Kot vsi je tudi Marinko takratne dogodke doživel zelo čustveno, kot pravi danes, celo bolj kot prejšnjo uvrstitev Maribora v ligo prvakov in poznejši preboj na svetovno prvenstvo v Južni Koreji, kjer je s tekmo proti Španiji pri 32 letih končal nastopanje za izbrano vrsto. Prav veliko željo, ki je krasila njega in soigralce, najbolj pogreša pri zdajšnji izbrani vrsti.
Tekma v zasneženem Kijevu je bila nekaj, kar bo celotni takratni generaciji ostalo v spominu do konca življenja. Za rojenega Koprčana, ki je v Kopru tudi začel svojo nogometno pot, je imela še posebno vrednost zaradi dejstva, da je moral prvo tekmo dodatnih kvalifikacij z Ukrajinci v Ljubljani, na kateri je Slovenija zmagala z 2:1, izpustiti. Na zadnji tekmi skupinskega dela z Grčijo v Mariboru, ki ni odločala o ničemer več, je namreč zaradi prekrška prejel parni rumeni karton, zato je bil prvi obračun, ki ga je z zadetkom s sredine igrišča odločil Mile Aćimović, prisiljen gledati z bežigrajskih tribun.
Galiću je bilo tega seveda zelo žal: "Večina soigralcev je za parne kartone poskrbela že prej in potem izpustila tekmo z Grki. Bil sem prepričan, da kartona ne bom dobil, saj jih v reprezentanci nisem dobival veliko. Čeprav tekma ni odločala o ničemer, sem bil zaradi naše slabe igre nekoliko nervozen in nepreviden pri enem od prekrškov. Končalo se je tako, kot se je, v nogometu nikoli ne moreš vedeti, kaj te čaka. Tako sem s tribun bodril svoje soigralce in se po tekmi z njimi veselil v slačilnici. Vedeli smo, da je ob takšen pristopu, kot smo ga imeli takrat, skoraj nemogoče, da ne bi dobro odigrali tudi v Ukrajini."
No, v Kijevu je Marinko spet zasedel svoje standardno mesto v obrambi, v branilski vrsti z Darkom Milaničem in Željkom Milinovićem; Srečko Katanec je takrat igral še z le tremi branilci v obrambni vrsti po sistemu 3-5-2, v katerem je Galić igral libera, torej zadnjega moža slovenske obrambe. Svoje delo je opravil brez omembe vrednih napak in nato doživel evforijo, ki je ne bo nikoli pozabil: "Po rojstvu mojih treh otrok je to prepričljivo najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Res je, da smo se pozneje uvrstili tudi na svetovno prvenstvo in že prej z Mariborom v ligo prvakov, a takratni občutki se ne morejo primerjati z nobenimi drugimi v moji nogometni karieri. To je bilo nekaj, kar smo sanjali, vse odkar smo začeli igrati nogomet. Veselja, ko je sodnik takrat odpisal konec tekme, se ne da opisati z besedami. Solze sreče, objemanje v slačilnici, na avtobusu, sprejem na Brniku in v Ljubljani ... Vse to je nekaj, kar je treba doživeti."
RAVEN VELIKO VIŠJA KOT DANES
Kot pravi sogovornik, je po začetnih otipavanjih trajalo precej časa, da se je izoblikovala ekipa. Takrat se je v reprezentanci tudi ustvarila prava kemija, ki je še posebej prišla do izraza prav v Kijevu. "Čeprav so imeli Ukrajinci pomoč sodnika in domačega igrišča in čeprav so bili vremenski pogoji neugodni, nam je uspelo. To je bil pravi čudež vseh čudežev. Igrali smo res fenomenalen nogomet. Imeli smo neverjetno željo po uspehu, ki nas je dejansko tudi pripeljala do teh silnih uspehov. Ne nazadnje moramo vedeti, da smo država z le dvema milijonoma prebivalcev, medtem ko ima Nemčija šest milijonov registriranih igralcev. Uvrščanje s tako majhno državo na tako velika tekmovanja je nekaj neverjetnega. Še posebej ob dejstvu, da je bila vsaj po mojem mnenju kvaliteta tako reprezentančnega kot klubskega nogometa na veliko višji ravni, kot je danes. Včasih je bilo v vsaki reprezentanci, ki je igrala na EP ali SP, kup vrhunskih igralcev, danes pa je na svetu takšnih morda le pet. Mislim, da je nogomet po tej plati zapadel v veliko krizo, ki traja že zadnjih sedem ali osem let," Marinko nad nogometom, ki ga gledamo danes, ni posebej navdušen.
O ENAJSTMETROVKI NI BILO GOVORA
Ukrajinci so bili v obračunu pred 16 leti v vlogi absolutnega favorita. V svojih vrstah so imeli enega takrat najboljših nogometašev na svetu Andrija Ševčenka ter še nekaj izstopajočih posameznikov. Da je bila takratna ukrajinska reprezentanca na papirju neprimerno boljša od slovenske, priznava tudi Marinko Galić: "Po imenih so bili močno pred nami. Bili smo popolni avtsajderji, saj so si nas vsi želeli v dodatnih kvalifikacijah. Takrat so se opekli, saj smo bili v seštevku obeh tekem dejansko boljši."
