodaj za razprave o koncu kariere in o obdobju po njem, a vendarle. Mislite, da boste ostali v tujini, kjer živite večino svojega odraslega življenja, ali načrtujete vrnitev v Slovenijo?
Seveda ni nič dorečenega, o čem takem še nisem resneje razmišljal, pa tudi resnejših pogovorov še ni bilo. A če bi se moral odločiti v tem trenutku, bi rekel, da se bomo vrnili v Slovenijo in življenje nadaljevali tam. Težko si predstavljam, da bi vse življenje živel v tujini, pa čeprav bi bila to Nemčija in konkretneje Köln, kjer nam je resnično lepo. Vendarle je Slovenija naša domovina, in čeprav se vanjo ne vračamo velikokrat, vsakokrat čutimo, da je to naš dom.
Bo kar držalo, ta premor je super. Zdaj, ko imava otroke, je to priložnost za obisk doma, medtem ko sva prej rada preživela kak teden v toplih krajih. Z otroki je to precej bolj zapleten podvig, ki se ga s soprogo še nisva lotila, tako da sem bil letos nekaj zimske toplote, ki jo imam zelo rad, deležen le na pripravah na Floridi.
Pa ne le toplote, tudi Disneyjevega sveta in tekme lige NBA.
Tako je (smeh). K Mikiju Miški sem odšel v okviru sponzorskih obveznosti, s soigralci pa smo si res ogledali tudi košarko, ki pa je v rednem delu sezone bolj šov kot kaj drugega. Žal se ni izšlo, da bi videl nastop bratov Dragić, kar bi bil najboljši mogoč scenarij, toda vseeno je bilo kar zabavno in je predstavljalo zelo zanimivo izkušnjo.
MILIVOJA NE SLIŠIM VSAK DAN, POGOSTO PA
Slačilnico si delite z Dominicom Marohom, ki se je rodil v Nemčiji in sicer ne govori našega jezika, a je slovenskega porekla in se je odločil nastopati za slovensko izbrano vrsto. Preživita kaj časa skupaj tudi izven moštva?
Rekel bom takole: v profesionalnem nogometu malokrat najdeš prave prijatelje, še posebej to velja za klubsko okolje. Ob tem imam tudi družino, ki ji namenjam večino prostega časa, medtem ko ga preostanek porabim s prijatelji, ki sem jih v Kölnu spoznal po drugih poteh in ki niso povezani z nogometom.
Z Milivojem Novakovićem, s katerim sta včasih prav tako skupaj igrala za Köln, je bilo drugače. Sta še vedno v stikih?
Ne bom rekel, da se slišiva vsak dan, navsezadnje imava ogromno obveznosti in tudi živiva na različnih celinah. Sva pa pogosto v stiku tudi v času, ko naju ne združi reprezentanca, in na eni strani nadaljujeva odnos, na drugi strani pa se spominjava skupnih kölnskih časov. Skupaj sva preživela ogromno lepih trenutkov, skupaj odigrala veliko uspešnih tekem in upam, da bova še kakšno v izbrani vrsti.
Kar zadeva odnos med njim in klubom, zaključek nikakor ni bil najlepši. Toda glede na številne zadetke in na splošno odlične tekme v rdečem dresu so celo ljudje, s katerimi se Nova ni razšel, kot bi si vsi želeli, zamere pustili za seboj in se z veseljem spominjajo najlepšega obdobja. Za navijače in novinarje pa to velja še v toliko večji meri, zelo radi se ga spominjajo, predvsem njegovi goli so pustili resnično globok pečat.
Zdaj med slovenskimi nogometaši najgloblji pečat v Nemčiji pušča Kevin Kampl, ki ne igra daleč od Kölna.
Kilometrsko ne daleč, tudi sami pa ste se lahko prepričali, da zaradi kaotičnega prometa potovanja skozi Porurje in Porenje trajajo neprimerno dlje, kot bi si človek mislil. Vseeno pa verjamem, da bova uspela organizirati kakšno srečanje kje v teh krajih, navsezadnje njegova družina živi precej bližje Kölnu kot Dortmundu in je Kevin pogosto skoraj v predmestju mojega domačega mesta.
V bundesligi imate bogate izkušnje in verjetno lahko bolje kot kdorkoli ocenite njegove možnosti v bundesligi in nemški odziv na njegov prihod.
Pričakovanja Nemcev so zelo velika; sploh medijev, ki največ pišejo o Borussii, in navijačev tega kluba. Mislim, da je okrepitev v pravem pomenu te besede in da bo v nemškem prvenstvu uspel, mu bo pa v prvi sezoni nekoliko težje in bo moral preskočiti kar nekaj ovir.
"Otroka bi seveda lahko dobila nemško državljanstvo, po vseh teh letih pa bi ga res lahko dobil tudi jaz, a se za to nisem odločil in se tudi ne bom. Nekaj ljudi me je že vprašalo, zakaj ob slovenskem ne zaprosim še za nemško državljanstvo, toda ob dejstvu, da sta obe državi v Evropski Uniji, bi s tem pridobil tako zelo malo, da ne vidim pravega smisla. Imam slovensko državljanstvo in zelo sem zadovoljen, da ostajam le pri njem."
