Njihova reprezentanca je povsem odpovedala in je v tem trenutku celo, verjeli ali ne, tretja najslabša reprezentanca na stari celini.
Medtem ko Srbi – oziroma natančneje Srbkinja – zmagujejo na slovenskem državnem prvenstvu v smučanju, je slovenska nogometna reprezentanca trenutno okno v svet za Srbijo v nogometu! Narobe svet, bi lahko dejali.
Slovenci imajo kot smučarski narod v letošnjih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo neprimerno večje možnosti za uvrstitev na evropsko nogometno prvenstvo v Franciji, Srbi, ki jim je smučanje španska vas in ki so se zmeraj hvalili, kako zelo obvladajo brcanje žoge, pa so na drugi strani že povsem odpisani. Ne še čisto, a vendarle se zdi, da je direktni vlak do Francije že zdavnaj zapustil Beograd. Tudi tistega, ki ima pred končno postajo v Parizu še en vmesni postanek, bodo srbski nogometaši izjemno težko ujeli.
Društvo mrtvih pesnikov je bil eden bolj domiselnih naslovov v srbskih medijih, ki je na zelo realen in slikovit način opisal trenutno stanje srbskega reprezentančnega – in roko na srce tudi klubskega – nogometa. Srbski nogomet morda še ni povsem umrl, toda brez kančka dvoma lahko zapišemo, da je na smrtni postelji in da ga lahko pred smrtjo reši le še čudež. Čudež, povsem primerljiv z Jezusovim vstajenjem.
Sliši se morda pretirano, toda dejansko srbski nogomet pri življenju ohranjajo v umetni komi. Medtem ko se dva nekdanja velikana ne samo jugoslovanskega, temveč evropskega nogometa – Crvena zvezda in Partizan – utapljata v dolgovih in sta skorajda povsem izginila z evropskega nogometnega zemljevida, je v zadnjih letih enako usodo doživela tudi srbska izbrana vrsta. V tem trenutku ima Srbija v skupini I v konkurenci Portugalske, Danske, Albanije in Armenije na svojem kontu zgolj eno točko!
In če tako pišejo srbski mediji, ki so po navadi, ko beseda nanese na njihovo reprezentanco, povsem neobjektivni in pretiravajo v vsem mogočem, potem bo že držalo. Nič več niso Srbi med najmočnejšimi evropskimi reprezentancami, nič več ni njihova obramba tank, napad pa naboj – kot prepevajo v navijaški pesmi –, nič več se jih ne boji ves planet.
Že dolgo nogometaši v izbrani vrsti ne dajejo srca na teren, kot zahtevajo njihovi privrženci, in posledica vsega naštetega je položaj, v katerem so v tem trenutku, ko imajo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo točno toliko točk kot popolni nogometni eksoti Kazahstan, Luksemburg, San Marino, Moldavija in Armenija. Dve točki več od njih imajo celo Ferski otoki, Azerbajdžan, Latvija, Makedonija in Gruzija, celo tri več pa Liechtenstein, Finska, Estonija in Belorusija. Neverjetno, a resnično.
Mnogi se sprašujejo, kako je sploh mogoče, da srbska nogometna reprezentanca kaže tako skromne predstave. Če bi ljubitelju nogometa, ki se je zbudil iz dolge kome, povedali, da ima Srbija v tem trenutku dve točki manj od Ferskih otokov, bi nas zagotovo označil za lažnivce. "Nemogoče!" bi rekel brez dvoma. In njegov dvom bi bil povsem upravičen. Ob takšnih posameznikih, kot jih ima na voljo novi selektor Srbije Radovan Čurčić, so rezultati njegovih varovancev zares katastrofalni.
Če pogledamo na lestvico desetih najdražjih srbskih reprezentantov, lahko hitro vidimo, kako zelo so – kot posamezniki – cenjeni v evropskem nogometu. Njihova skupna tržna vrednost po transfermarktu znaša kar 154,5 milijona evrov, vsi po vrsti pa igrajo zelo pomembne vloge v velikih evropskih klubih. Kako je mogoče, da so reprezentanco, katere poveljnik obrambe je Branislav Ivanović, mož, ki ga je veliki Jose Mourinho označil kot enega najboljših obrambnih nogometašev na svetu in ki ob odličnih predstavah v obrambi modrih zabija tudi precej zadetkov, nadigrali Armenci?
Kako je mogoče, da reprezentanca, katere motor igre v sredini je fantastični Nemanja Matić, za katerega pravijo, da je najpomembnejši člen Chelseaja in da se je razvil v enega najboljših obrambnih vezistov na svetu, gladko izgubi na domačem igrišču z nič kaj strašno reprezentanco Danske?
Kako je mogoče, da si reprezentanca, katere napad sestavljata nekdanja nogometaša Partizana Lazar Marković – trenutno igra v Liverpoolu – in Aleksandar Mitrović – trenutno zabija za belgijski Anderlecht –, ki že nekaj let veljata za ena največjih evropskih draguljev, ne more pripraviti nič konkretnega proti Albaniji?