Dejstvo, da je nekaj ur pred tekmo v Kijevu začelo snežiti, sogovornik ni vzel kot našo prednost, kvečjemu nasprotno: "Pogoji so bili isti za oboje, oni živijo celo v malo bolj ekstremnih. Takrat sem pomislil, da je to celo bolj voda na njihov mlin, saj naj bi bili takšnih razmer bolj vajeni. Zdelo se je, kot da je čisto vse na njihovi strani, od vremenskih pogojev do domačega igrišča, navijačev in tudi sodnika. Vsi ti dejavniki nam na koncu niso prišli do živega."
Prav nemški sodnik Bernd Heynemann je takrat precej buril duhove, zlasti s sporno dosojeno enajstmetrovko, s katero je Sergej Rebrov Ukrajince popeljal v vodstvo. "To je bila stvar, ki nas je najbolj prizadela. Enajstmetrovke nikakor ni bilo, saj je Željko Milinović izbil povsem čisto žogo, igralec pa se je vrgel, kot da je ga je zadel 'snajper'. Tudi televizijski posnetek je pokazal, da ni bilo govora o enajstmetrovki. No, kot je Srečko rekel po tekmi, bog vse vidi in takrat je videl tudi to ter nas nagradil z zadetkom," je Marinko prepričan, da je bila takrat prisotna tudi pomoč "od zgoraj".
RECEPT TUDI ZA ŠEVČENKA
Kot rečeno, je bil alfa in omega ukrajinske vrste Andrij Ševčenko, takrat že zvezdnik velikega Milana, v katerega je prestopil pred začetkom sezone 1999/2000. Kot zatrjuje Galić, se tudi takšnega igralca, ki je zagotovo spadal med vodilno peterico najboljših nogometašev sveta, niso prestrašili.
"Ševčenko je bil takrat res v vrhu evropskega nogometa. Že z odhodom v Milan je napravil največji prestop v tistem trenutku, potem pa tudi tam zabijal gole, če je bilo treba, tudi iz dnevne sobe. V vseh pogledih je bil fantastičen, zato mi ga je bilo kar malo žal, saj je bil tudi zelo korekten igralec. Nikoli ni bil bahat, in kjerkoli je igral, sem ga vedno rad spremljal in navijal zanj. Na tisti tekmi v Kijevu smo ga vsi trije zelo dobro držali, seveda ob pomoči vseh, ki so garali tudi v obrambi. Tako Ševčenka kot druge nevarne igralce Ukrajincev smo ustavili predvsem s prevzemanjem. Drug v drugega smo toliko verjeli, da smo vedeli, da če dobro stojimo na igrišču in dobro dopolnjujemo drug drugega, ni napadalca, ki ga ne bi mogli ustaviti," se sogovornik zaveda kolektivnega duha, ki je krasil slovensko ekipo.
POGREŠA ISKRICO V OČEH
V prihajajočem novem obračunu dodatnih kvalifikacij Marinko pričakuje dve zelo izenačeni tekmi, v katerih nobeni od ekip ne daje posebne prednosti: "V nasprotju s časom pred šestnajstimi leti tokrat Ukrajinci nimajo nobenih zvezdnikov. Naši bi bili favoriti, če bi igrali v vrhunski formi, vsaj tako, kot so igrali v kvalifikacijah za SP v Južni Afriki. Žal v teh kvalifikacijah pri igralcih nisem opazil iskrice v očeh, tiste želje po uspehu, ki smo jo imeli mi. Človek nehote dobi občutek, da večina pride igrat za reprezentanco le zato, da si nabere število nastopov in da se ima lepo, ker pač pride domov med svoje. Seveda so tudi izjeme, ki vedno dajejo vse od sebe. Tu mislim na kapetana Boštjana Cesarja, na Milivoja Novakovića in na Kevina Kampla. Tem trem kapa dol, drugi pa me niso prepričali. Zdaj imajo idealno priložnost, da popravijo vse, kar so naredili slabega v teh in prejšnjih kvalifikacijah."
Po mnenju dolgoletnega reprezentanta bo v seštevku obeh tekem odločila večja želja po zmagi: "Talenta nam ne manjka. Imamo dva ali tri igralce, ki lahko rešijo tekmo, seveda pod pogojem, da bodo dali vse od sebe. Res pa je, da so zdaj malce drugačni časi kot takrat, ko smo se mi uvrstili na EP. Naša generacija je prišla z ulice, zdajšnje pa izpred računalnikov, torej nekega lagodnega življenja, kjer jim je vse dano. Morda je tudi to posledica pomanjkanja želje, da moraš uspeti. Mi nismo imeli ničesar drugega in smo si uspeha želeli bolj kot česarkoli. Nihče od nas ni imel želje, da bi denimo delal v tovarni, ampak da bi uspel v tistem, kar ima najraje, torej igranju nogometa. Seveda pa svoje naredi še denar, ki se ga danes obrača precej več kot takrat. Zdaj se je veliko lažje prodati v tujino, lige niso več tako močne, kot so bile. Tudi menedžerji so na vsakem koraku, skoraj vsak tretji nekdanji nogometaš se že ukvarja s tem poslom. Posledično je tudi kvaliteta temu primerno padla," se zaveda danes 45-letni nekdanji reprezentant.