Kot mož, ki poveljuje na igrišču. Izkazalo se je, da je bilo evropsko prvenstvo njegov vrhunec in tudi zadnje udejstvovanje v reprezentančnem dresu. Tako kot vi in mi tudi nekdanji zelo uspešni slovenski nogometaš odšteva dneve do ponovnega zgodovinskega srečanja slovenske nogometne reprezentance z Ukrajino. Nazadnje ga je nekaj nostalgije prevzelo, ko mu je oče pokazal četrtkov izvod Športnega dnevnika EkipeSN, v katerem je bil objavljen Milaničev intervju izpred šestnajstih let. Od takrat se je spremenilo ogromno, zamenjale so se številne generacije, Milanič je v tem času postal uspešen trener, a ponos ob tem, da je bil prvi kapetan, ki je Slovenijo popeljal na evropsko prvenstvo, še vedno ostaja. To je nekaj, kar bo z zlatimi črkami zapisano tudi v njegovem življenjepisu.
Pred obema tekmama z Ukrajino je bil zaradi poškodbe vprašljiv, a se, kot pravi, tega niti ne spomni zelo dobro. "Prebral sem tisti intervju, ki sem ga za vaš časnik dal pred šestnajstimi leti. Po toliko letih je normalno, da se človek vsega ne spomni podrobno. Spomnim se, da sem prvo tekmo v Ljubljani začel, da sem povratno tekmo odigral do zadnje minute, ne spomnim pa se točno, kaj mi je bilo, da sem bil za tekmo vprašljiv. To niti ni več pomembno. Mi je bil pa zelo zelo všeč tisti intervju, ko sem ga včeraj prebral, ker mi ga je oče prihranil. Bil sem prav navdušen nad tem, kako sem videl celotno zadevo pred obema tekmama z Ukrajino."
Takrat je v tistem intervjuju izjavil, da je Ukrajina sicer favorit dodatnih kvalifikacij, a niti za drobec ni dvomil o tem, da jih Slovenija ne bi mogla premagati predvsem zaradi ekipnega duha, ki je takrat vladal v slačilnici. "Mislim, da je Ukrajina tudi tokrat favorit, ker ima večjo tržno vrednost, in da vsi razen ljudi v Sloveniji verjamejo, da bodo napredovali na evropsko prvenstvo. Mislim, da imamo možnosti za zmago in da moramo biti optimisti." Takratna generacija je komaj čakala na začetek prve tekme, v slačilnici je vladal neverjeten optimizem. "Lahko rečem, da nismo čutili nobenega bremena, bili smo povsem razbremenjeni pritiska uspeha. A na drugi strani smo verjeli v svoje sposobnosti, vedeli smo, da imamo kakovost in da se lahko vsak od nas zanese na pomoč svojih soigralcev. Potem se nam je zgodilo tudi nekaj sreče, kot je bil na primer tisti zadetek Mileta Aćimovića, ki je bil pika na i. Seveda pa so morali biti izpolnjeni vsi drugi kriteriji, kot so zbranost vso tekmo, borbenost in kakovost."
UŽITEK JE BILO BITI DEL TE REPREZENTANCE
Darko Milanič kot eden od glavnih mož v obrambnih vrstah je imel na obeh tekmah vse prej kot lahko nalogo. Skrbeti je moral namreč za takrat enega najbolj vročih nogometašev na stari celini Andrija Ševčenka. Primorski branilec ga je sicer zelo spoštoval, ne nazadnje je bil eden od največjih zvezdnikov na igrišču, oziroma kar največji. Vsi skupaj so se zavedali, od kod izvira največja nevarnost za vrata Mladena Dabanovića, ki je takrat dobil prednost pred Markom Simeunovićem. A izkušenemu kapetanu, takrat je bil v pričakovanju dvaintridesetega rojstnega dne, to ni povzročalo neprespanih noči. "Do takrat sem imel v svoji karieri že nekaj dvobojev z zelo dobrimi napadalci njegovega ranga. Včasih se je obneslo zelo dobro, včasih malo manj, včasih tudi ne. Na tekmi si zelo odvisen od več dejavnikov, ne le od tega, ali si ga sposoben zaustaviti," nam je razlagal Milanič, takrat član graškega Sturma, ki je bil v tistem trenutku na vrhuncu.
