Ker je o tem sanjal že kot otrok

Ker se je moral odlični belgijski čuvaj mreže Thibaut Courtois po koncu pretekle sezone vrniti v Chelsea, od koder je bil v Atletico tako ali tako le posojen, je bil slednji soočen z dejstvom, da bo moral pripeljati novega vratarja. Mediji so z aktualnim španskim prvakom povezovali malo morje vrhunskih vratarjev, toda trener Diego Simeone se je ogrel predvsem za fanta, ki je pred tem pol leta več kot navduševal med vratnicama Benfice. Toda Argentincu je kmalu postalo jasno, da naloga ne bo lahka. V Lizboni se Oblaku pač niso želeli kar tako odreči, zato so v Madrid poslali jasno sporočilo: aktivirajte odkupno klavzulo, ki naj bi se vrtela okoli 16 milijonov evrov. Sledila so dolga pogajanja, ker so se res vlekla, so nekateri že zasejali seme dvoma. A zdaj kot rečeno dvomov ni več, otrok Olimpije je potrdil, da odhaja na stadion Vicente Calderon, kjer domuje največje presenečenje sezone 2013/14.

"Moja odločitev je, da bom prestopil v Atletico," je omenjenemu portugalskemu časniku uvodoma dejal šele 21-letni vratar in nadaljeval: "Že ko sem bil otrok, sem sanjal o igranju v španski ligi, ki je tudi boljša od portugalske. Zame je to velika preizkušnja, ki se je ne bojim, ampak komaj čakam, da se je lotim. Pri Benfici so me želeli zadržati, predsednik je dejansko naredil vse, da bi mi preprečil odhod, toda moja želja je bila vedno jasna: od prvega dne sem hotel podpisati za Atletico." Oblak je zatem priznal tudi, da ne odhaja le v boljšo ligo, pač pa tudi boljšemu zaslužku naproti. "Finančni dejavnik ni bil glavni razlog za prestop, so pa, to moram priznati, pogoji precej boljši," je priznal Oblak, ki je priložnost izkoristil tudi za slovo od navijačev Benfice: "Nikdar ne bom pozabil let, ki sem jih preživel pri tem klubu. Vsem želim le vse najboljše, še kako sem hvaležen za pomoč, ki sem jo dobil. Benfica je fantastičen klub."

Kaj Oblakov prestop k Atleticu pomeni za slovenski nogomet, verjetno ne gre poudarjati. Še nikdar se ni zgodilo, da bi Slovenec igral za aktualnega prvaka Španije, a to niti ni tako pomembno. Precej večjo težo ima dejstvo, da smo priča najdražjemu prestopu v zgodovini brcanja žoge pri nas. Za zdaj je na vrhu še vedno Zlatko Zahović, za katerega je Olympiakos leta 1999 Portu plačal 13,5 milijona evrov, na drugem mestu je z 12 milijoni Samir Handanović (iz Udineseja v Inter leta 2012), potem osemmestnih številk pri slovenskih prestopih ni bilo več.

Kakorkoli, sanjsko življenje Jana Oblaka se nadaljuje. Še eno leto nazaj se je zdel izgubljen v vesolju, ko se je sporekel z vodstvom Benfice. Potem sta obe strani nekako le zakopali bojni sekiri, a Oblak se je moral sprijazniti le z vlogo rezerve. Dokler se decembra ni poškodoval Artur. In kar je sledilo, še traja. Oblak je začel živeti svoje sanje, ki še kar trajajo. In še kar se ne zdi, da ga bo iz teh sanj kdorkoli prebudil. Ni kaj, v teh dneh je res lepo biti Jan Oblak.