NE BI SMEL, LAHKO SE, MU JE PA ŽAL
Kako doživljate veliko reprezentančno luknjo od sredine novembra do konca marca? Je božji dar, zaradi katerega si lahko odpočijete od dodatnih pritiskov, ali je predolga in reprezentančno okolje pogrešate?
Ne glede na vse vedno zelo rad pridem v Slovenijo, se zelo rad udeležim reprezentančnega zbora in zelo rad igram za izbrano vrsto. Zato nikoli ne bom rekel, da mi dolg premor pride prav za to, da bi se odpočil od reprezentance in od vsega kar prinaša. Nisem pa imel nič proti temu daljšemu obdobju, ki je letošnja novost, po neki drugi plati. Nogometaši potrebujemo čas za osredotočanje na klubske obveznosti in tokrat je tega časa resnično dovolj.
Vendarle pa okoli izbrane vrste nazadnje ni bilo vse pozitivno.
Drži, se strinjam, nekaj mesecev je bilo kar napetih. In lagal bi, če bi dejal, da ta premor ne bo služil za pomiritev strasti na vseh straneh, kar bi lahko bilo še kako koristno.
Je negativnost res prišla zaradi prevelikih pritiskov medijev in javnosti?
Ne bi rekel, reakcije navijačev in novinarjev je pač treba vzeti v zakup, so sestavni del vseh nogometnih okolij. Z nekaterimi predstavami tudi mi nismo bili zadovoljni, v javnosti in medijih je bilo to nezadovoljstvo še nekoliko večje in bolj potencirano, a vendarle mislim, da se ni zgodilo nič dramatičnega. Sploh ob dejstvu, da imamo pod črto slabših in boljših predstav lepo število točk in da je naš položaj na lestvici kvalifikacijske skupine dober.
V zadnjem času je predvsem kapetan rokometne izbrane vrste Uroš Zorman izpostavil problematiko nepodpisanih ostrih kritik na spletu in se nanje tudi zelo ostro odzval. Je ta pojav sodobne družbe resničen problem in ali se po vašem mnenju športniki smejo odzvati na tak način?
Že od nekdaj moramo kot javne osebnosti živeti s pritiskom, z razmahom spleta pa je prišla še ta nova oblika, ki je pogosto zares moteča. Ta mnenja najširše javnosti namreč nekoč niso prišla povsem do športnika, temveč so ostala v službah, šolah ali za točilnim pultom, zdaj pa se moramo spoprijeti tudi z njimi. Za nameček je tem ljudem bolj kot kadarkoli dostopen ves svet, spremljajo šport na najvišji ravni in pogosto sodijo nekoga zgolj v primerjavi s svetovnimi superzvezdniki. Če vse skupaj seštejem, nam lahko pride do živega in razumem, če nekomu pride do te mere, da se ostro oglasi. Morda drži teorija, da se ne bi smel, saj prav zaradi navijačev in izpostavljenosti dobro, lagodno živi. A po drugi strani je povsem razumljivo, če se odzove. Si pa verjetno pozneje želi, da se ne bi. Jaz bi naredil vse za to, da bi se zadržal in da bi opravljal svoje delo brez spuščanja v razprave. Ob tem dopuščam možnost, da mi na neki točki ne bi uspelo, zato ne obsojam nikogar. Bi pa to zanesljivo obžaloval, kajti s tem sprožiš vrtiljak odzivov, na katerem slišiš še hujše stvari in imaš še več težav, kot bi jih imel, če bi se zadržal.
Kako doživljate veliko reprezentančno luknjo od sredine novembra do konca marca? Je božji dar, zaradi katerega si lahko odpočijete od dodatnih pritiskov, ali je predolga in reprezentančno okolje pogrešate?
Ne glede na vse vedno zelo rad pridem v Slovenijo, se zelo rad udeležim reprezentančnega zbora in zelo rad igram za izbrano vrsto. Zato nikoli ne bom rekel, da mi dolg premor pride prav za to, da bi se odpočil od reprezentance in od vsega kar prinaša. Nisem pa imel nič proti temu daljšemu obdobju, ki je letošnja novost, po neki drugi plati. Nogometaši potrebujemo čas za osredotočanje na klubske obveznosti in tokrat je tega časa resnično dovolj.
Vendarle pa okoli izbrane vrste nazadnje ni bilo vse pozitivno.
Drži, se strinjam, nekaj mesecev je bilo kar napetih. In lagal bi, če bi dejal, da ta premor ne bo služil za pomiritev strasti na vseh straneh, kar bi lahko bilo še kako koristno.
Je negativnost res prišla zaradi prevelikih pritiskov medijev in javnosti?
