Vrata do neposrednega preboja na Euro 2016 so zdaj bolj ali manj hermetično zaprta, toda to ne pomeni, da Slovenija nima več možnosti za uvrstitev v Francijo. Ima jo, a tja zdaj vodi precej bolj zapletena pot. Ta pa je za reprezentante glede na zapravljeno povsem pravična kazen. In hkrati pot odrešitve.
Nocoj bi lahko bili v Ljudskem vrtu priča pravemu spektaklu. Tribune bi bile nabito polne, v zraku bi bilo čutiti evforijo brez primere, navijaški napevi bi glasno odmevali že pred začetkom tekme med Slovenijo in Estonijo. In ko bi slovenski reprezentanti zakorakali na zelenico mariborskega stadiona, bi vzdušje doseglo vrhunec. Huronsko vpitje bi preglasilo obe himni, tla na Štajerskem in še kje drugje bi se tresla kot ob potresu. Deželica na sončni strani Alp bi začela prvo od treh slavij uspeha, ki mu še nismo bili priča.
Zato bo za vse tudi najbolje, če se bodo bolj kot fantaziranju o čudežnem razpletu posvetili realnosti. Ta pa je, kakršna je: tretje mesto ni več samoumevno, dodatne kvalifikacije niso več zgolj izhod iz sile, če se pač v bitki za prvo ali drugo mesto ne bo vse izšlo po načrtih.
Vsega 270 minut bi bila naša nogometna reprezentanca oddaljena od premierne neposredne uvrstitve na evropsko prvenstvo. Pred turističnimi agencijami bi se že mesece pred začetkom bitk v Franciji vile dolge vrste, na tisoče Slovencev bi že zdaj prilagodilo letni dopust, številni bi začeli varčevati, premnogi bi na bankah moledovali za kredit – vse v želji, da bi bili tam, na kraju dogodka.
Tam, kjer bi nogometaši že lahko bili. Ne povsem uradno, a vendarle. Pred tekmami z Estonijo, Litvo in San Marinom ga ne bi bilo več godrnjača, ki ne bi verjel v srečen konec kvalifikacijske dirke. Tako bi bilo in nič drugače. Če bi se iz Švice izbrana vrsta vrnila z zmago.
Kar se je pred obračunom v Baslu zdelo skorajda nemogoče, je sredi dogajanja na travnati površini stadiona St. Jakob-Park postalo resničnost. Zdelo se je, da je. A je bil zgolj preblisk. Ki je izginil, še preden je sodnik Pavel Kralovec iz Češke spustil zastor nad slovensko tragedijo na švicarskih tleh. Ah, pa tako lepo bi bilo …
NE GRE SE ZANAŠATI
Potem ko je slovenska reprezentanca še na tretji od svojih zadnjih štirih tekem v teh kvalifikacijah zapravila vodstvo, in to tako krepko, da je na koncu vsakič izgubila, se je zdaj znašla v sila nehvaležnem položaju. Ne samo, da je nastop na EP zamenjala za grožnjo, da bo prvenstvo minilo brez njene udeležbe, ampak se je tri kroge pred koncem znašla celo na četrtem mestu kvalifikacijske skupine E. Dejstvo, da je doslej večkrat izgubila kot slavila (ob treh zmagah ima štiri poraze), je izkoristila Estonija, ki ima točko več in posledično pred ciljnim sprintom v rokah drži vozovnico za dodatne kvalifikacije.
No, toda Slovenija ima usodo vseeno v svojih rokah. Če bo do konca bojev nanizala tri zaporedne zmage, bo 18. oktobra zagotovo v žrebu parov dodatnih kvalifikacij. Za kaj več si je doslej žal privoščila preveč spodrsljajev. Teoretično možnosti sicer še obstajajo, toda nanje se ne gre zanašati. Švica bo drugo mesto potrdila, če bo na zadnjih treh tekmah osvojila štiri točke.
Tri ima že zagotovljene, doma bo namreč merila moči z nebogljenim San Marinom. Še prej bo gostovala v Angliji, za konec še v Estoniji; ali v Londonu ali v Talinu bo morala priti še vsaj do točke. Če ne bo in če bo Slovenija premagala vse tri preostale nasprotnike, potem bosta rivala po točkah izenačena. In Slovenija bo druga, ker je boljša iz medsebojnih dvobojev. Skratka, ni nemogoče. Toda ali sploh še kdo verjame? Odgovor je bržčas preprost. Nihče.
POSTAVLJENI NA LAŽ
Zato bo za vse tudi najbolje, če se bodo bolj kot fantaziranju o čudežnem razpletu posvetili realnosti. Ta pa je, kakršna je: tretje mesto ni več samoumevno, dodatne kvalifikacije niso več zgolj izhod iz sile, če se pač v bitki za prvo ali drugo mesto ne bo vse izšlo po načrtih. Zdaj je tretje mesto imperativ, cilj, ki ga je treba doseči za vsako ceno. A vseeno ne na kakršenkoli način.
Pravico za to, da lahko do njega pridejo tudi na silo, so reprezentanti izgubili, ko so v Baslu iz rok izpustili, kar so. Zdaj namreč na kocko niso postavili le uvrstitve na evropsko prvenstvo, pač pa tudi svoj ugled. Kar so zakuhali, morajo rešiti s stilom. Srečna zmaga nad Estonci žal ne bo dovolj.
A obakrat je bilo zraven dovolj nogometašev, da se lahko resno povprašamo, kaj se dogaja s to generacijo igralcev. So morda preslabo vodeni? Jim primanjkuje prepotrebne samozavesti? Mar niso dovolj lačni uspeha? Ali pa je v njihovih genih zapisan DNK poražencev?