Mislim, da bi se morala kot glavni adut izkazati ekipa. Pokazati mora, da si želi uvrstitve na veliko tekmovanje, s to željo in moštvenim duhom ter kančkom sreče jim to lahko uspe.
Igral je namreč v ligi prvakov v skupini z zagrebškim Dinamom, Marseillom in aktualnim prvakom Manchester Unitedom. Večina njegovih soigralcev takšnega klubskega statusa ni imela, vendar, kot pravi Milanič, to takrat ni vplivalo na igro reprezentance. "Naša zgodba je bila uspešna kljub dejstvu, da nekateri igralci niso imeli kontinuitete igranja. To zaradi specifike naše reprezentance takrat v dvoboju z Ukrajino ni bilo odločilno." Vsi njegovi predhodniki na teh straneh so takratno zlato generacijo opisali kot trmasto, borbeno in odločno.
"Dejstvo, da je bil nogomet v Sloveniji takrat zapostavljen, nas ni naredilo takšnih, kot smo bili, ampak smo se kot nogometaši in osebnosti izoblikovali že prej. Za to, da nam je uspelo nekaj takšnega, kot nam je, se je moralo izpolniti veliko stvari. Verjetno smo bili drugačni od te generacije, je pa res, da slačilnice ne poznam. Lahko pa povem, da je bilo pred šestnajstimi leti užitek biti del reprezentance, trenirati, igrati tekme, se veseliti, biti žalosten. Meni je bilo v tej reprezentanci lepo, sijajno je bilo igrati z nogometaši, ki so bili pravi mojstri. Velika razlika v primerjavi s to generacijo je, da so mediji danes ljudem približali igralce, točno vedo, kdo je kaj delal včeraj. Takrat ni bilo tako, ljudje so imeli bistveno manj informacij o tem, kaj se dogaja. Bistvena razlika pa je v tem, da ima ta reprezentanca več nogometašev, ki so tako imenovani liderji, mi pa smo imeli enega velikega," se je navezal na vlogo Zlatka Zahovića v tisti izbrani vrsti.
NE SPOMNIM SE, BIL SEM V TRANSU
Tako kot verjetno 99,9 odstotka ljubiteljev nogometa je tudi Milanič mnenja, da je bila prva tekma za kultnim Bežigradom zaznamovana z zadetkom Mileta Aćimovića. "Na drugi tekmi se mi je v spomin vtisnil snežni metež. Čutil sem, da nam Ukrajinci tudi zaradi mraza ne morejo nič. Tu smo bili kot v transu: mraz, pred nami velik cilj, kot izhodišče pa ugoden izid s prve tekme. Vse to je pripomoglo k temu, da smo imeli zelo veliko energije." Čustev po uvrstitvi Slovenije na prvo veliko tekmovanje ni bilo mogoče opisati z besedami. Posebno mesto pa bo zagotovo imel tudi Milanič kot prvi kapetan.
Zanj je bilo nekaj posebnega voditi to ekipo skozi vrata letališke stavbe, kjer jih je čakala množica navijačev, ki se je želela pokloniti izjemnim junakom. "To je zelo zanimiva zgodba (smeh). Kadarkoli športnika vprašaš po največjem uspehu v karieri in tem, kako ga je doživel, izpade, kot da se ga sploh ne spominjamo. Bil sem v pravem transu, čustva so bila na vrhuncu, bil sem v oblakih, vse skupaj pa je šele kasneje prišlo za mano," je svoje občutke opisal Milanič. Zanj je bila uvrstitev in nato igranje na evropskem prvenstvu vrhunec kariere, čeprav je na primer na klubski ravni doživel tudi igranje v ligi prvakov.
