Marsikomu na sončni strani Alp ob prestopu Romana Bezjaka v Bolgarijo ni bilo niti približno jasno, kaj in kako je zraslo v mestu Razgrad na severovzhodu te države. Dotedanji napadalec Celja je bil zato iz zornega kota lastne domovine postavljen pred nekakšno dvojno nalogo. Manjšino, ki je dobro vedela, kam se podaja, je moral prepričati, da se je v tako imenitnem okolju bolgarskega nogometnega preporoda sposoben znajti bolje, kot si je marsikdo mislil. Večini pa je moral dopovedati, da gre resnično za tako okolje in da je, ko beseda teče o Ludogorcu, ob strani treba pustiti marsikateri predsodek.
Uspelo mu je tako eno kot drugo. S svojimi izjemnimi predstavami in poplavo doseženih zadetkov je v lanski sezoni povsem navdušil vse, ki so se zavedali razsežnosti vzpona prepričljivo najbolje stoječega bolgarskega kluba in ki zelo dobro vedo, da je Bezjakov tamkajšnji status povsem primerljiv s statusom izpostavljenega člana udarne enajsterice pri kaki spodobni ekipi iz katere od najmočnejših evropskih lig. Pri malce manj razgledanih nogometnih navdušencih pa je šlo nekoliko počasneje, a je prav tako prišlo zelo daleč. Tam so zelo pomembno prelomnico predstavljali zadetki v ligi Europa in vpoklic v reprezentanco, dokončno pa zagotovo uvrstitev Ludogorca v ligo prvakov in njegova uvodna nastopa.
Resda se bolgarski debitant v najbolj prestižnem klubskem tekmovanju ne more pohvaliti s točkovnim in finančnim izkupičkom, s kakršnim se po prvih dveh tekmah lahko pohvali Maribor. Toda z roko na srcu moramo priznati, da sta Liverpool in predvsem madridski Real še vsaj korak višje od Sportinga in Schalkeja. Proti takima ekipama pa bolgarska zasedba nikakor ni podpisala brezpogojne kapitulacije, celo zelo daleč od tega.
VPRAŠANJA, KI ODPREJO ŠE ENO
Ob gostovanju na Anfieldu bi morala iztržiti vsaj točko in je praznih rok ostala le zaradi zvrhanega koša smole. Če je to odmevno predstavo še mogoče razumeti tudi v kontekstu globoke krize rdečih iz mesta Beatlov, pa moramo vedeti, da je v sredo v Sofiji, kjer Ludogorec igra svoje domače tekme, gostoval še večji in še mogočnejši kraljevi klub, ki je trenutno v neprimerno boljši formi.
Pravzaprav v zadnjem času svoje nasprotnike kot po tekočem traku razbija in je po vseh kriterijih videti kot eno najboljših evropskih moštev, takemu moštvu pa je bolgarski prvak povzročil veliko, lahko bi rekli celo ogromno težav. Proti njemu je vodil, brez točke je po spletu okoliščin ostal šele v zaključku tekme in je bil v vseh pogledih več kot le dostojen nasprotnik. Navsezadnje je za nameček dosegel tudi zadetek iz nedovoljenega položaja, ki je bil sicer upravičeno razveljavljen, a prav tako pove zelo veliko. Pa ne samo o bolgarski ekipi, temveč tudi o strelcu tega gola Bezjaku.
Pozabite ofsajd, gre za to, da je Bezjak kot pravi napadalski plenilec v danem položaju reagiral izjemno dobro in ne glede na sodniško odločitev dokazal, za kako iznajdljivega in kako domiselnega napadalca gre. Če je Ludogorec tudi v evropskem merilu zelo resna ekipa in mu tega ne more oporekati nihče več, potem je Roman najmanj v slovenskem merilu zelo resen nogometaš, ki je v Bolgariji močno prerasel očitno napačno ocenjen celjski potencial. Ko smo že ravno pri napačnih ocenah, pa se kajpak postavlja vprašanje, ali si slovenski nogomet v tem trenutku lahko privošči reprezentanco brez igralca, ki resda ni več v lanski strelski formi, a še vedno naredi ogromno koristnega. Tudi v ligi prvakov. Tudi proti evropskim velikanom.
Pozor, nismo še ne točki, na kateri bi bili pripravljeni polemizirati s selektorjem Srečkom Katancem, ki ga Bezjak nikoli ni povsem prepričal in ki ga je tam nekje po marčevskem gostovanju v Alžiriji postavil na stranski tir. A v luči vsega zapisanega je nedvomno treba postavljati vprašanja. Tudi v luči lige prvakov, ki v nasprotju z nekaterimi ocenami zadnjih dni nedvomno je precej močnejše in kakovostnejše tekmovanje od kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Kar pa že odpre neko drugo, drugačno in precej obsežnejšo zgodbo. Saj veste, katero.
VPRAŠANJA, KI ODPREJO ŠE ENO
Ob gostovanju na Anfieldu bi morala iztržiti vsaj točko in je praznih rok ostala le zaradi zvrhanega koša smole. Če je to odmevno predstavo še mogoče razumeti tudi v kontekstu globoke krize rdečih iz mesta Beatlov, pa moramo vedeti, da je v sredo v Sofiji, kjer Ludogorec igra svoje domače tekme, gostoval še večji in še mogočnejši kraljevi klub, ki je trenutno v neprimerno boljši formi.
Pravzaprav v zadnjem času svoje nasprotnike kot po tekočem traku razbija in je po vseh kriterijih videti kot eno najboljših evropskih moštev, takemu moštvu pa je bolgarski prvak povzročil veliko, lahko bi rekli celo ogromno težav. Proti njemu je vodil, brez točke je po spletu okoliščin ostal šele v zaključku tekme in je bil v vseh pogledih več kot le dostojen nasprotnik. Navsezadnje je za nameček dosegel tudi zadetek iz nedovoljenega položaja, ki je bil sicer upravičeno razveljavljen, a prav tako pove zelo veliko. Pa ne samo o bolgarski ekipi, temveč tudi o strelcu tega gola Bezjaku.
Pozabite ofsajd, gre za to, da je Bezjak kot pravi napadalski plenilec v danem položaju reagiral izjemno dobro in ne glede na sodniško odločitev dokazal, za kako iznajdljivega in kako domiselnega napadalca gre. Če je Ludogorec tudi v evropskem merilu zelo resna ekipa in mu tega ne more oporekati nihče več, potem je Roman najmanj v slovenskem merilu zelo resen nogometaš, ki je v Bolgariji močno prerasel očitno napačno ocenjen celjski potencial. Ko smo že ravno pri napačnih ocenah, pa se kajpak postavlja vprašanje, ali si slovenski nogomet v tem trenutku lahko privošči reprezentanco brez igralca, ki resda ni več v lanski strelski formi, a še vedno naredi ogromno koristnega. Tudi v ligi prvakov. Tudi proti evropskim velikanom.
Pozor, nismo še ne točki, na kateri bi bili pripravljeni polemizirati s selektorjem Srečkom Katancem, ki ga Bezjak nikoli ni povsem prepričal in ki ga je tam nekje po marčevskem gostovanju v Alžiriji postavil na stranski tir. A v luči vsega zapisanega je nedvomno treba postavljati vprašanja. Tudi v luči lige prvakov, ki v nasprotju z nekaterimi ocenami zadnjih dni nedvomno je precej močnejše in kakovostnejše tekmovanje od kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Kar pa že odpre neko drugo, drugačno in precej obsežnejšo zgodbo. Saj veste, katero.