Ko je italijanski sodnik Nicola Rizzoli skoraj uro po tem, ko si je ob ogledovanju lastne podobe na velikem ekranu elegantno popravil pričesko, odpiskal konec finalne tekme letošnjega svetovnega prvenstva, bi le težko našli koga, ki bi trdil, da je s piskom komurkoli naredil kakršnokoli krivico. Celo daleč od tega. Dvajseti zbor najboljših svetovnih reprezentanc je nagradil najboljšo med njimi, prav tako upravičeno kaznoval gostiteljico in nasploh vsakomur dal tisto, kar si je s pripeljanim v deželo sambe in s prikazanim na njenih zelenicah zaslužil.
Vprašanje je, kako daleč nazaj bi lahko gledali, in vprašanje je, koliko bi gledanje v desetletja, še bolj oddaljena od kultnih osemdesetih let prejšnjega stoletja, imelo smisla. Vzemimo torej za vzorec svetovna prvenstva med pravkar končanim in tistim prejšnjim na južnoameriški celini, ki ga je leta 1978 gostila Argentina. Obseg se zdi logičen zaradi poti od Južne Amerike do Južne Amerike, pa tudi zaradi dejstva, da sta tako nogomet kot svet na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta stopila v neko novo dobo medijskega razcveta ter vedno večje globalnosti. In če vzamemo tak vzorec, je prav neverjetno, kako zvesto je bilo to tekmovanje na področju sledenja trendu, po katerem je najbolj prestižno lovoriko v svetu športa osvajala reprezentanca, ki je bila tisto poletje (ali zimo, če na zadevo pogledamo z južnoameriškimi očmi) resnično najboljša v vseh pogledih.
Svetovna prvenstva niso poznala Danske, še manj so poznala Grčijo, če omenimo reprezentanci, ki sta v tem obdobju šokirali na prvenstvih stare celine. Še najbližje kljubovanju zmagovanju resnično najboljših sta bila italijanska podviga v letih 1982 in 2006, pa še v teh dveh primerih nikakor ne moremo govoriti o pohodu kakšne ekipe, ki je občutneje zaostajala za komerkoli. Morda bi tako na enem kot na drugem mundialu lahko koga porinili za nos pred azzurre, toda to je tudi vse, z le malo drugačnim pogledom bi jih brez težav preprosto priključili dolgi koloni povsem zasluženih in povsem upravičenih zmagovalcev. Koloni, v kateri večino tega zelo dolgega časa sploh ni bilo prostora za kakršnekoli razprave, še najmanj pa v zadnjih dveh primerih. Pred štirimi leti, ko naslov svetovnih prvakov preprosto ne bi mogel iti v boljše in bolj prave roke od španskih, in v teh dneh, ko nekaj popolnoma enakega velja za naslov na 20. mundialu in za roke nemškega porekla.
Preslikava tako in drugače
Zanimivo je, da sta obe zadnji zmagovalki odigrali na las podobno finalno srečanje, v katerem sta pričakovano in po vseh kriterijih zasluženo lovoriko precej presenetljivo postavili pod prevelik vprašaj. Španci so se v lovu na svoj prvi naslov svetovnih prvakov mučili z Nizozemci, prek Arjena Robbena so imeli tulipani prepričljivo najlepšo priložnost na tekmi, dokler ni nekoliko s strani in napol z volejem Andres Iniesta poskrbel za to, da so stvari prišle na svoje mesto. Tako kot jih je le nekaj minut prej v drugi polovici podaljška na svoje mesto postavil Mario Götze, prav tako s strelom s strani in napol z volejem, prav tako na tekmi, na kateri je favorizirana Nemčija s svojim nasprotnikom imela zelo veliko težav. V Robbenovi vlogi sta bila vsaj Gonzalo Higuain in Lionel Messi, morda celo Rodrigo Palacio, Nemci pa so zadetku pred tistim odločilnim resda prišli precej bližje kot Španci, a to neverjetnih vzporednic ne spremeni prav dosti. Kot ne spremeni dejstva, da je šel kulten zlat kipec na koncu v obeh primerih na pravi naslov. Tako zelo pravi, pravzaprav edini zares pravi. Pred štirimi leti je nagradil sanjsko špansko generacijo in bil krona izjemnega vzpona celotnega španskega športa, tokrat pa je nagradil še en veličasten nogometni projekt, ki se je prav tako preprosto moral končati v konfetih, namenjenih svetovnim prvakom. Z Bayernom v vlogi svetilnika, kakršen je bila leta 2010 Barcelona, in s še bolj sistematičnim, še bolj celostnim, še bolj vsenarodnim, še bolj načrtnim delom, usmerjenim v točno take uspehe. Nemčija je pred desetletjem in pol pljunila v roke, in če bi imela le trohico več sreče, bi se danes pogovarjali o še eni lovoriki v nizu. Tako pa so šle stvari po vrsti, šle so v roke resnično najboljših in Nemci so morali počakati na trenutek, ko so postali natanko to. Bili so že pred prvenstvom, o tem ni nobenega dvoma. A ker evropska ekipa do letos še nikoli ni slavila na tej strani Atlantskega oceana in ker se je toliko govorilo o južnoameriški prednosti domačega igrišča ter znotraj nje predvsem o klimatskih pogojih, napovedi niso bile tako konkretne, kot bi bile v primeru mundiala na ozemlju stare celine.