Odgovori so kompleksni in zahtevajo poglobljeno analizo, ki se je bodo morali vodilni v srbski zvezi lotiti čim prej, če bodo želeli popraviti škodo, ki se sicer zdi nepopravljiva. Da v srbski izbrani vrsti ni vse v najlepšem redu, je jasno. Mnogi s prstom kažejo na predsednika zveze Tomislava Karadžića, ki naj ne bi imel niti znanja niti volje voditi srbsko nogometno zvezo, toda veliko masla na glavi imajo tudi nogometaši in selektorji, ki se jih je v zadnjih devetih letih zamenjalo kar devet.
Pomanjkanje želje po igranju za izbrano vrsto je pravzaprav vidno pri vseh nogometaših. Bilo je vidno že prej in bilo je vidno tudi na tekmi s Portugalsko. Nekako se zdi, da srbski nogometaši za reprezentanco igrajo s precejšnjo muko in da so z mislimi povsem nekje drugje. Tako se potem iz tekme v tekmo dogaja, da so podaje Aleksandra Kolarova slabše od tistih pionirčkov, da se Dušan Basta boji samega sebe, da Mitrović namesto gola cilja golobe in da se mimo Ivanovića sprehajajo, kot da ga ni.
… IN TAKŠNIH REZULTATIH MLADINSKIH SELEKCIJ
Stanje v srbskem nogometu je pravzaprav paradoksalno glede na kakovost posameznikov. In tudi glede na rezultate mladinskih selekcij. Mlajše selekcije Srbije po pravilih na evropskih prvenstvih blestijo, tako je na primer selekcija U-19 pred dvema letoma osvojila naslov evropskega prvaka, lani pa se je poslovila v polfinalu, ko je šele po streljanju enajstmetrovk izgubila s Portugalsko.
Selekcija U-21 je leta 2007 osvojila naslov evropskega podprvaka – kapetan tiste generacije je bil Ivanović, zanjo pa so igrali med drugim tudi Kolarov, Rukavina, Duško in Zoran Tošić, Basta, Janković. Med uspehi po letu 2000 lahko omenimo tudi naslov evropskega podprvaka v selekciji U-21 leta 2004, srbski mladeniči pa so zabeležili še nekaj zelo solidnih uvrstitev.
NAJSLABŠI NA BALKANU
Pogled na lestvice kvalifikacij za evropsko prvenstvo razkriva zanimiv podatek, in sicer so Srbi trenutno najslabši med vsemi reprezentancami nekdanje države. Makedonci sicer skoraj zagotovo ne bodo videli evropskega prvenstva, a imajo vseeno boljši izkupiček od Srbije. V skupini C so trenutno zbrali pet točk in so na predzadnjem mestu. BiH je sicer kvalifikacije začela katastrofalno, toda trenutno ima na svojem kontu pet točk in je prav tako na predzadnjem mestu v skupini B. Enako število točk ima Črna gora, ki je na četrtem mestu skupine G. Veliko bolje gre naši izbrani vrsti, ki je z devetimi točkami na drugem mestu skupine E. Primat v nekdanji državi pa imajo trenutno Hrvati, ki s trinajstimi točkami zasedajo vrh lestvice v skupini H.
A čeprav v mlajših selekcijah blestijo, Srbi nikdar v članski konkurenci niso dosegli omembe vrednega rezultata. Vsaj od razpada Jugoslavije ne. Če si pogledamo samo rezultate v novem stoletju, so se nazadnje na evropsko prvenstvo uvrstili leta 2000. Torej takrat kot Slovenija. S katero je Srbija – takrat Jugoslavija – odigrala tisto znamenito tekmo v Charleroiju, ki se je na koncu končala s 3:3. Od takrat naprej je ostalo evropsko prvenstvo za Srbe samo neuresničena želja.
Sicer je res, da so se leta 2006 kot Srbija in Črna gora uvrstili na svetovno prvenstvo ter da so štiri leta vajo kot Srbija ponovili, a to v nobenem primeru ne spremeni dejstva, da so tudi na mundialu razočarali. Leta 2006 so na svetovno prvenstvo odšli z velikimi pričakovanji, ko so v kvalifikacijah na desetih tekmah prejeli le en zadetek in jasno osvojili prvo mesto – pred Španijo, BiH, Belgijo, Litvo in San Marinom –, a so potem v Nemčiji – resda v skupini smrti – povsem razočarali in v konkurenci Argentine, Nizozemske in Slonokoščene obale vknjižili tri poraze.
Srbska reprezentanca je imela tudi tokrat velike ambicije, pravzaprav so bili vsi prepričani, da se bo na prvo razširjeno evropsko prvenstvo uvrstila zlahka in da ima tokratna generacija vse možnosti, da v Franciji naredi velik rezultat.
Po tihem se je omenjalo celo uvrstitev v finale in mogoč naslov evropskega prvaka. Dozoreli v obrambi, z Matićem in Ljajićem kreativni v vezni liniji in z Mitrovićem, Markovićem in Tadićem izjemno nevarni v napadu so bili Srbi prepričani, da je lahko evropsko prvenstvo leta 2016 njihovo. A kot kaže, so se ponovno ušteli. Zakaj, pa bodo morali ugotoviti sami pri sebi … Jasno je le eno, zaradi pomanjkanja talenta zagotovo ne.