Kasneje se je izkazalo, da je bilo evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem njegov labodji spev. Oziroma natančneje: njegova zadnja tekma je bila tista proti Španiji, tiste proti Norveški zaradi dveh rumenih kartonov ni smel odigrati. "Dolgo časa se mi je vlekla poškodba ahilove tetive. Na evropskem prvenstvu sem imel že resne težave, ki smo jih želeli rešiti, a se je izkazalo, da smo ubrali napačno pot. Jeseni po evropskem prvenstvu sem imel težko operacijo, spomladi leta 2001 sem se sicer še želel vrniti na igrišče, vendar ni šlo." To je bil zanj nedvomno boleč udarec, vendar se je že jeseni po EP začel pripravljati na to, da se bliža konec njegove kariere. Dolgo časa se je namreč vračal na zelenico, a neuspešno, dan po operaciji, ko mu je zdravnik povedal, kakšno je njegovo dejansko zdravstveno stanje, pa je bil soočen s koncem.
"Evropsko prvenstvo bo zame ne glede na vse druge uspehe, ki sem jih dosegal na klubski ravni, ostalo vrhunec kariere, izjemna zgodba te generacije igralcev. Samo prvenstvo mi bo ostalo v spominu po tistem fantastičnem začetku prve tekme, ki pa se ni fantastično končala, po izjemnem vzdušju, ki so ga na drugi tekmi pripravili slovenski navijači. Na tretji tekmi pa sem bil, čeprav nisem igral, v mislih s fanti."
FAVORIT JE UKRAJINA, TODA
Beseda je seveda nanesla tudi na trenutno stanje v reprezentanci, ki jo tako kot pred šestnajstimi leti vodi Srečko Katanec, in na možnosti slovenske reprezentance za uvrstitev na evropsko prvenstvo. "Mislim, da ima ta generacija fantov, ki jih zdaj čakata dve težki tekmi z Ukrajino, velike možnosti za ponovitev uspeha. Naboj bo velik, treba bo verjeti v svoje sposobnosti, igrati na svojem maksimumu, se v vsakem trenutku truditi za to, da bi bili boljši kot Ukrajinci. Ob kančku sreče lahko tudi njim uspe," je optimističen trener, ki je nazadnje vodil ekipo Leedsa, vlogo favorita pa vendarle prepušča Ukrajini.
Na drugi tekmi se mi je v spomin vtisnil snežni metež. Čutil sem, da nam Ukrajinci tudi zaradi mraza ne morejo nič. Tu smo bili kot v transu: mraz, pred nami velik cilj, kot izhodišče pa ugoden izid s prve tekme. Vse to je pripomoglo k temu, da smo imeli zelo veliko energije.
"Zelo dobro so odigrali kvalifikacije za evropsko prvenstvo, imajo dobro ekipo, resda le dva igrata v tujini, drugi pa večinoma igrajo za Šahtar in ostale velike ukrajinske klube. Mislim, da so takšnih tekem, kot jih čaka proti Sloveniji, vajeni. Imajo dva zvezdnika, ki v tej reprezentanci delata razliko, vendar imamo tudi mi zelo dobre igralce, adute." Kdo pa bi po Milaničevem mnenju lahko igral glavno vlogo na teh dveh tekmah? "Mislim, da bi se morala kot glavni adut izkazati ekipa. Pokazati mora, da si želi uvrstitve na veliko tekmovanje, s to željo in moštvenim duhom ter kančkom sreče jim to lahko uspe." Za konec pa smo se dotaknili še nesrečne poškodbe Roberta Berića: "To je velik minus za reprezentanco, ker je v zadnjem obdobju postal stalnica. To, kako zabija, je neverjetno."