Nocojšnjega nasprotnika morajo varovanci Srečka Katanca premagati tako, da na koncu ne bo niti kančka dvoma, ali je bila zmaga povsem zaslužena ali ne. Slovenska kakovost kljub vsemu ni sporna, saj je že bila nakazana, ne nazadnje tudi v uvodni uri v Baslu. In na kakšni drugi tekmi, ki se kasneje ni izšla po načrtih. Ne, slovenski neuspehi res niso povezani s kakovostjo. S čim torej? Prej s karakterjem, ki več kot očitno ni pravi.
Do zdaj smo bili že velikokrat kritični do Srečka Katanca, ker je svoje izbrance tudi iz ljubega miru in brez kakršnekoli potrebe po tem dajal v nič. Toda zdaj si ne moremo kaj, da ne bi čutili slabe vesti, ker mu nismo dali prav. In ker smo se v bran postavili nogometašem. Vse nas, ki smo to počeli, so prav nogometaši postavili na laž.
Tako v Švici kot na obeh tekmah z Anglijo so vodili tudi po zaslugi svoje kvalitete. Izgubili pa predvsem po zaslugi tega, kar se jim vse prevečkrat dogaja. Ker so v ključnih trenutkih premalo zbrani. Ker se jim dogajajo šolske napake, ki so v prvi vrsti posledica površnosti.
Ker se več kot očitno ne znajo postaviti zase in ker niso bili junaki, ko je bilo to najbolj potrebno. S tem so reprezentanco spravili v neprijeten položaj, v katerem je blizu scenarij o zavoženih kvalifikacijah, čeprav se je na začetku le-teh zdelo, da jih je preprosto nemogoče zavoziti.
A še toliko bolj so pod vprašaj postavili sebe. In nas, ki smo jim verjeli. Pa saj ne, da ne verjamemo več; številni smo še naprej slepo prepričani, da Slovenija premore več kot dovolj kvalitete za nastop na evropskem prvenstvu. Predvsem pa je premore toliko, da nikdar ne bi smela trepetati pred močno Estonijo.
Pa vendarle je Slovenija prav proti tej Estoniji izgubila na zadnjih dveh medsebojnih tekmah. Prvič, ko so bili časi malce drugačni, drugič na začetku teh kvalifikacij. A obakrat je bilo zraven dovolj nogometašev, da se lahko resno povprašamo, kaj se dogaja s to generacijo igralcev. So morda preslabo vodeni? Jim primanjkuje prepotrebne samozavesti? Mar niso dovolj lačni uspeha? Ali pa je v njihovih genih zapisan DNK poražencev?
V NAPADU IN ŠE KJE?
Deveta medsebojna tekma med Slovenci in Estonci se bo nocoj v Ljudskem vrtu začela ob 20.45, selektor Katanec pa bo moral poskrbeti za vsaj eno spremembo v začetni enajsterici. Milivoje Novaković, drugi najboljši strelec celotnih kvalifikacij s šestimi doseženimi zadetki, tokrat ne bo mogel pomagati svojim soigralcem.
V Baslu se je namreč huje poškodoval, počival bo več tednov. Številni pravijo, da bi bilo zagotovo drugače, če bi ostal na igrišču, v luči tega torej njegova odsotnost res ni dobra stvar za Katanca. Je pa za tistega, ki ga bo pač zamenjal. Vprašanje je le, kdo bo to.
Bo selektor končno le ponudil priložnost Robertu Beriću? Slednji na klubski sceni že vse leto gole zabija kot po tekočem traku, toda kljub temu ne na tekmi z Anglijo ne na obračunu s Švico ni odigral niti minute. Obakrat je prednost pred njim dobil Nejc Pečnik. Jo bo tudi tokrat?
Zanimivo bo videti tudi to, ali bo Katanec ostal zvest svojemu sistemu igre. Ali pa bi prav zaradi Novakovićeve poškodbe tega lahko modificiral, se odločil za drugega? Je Estonija nasprotnik, ki bi se ga veljalo lotiti z dvema napadalcema? In tudi – bo kdo kaznovan za to, kar se je zgodilo v Švici? Bo kdo degradiran na klop za rezerve?
Vprašanj je seveda ogromno, edini odgovor, ki ga želi celotna Slovenija in ki bi vsaj malce potolažil užaloščene ter hkrati besne navijače, pa je preprost: zmaga. In po možnosti izdatna. Ali vsaj prepričljiva.
Vprašanj je seveda ogromno, edini odgovor, ki ga želi celotna Slovenija in ki bi vsaj malce potolažil užaloščene ter hkrati besne navijače, pa je preprost: zmaga. In po možnosti izdatna. Ali vsaj prepričljiva. Lahko seveda ne bo; medtem ko so Slovenci potolčeni, Estonci kar prekipevajo od samozavesti.
Kot da dve zaporedni zmagi še ne bi bili dovolj za optimizem, so tri kroge pred koncem še skočili pred Slovenijo in zasedli tretje mesto na lestvici. Drži, po Sloveniji jih čakata še Švica in Anglija, zato so številni navijači vseeno pesimistični. Ampak torkov večer je vendarle bolj pisan na kožo njim. Domači reprezentanti pa …
Hja, nekako bo že treba. V upanju, da bes po zapravljenem v Švici ne bo poskrbel za popolno anemičnost, ampak bodo prav zaradi tega na zelenico Ljudskega vrta pritekle sestradane zveri. Ranjene, a nikakor še ne premagane. Zdaj se začenja boj za preživetje.