Ne bi rekel, reakcije navijačev in novinarjev je pač treba vzeti v zakup, so sestavni del vseh nogometnih okolij. Z nekaterimi predstavami tudi mi nismo bili zadovoljni, v javnosti in medijih je bilo to nezadovoljstvo še nekoliko večje in bolj potencirano, a vendarle mislim, da se ni zgodilo nič dramatičnega. Sploh ob dejstvu, da imamo pod črto slabših in boljših predstav lepo število točk in da je naš položaj na lestvici kvalifikacijske skupine dober.
V zadnjem času je predvsem kapetan rokometne izbrane vrste Uroš Zorman izpostavil problematiko nepodpisanih ostrih kritik na spletu in se nanje tudi zelo ostro odzval. Je ta pojav sodobne družbe resničen problem in ali se po vašem mnenju športniki smejo odzvati na tak način?
Že od nekdaj moramo kot javne osebnosti živeti s pritiskom, z razmahom spleta pa je prišla še ta nova oblika, ki je pogosto zares moteča. Ta mnenja najširše javnosti namreč nekoč niso prišla povsem do športnika, temveč so ostala v službah, šolah ali za točilnim pultom, zdaj pa se moramo spoprijeti tudi z njimi. Za nameček je tem ljudem bolj kot kadarkoli dostopen ves svet, spremljajo šport na najvišji ravni in pogosto sodijo nekoga zgolj v primerjavi s svetovnimi superzvezdniki. Če vse skupaj seštejem, nam lahko pride do živega in razumem, če nekomu pride do te mere, da se ostro oglasi. Morda drži teorija, da se ne bi smel, saj prav zaradi navijačev in izpostavljenosti dobro, lagodno živi. A po drugi strani je povsem razumljivo, če se odzove. Si pa verjetno pozneje želi, da se ne bi. Jaz bi naredil vse za to, da bi se zadržal in da bi opravljal svoje delo brez spuščanja v razprave. Ob tem dopuščam možnost, da mi na neki točki ne bi uspelo, zato ne obsojam nikogar. Bi pa to zanesljivo obžaloval, kajti s tem sprožiš vrtiljak odzivov, na katerem slišiš še hujše stvari in imaš še več težav, kot bi jih imel, če bi se zadržal.
"Seveda ni nič dorečenega, o čem takem še nisem resneje razmišljal, pa tudi resnejših pogovorov še ni bilo. A če bi se moral odločiti v tem trenutku, bi rekel, da se bomo vrnili v Slovenijo in življenje nadaljevali tam. Težko si predstavljam, da bi vse življenje živel v tujini, pa čeprav bi bila to Nemčija in konkretneje Köln, kjer nam je resnično lepo. Vendarle je Slovenija naša domovina."
NI SAMOUMEVNO, A NI DALEČ OD TEGA
V marčevskem kvalifikacijskem terminu prostora za razprave, kaj šele za kaj kompleksnejšega, ne bi smelo biti. Nasprotnik ne bi mogel biti lažji, tri točke so nujne in na papirju enostavno dosegljive.
Strinjam se, da smo več kot dovolj dobri in da moramo biti dovolj samozavestni za napoved zmage nad San Marinom. Gre za eno najskromnejših reprezentanc v Evropi in slovenska izbrana vrsta z njo ne bi smela imeti težav. A z nečim si moramo biti vendarle na jasnem. Celo San Marino se še nikoli ni premagal sam in tudi tokrat se ne bo. Naša znanka Estonija je verjetno mislila, da se bo, pa se je končalo z izidom 0:0. Zatorej ne bo šlo brez pravega pristopa, ob njem pa bi tri točke morale biti v žepu.
Ne bom rekel, da bi tretje mesto v skupini moralo biti samoumevno, a prav daleč od tega tudi ni. Naš cilj pa mora biti drugo mesto, s katerim bi se končno enkrat neposredno uvrstili na veliko tekmovanje. In mislim, da je, če vprašate moje reprezentančne soigralce, to tudi naš cilj. Za to, da bi ga dosegli, bomo naredili vse.
EKIPA24
NE ZAMUDITE!
V petek:
NIK OMLADIČ in Braunschweig – v kraljestvu slovenskega leva
Znani ste po iskrenih, neposrednih izjavah, zato ste verjetno med primernejšimi za famozno vprašanje, kakšno je vzdušje v izbrani vrsti. Je med najbolj obrabljenimi v slovenskih nogometnih krogih, a si ga in vam ga še vedno postavljamo vsi. Kako odgovarjate nanj?
Z veliko gotovostjo lahko rečem, da bo vzdušje v vsakem primeru boljše, ko se uvrstimo na evropsko prvenstvo (smeh). Šalo na stran, prepričan sem, da je vzdušje povsem v mejah dobrega, primernega in potrebnega. Ne eni strani vam zagotavljam, da ni ničesar, kar bi predstavljalo težave, na drugi strani pa nikakor nismo na pikniku, na katerem bi se posebej zabavali. V mojih očeh je tako eno kot drugo popolnoma prav.
