V drobovju islandskega čudeža: Alkohol, cigarete in ključ do uspeha

Neposredno seveda ne, toda na otoku sredi Atlantskega oceana so prepričani, da jim je v prvi vrsti uspelo na tak način. Pri tem pa seveda ni šlo za vpliv kakšne diktature iz preteklih časov, temveč za spoprijemanje oblasti z zdravstvenimi težavami prebivalstva.

Pozor, ne samo nogometni, Islandija je v zadnjem desetletju doživela pravi športni bum, ki je državo z nepomembnega evropskega obrobja popeljal v povsem drugačne vode, v katerih otok z dobrimi 300 tisoč prebivalci uživa zgodovinske uspehe in celo postavlja rekorde. Rokomet je bil na Islandiji zelo priljubljen in zelo razvit že dalj časa; z njim se je ukvarjal praktično vsakdo, ki se je v tej državi resneje lotil športa. Se je pa število igralcev v tem tisočletju skokovito povečalo in celoten sistem se je dvignil na še višjo raven.

Potem je tu košarka. Islandci so na evropskem prvenstvu sicer v brutalno težki berlinski skupini in morda ne bodo prišli do izraza do te mere, kot bi si zaslužili. Toda že njihova uvrstitev na to tekmovanje je vsega občudovanja vreden dosežek, tudi z dozdajšnjimi nastopi v nemški prestolnici pa so močno presenetili praktično vse. Sploh zato, ker so na Islandiji o košarki na taki ravni donedavnega lahko le sanjali in ker je večina nepoučenih spremljevalcev tega športa menila, da je tako še vedno.

Tako kot sprva praktično nihče ni jemal resno dvigovanja islandskega nogometa, ki je v prejšnjem ciklu šokiralo tudi Slovenijo in se je končalo z dodatnimi kvalifikacijami za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Braziliji, že ob naslednji priložnosti pa je pripeljalo do neposrednega napredovanja na evropsko prvenstvo v Franciji iz ene od najtežjih skupin.

Če ne kar iz najtežje, kajti konkurenca Nizozemske, Češke in Turčije se je zdela tako močna, da Islandcem pravih možnosti nis(m)o dajali kljub tistemu uspehu v družbi naše izbrane vrste. Očitno s(m)o še vedno podcenjevali figurativni razcvet v neprijaznem podnebju, kjer dobesednega cvetenja skorajda ni in kjer so se v mrazu ter temi na veliko predajali opojnim substancam. Pa smo tam.

NE PREPOVED, PONUJANJE ALTERNATIV
Naj se razumemo, Islandci ga še vedno radi srknejo in si radi kakšnega prižgejo. In le kdo bi jim lahko zameril. Niso čez noč postali svetniki, pretirana medicinska patetika nikakor ni umestna, so se pa v državi zgodile velike spremembe, ki časovno (pa ne le časovno) povsem sovpadajo s športno eksplozijo. Ne naključno oziroma z zelo dobrim razlogom, kot so prepričani na Islandiji in kot verjamejo tudi mnogi tuji spremljevalci otoškega dogajanja.

Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja so številne raziskave pokazale, da mnoge zdravstvene in družbene težave novih islandskih generacij izhajajo iz pošastno velike porabe alkohola in tobačnih izdelkov med mladimi. Otok je bil v tem pogledu na vrhu (ali na dnu, kakor se vzame) v svetovnem merilu, kot gobe po dežju so rasli vse glasnejši pozivi k ukrepom in vlada, ki je bila na oblasti leta 2002, se je zanje tudi odločila.

Pripravila in sprejela je enega najboljših (ne nujno najbolj ostrih) zakonov za omejevanje opojnih substanc pri mladih, pri čemer beseda omejevanje verjetno sploh ni prava. Islandci so se namreč zelo dobro zavedali, da prepovedane ali omejene stvari pogosto postanejo še slajše, zato je pri zakonu, ki je z nekaj dopolnili v veljavi še vedno, v prvi vrsti šlo za preusmerjanje pozornosti oziroma za organizirano, vsesplošno ponujanje mamljivih alternativ preživljanju temačnih dni s kozarcem v rokah in s cigareto med prsti.

Ena od ponujenih alternativ je bila tudi kultura, ki je od tedaj prav tako doživela razcvet. V prvi vrsti pa so odgovorni mlade začeli vabiti na športna igrišča. Pri tem so bili zelo uspešni, odziv je bil navdušujoč, uspeh zakona pa se ne kaže zgolj z dejanskim vpadom porabe alkohola in tobaka ter z izboljšanjem zdravstvenega stanja, temveč tudi s skokovitim napredkom športa tako na rekreativni kot na najvišji ravni. Celo na tako visoki, kot je zgodovinska uvrstitev na Euro, ki si jo je reprezentanca priigrala ta teden in ki je otok pahnila v pravi nogometni delirij.

NOVIH DESET, DVAJSET IN 130
Državi sicer vmes ni šlo najbolje na finančnem področju, po slovitem razpadu bančnega sistema je med drugim bankrotirala, islandska krona je doživela epski kolaps in posebej poslovneži so kdaj pa kdaj porabo alkohola vendarle povečali. Toda šport je ves čas rasel, ker so mu v skladu z zakonom za to dali izrazito izboljšane pogoje.

Če se osredotočimo zgolj na nogomet, so imeli Islandci pred izpostavljenim letom 2002 eno samo pokrito igrišče, ki je omogočalo igranje v vseh letnih časih in v vseh pogojih. Nekaj dodatnih, klasičnih zelenic si je komajda zaslužilo ta naziv, saj so bile v krutem podnebju vse kaj drugega. Danes je pokritih igrišč v skladu s številom igralcev ene nogometne ekipe enajst. Tako je, tisočodstotna rast v teh trinajstih letih, v katerih je (na primer) dvanajstletnik, ki so ga želeli odvrniti od alkohola in tobaka, zrasel v 25-letnega Gylfija Sigurdssona.

In še več odstotna, če takim igriščem dodamo neverjetno, v marsikaterem pogledu rekordno rast števila objektov nekoliko drugačne vrste. Verjeli ali ne, po črki zakona je v tem času zraslo dvajset igrišč na prostem z umetno podlago.

Ker je tehniko mogoče piliti tudi na manjših objektih, so odgovorni dodali 130 infrastrukturno dovršenih igrišč za mali nogomet. In da bi bila mera polna, na njih mladostniki niso prepuščeni sami sebi, pa tudi ne kakšnim ljubiteljskim učiteljem športne vzgoje. Celo iz majcenih, odročnih krajev bogu za hrbtom je država zainteresirane ljudi poslala na šolanje in za resnejše delo v nogometu so morali pridobiti vsaj trenersko licenco B evropske nogometne zveze.

Skupaj so jih izšolali kar 700, od katerih jih ima 200 licenco A, vsi pa imajo zagotovljeno najmanj državno štipendijo, ki jim omogoča, da lahko v skrajnem primeru živijo le od tega. Med drugim tudi neki trener, ki prihaja iz vasice z 250 prebivalci pod znamenitim vulkanom Eyjafjiallajokull in tam na novem igrišču za mali nogomet skrbi za nekaj nadobudnih nogometašev. Morda tudi za kakšnega udeleženca katerega od prihodnjih velikih tekmovanj.