Najboljši nogometaš zadnjih petih let in morda še kakšnega več si je ravno zaradi tega dejstva zaslužil ogromno večino individualnih priznanj, ki so mu jih podelili v tem času. Tudi tista, za katera so ga nekateri z raznimi teorijami skušali prikrajšati in pri katerih bi morda bilo mogoče razpravljati o manjšem zaostanku po kakem prav posebnem kriteriju. Tokratnega pa si ni. Niti približno. Nobeno naključje ni, da je nogometni svet s plebiscitarno večino obsodil organ, ki se je s svojo odločitvijo ponorčeval iz nogometa, iz prvenstva in iz resnično najboljših posameznikov na njem.
Novinarska tribuna je kar naenkrat utihnila, medijsko središče, v katerem smo imeli rezervne oči in rezervna ušesa, prav tako. Vsi so se brez besed in z odprtimi usti zastrmeli v prizor, ki mu preprosto niso mogli verjeti. Čeprav smo bili vsak posebej in vsi skupaj Lionelu Messiju pripravljeni priznati zelo dobre predstave na brazilskem mundialu, bi med vsemi nami le stežka našli nekoga, ki bi se odločil tako, kot se je odločila Mednarodna nogometna zveza. Messi najboljši igralec turnirja. Nemogoče. Nezasluženo in nemogoče. Niti približno sicer ne bomo šli tako daleč kot nekateri, ki so po imenovanju še močneje udarili po prvem zvezdniku argentinske izbrane vrste in ga označili za nogometaša, ki je ponovno pustil na cedilu svojo reprezentanco ter s tem svojo domovino in ki je v posmeh temu za nagrado dobil zlato žogo. To so neumnosti. Leo sicer ni dosegel svojih predstav iz najboljših let pri Barceloni, toda nobenega dvoma ne more biti o tem, da je na brazilskih zelenicah odigral po svojih najboljših zmožnostih. Vsaj tako kot v spomladanskem delu zadnje klubske sezone v dresu ponosa Katalonije, verjetno pa tudi nekoliko bolje. S tem je Argentini dal več, kot ji je dal kadarkoli prej, predvsem pa ji je v primerjavi z nekaterimi velikimi tekmovanji v preteklosti dal vse, kar je imel v danem trenutku. Morda celo malce več. Njegova statistika je ena najboljših na prvenstvu (pozor, ne najboljša, kot trdijo redki zagovorniki velike krivice), na zelo visoki ravni je odigral vsa tri srečanja skupinskega dela in bil skorajda tisti pravi v osmini finala s Švico. Tedaj je bil tudi avtor podaje za zmagoviti zadetek Angela Di Marie v podaljšku, pri čemer pa je vendarle treba izpostaviti, da sta največ dela v tej akciji opravila zvezdnik Reala s strelom in švicarski branilec Stephan Lichtsteiner s katastrofalno napako. A kakorkoli že, Messiju smo pripravljeni priznati tudi to, tako kot smo mu pripravljeni priznati še kaj. Kot rečeno, obtožbe na njegov račun so po večini velika neumnost, kar pa ne spremeni dejstva, da je še večja neumnost postavljanje argentinskega virtuoza na prvo mesto. "Ni problema, najbrž je bila šala. Brez skrbi, vse bo v redu," je dejal nekdo, ki je v sekundah po podelitvi priznanja prvi prišel do besede in ki je seveda sprožil val vsesplošnega norčevanja iz podeljevalcev, ne iz naslovnika.
Neumno vprašanje, lahek odgovor
Z nerazumljivo potezo, ki lahko temelji na neznanju, norosti ali absurdnih poskusih dodatne promocije prvenstva na najbolj oddaljenih trgih, so odgovorni Argentincu naredili precej več škode kot koristi. Zaradi njih je moral na svoj račun slišati marsikatero pikro, ki si je nikakor ni zaslužil, in povsem po nepotrebnem so se morali na temo imenovanja najboljšega oglasiti ljudje, ki bi ob Messijevih predstavah sicer sneli klobuk. "Dal bi mu vse, a tega si ni zaslužil," je celo dejal največji zagovornik svojega naslednika Diego Maradona in v nasprotju s številnimi čudnimi izjavami tokrat zadel žebljico na glavico. Messi nikakor ni bil najbolj zaslužen posameznik za to, da se je Argentina prebila do velikega finala in da je v njem dolgo kljubovala Nemčiji. Morda bi se, če bi v četrtfinalu, in polfinalu odigral občutno bolje, vanj prebila na drugačen način in z manj težavami ter celo postala svetovna prvakinja. A ga ni bilo oziroma ni bilo prispevka, ki bi ga človek od tega igralca pričakoval in ki bi imenovanje na prestol najboljšega upravičeval. Zato odzivi na odločitev take vrste še nikoli niso bili tako enotni, še nikoli odločitvi niso tako zelo nasprotovali in še nikoli jim ni bilo lažje dodati svojega (v tem primeru našega) podpisa. Pri tem pa nas nikar ne vprašajte, ali smo ob kritiziranju Fifine odločitve zmožni ponuditi alternativo oziroma ali znamo imenovati nogometaša, ki bi si nagrado zaslužil bolj. To vprašanje po neumnosti dosega razglasitev domnevno najboljšega in seveda je odgovor nanj tak, kot bi vam ga ponudila še nikoli videna večina naših novinarskih kolegov z vsega sveta, pa tudi laičnih nogometnih navdušencev. Brez da kogarkoli favoriziramo, si lahko izberete kogarkoli iz nemške skupinice s člani Thomasom Müllerjem, Tonijem Kroosom, Philippom Lahmom, Bastianom Schweinsteigerjem in Manuelom Neurejem, mirne duše pa jim lahko dodate še Arjena Robbena (padavica gor ali dol), najboljšega Argentinca na tem prvenstvu Javierja Mascherana in celo prepričljivo najboljšega igralca na turnirju do nesrečnega četrtfinalnega izpada Jamesa Rodrigueza.