Na vrhu za dobro nogometa
Pa bi morale biti. Nemčija si jih je zaslužila in je to pokazala na (skoraj, Alžirije pač ne moremo pozabiti) vsakem koraku. Pustila je najboljši vtis v skupinskem delu, in če odmislimo omenjeno osmino finala, je pustila tudi najboljši vtis na poti skozi izločilne boje. Ne glede na vse okoliščine je sistem vzornega klubskega dela, sodelovanja med klubi in pravljičnega ligaškega koncepta vzgojil ekipo, ki bi na tem prvenstvu brez končnega slavja lahko ostala le po naključju. Po vseh realnih kriterijih pa se je skupina odgovornih, zrelih, inteligentnih ter seveda tudi neskončno kakovostnih nogometašev dvignila nad vse in tam za dobro nogometa in nagrajevanja najboljših tudi ostala. Dvignila se je nad evropsko konkurenco, h kateri se bomo vrnili malce pozneje, in nad južnoameriško, ki bi v skladu s tradicijo morala predstavljati najvišjo oviro in ki je pod potegnjeno črto to tudi bila v podobi Argentine. Zanimivo, njena aktualna generacija je pred leti obetala še več od nemške, toda Argentinci nikakor ne sestavijo prvenstva, na katerem bi bili njihovi najmočnejši aduti hkrati dovolj dobro pripravljeni ter v pravi formi, in tako je bilo tudi tokrat. Za nameček jih je precej zadržan sistem selektorja Alejandra Sabelle, ki je nekakšno nasprotje častilca poletnega nogometa Joachima Löwa, sicer pripeljal do finala, a kljub temu v njih ni znal zbuditi tistega najboljšega in najbolj nevarnega. Paradoksalno je bila najmočnejši južnoameriški adut ekipa, ki je bila na domači celini najmanj južnoameriška, s tem pa paradoksov tega kontinenta še ni konec. Pravzaprav se šele dobro začnejo. Mundial je namreč potrdil razcvet kolumbijskega, čilskega in urugvajskega nogometa (ne nujno v tem vrstnem redu), a sta dve od reprezentanc teh držav izpadli na račun izbrane vrste dežele, ki še nikoli ni bila na tako nizki točki. Jasno, dežele gostiteljice. O njej je bilo povedanega morda celo največ, čakajo jo zelo težka leta, v teh letih pa ne bo imela prednosti velike evforije domačega mundiala. In brez te prednosti bi stvari lahko postale zelo zapletene.
Brezna, potenciali in nekaj vmes
S tako Kolumbijo, s takim Čilom, s takim Urugvajem, seveda s tako Argentino, z velikanskim prostorom za napredek vseh naštetih in z grožnjo še kake južnoameriške ekipe v vzponu bi za Brazilijo po zgodovinskem polomu zelo realna opcija lahko postala celo zgodovinska neuvrstitev na naslednje svetovno prvenstvo. Za Brazilijo brez nogometašev, kakršne imajo vse te ekipe, brez vizije, brez koncepta, brez vidne možnosti napredka in brez kakršnekoli slutnje vzpona. Da ne govorimo o svetlobnih letih oddaljenosti od nove svetovne prvakinje, pa tudi od še nekaterih evropskih reprezentančnih projektov, h katerim se v skladu z obljubo zdaj vračamo. Predvsem nizozemska prihodnost je izjemno svetla, o tem ne more biti niti najmanjšega dvoma, pa čeprav so tulipani ostali pri treh finalnih nastopih in brez enega samega naslova svetovnih prvakov. Prihaja ogromno novih, nadarjenih nogometašev, načrtno delo pa se kaže tudi s tem, da so že pred časom imenovali naslednika selektorja Louisa van Gaala. V tej vlogi bo zdaj še ena legenda Guus Hiddink, njegov pomočnik pa bo izjemno nadarjen strateg Danny Blind, za katerega je že jasno, da bo vodenje izbrane vrste prevzel po naslednjem evropskem prvenstvu. V popolnem nasprotju z dosežkom na tem svetovnem prvenstvu razlogov za skrbi nima niti Španija. Pravzaprav je bila tokrat neuspešna le zato, ker še ni ponudila priložnosti svoji novi generacija, v kateri kar mrgoli izjemnih nogometašev in ki bi skupaj z Nizozemsko ter gostiteljico naslednjega Eura Francijo na tem turnirju morala biti glavna protiutež že zdaj favorizirani Nemčiji. Težje bo za Angleže, ki imajo sicer nadarjeno novo generacijo, a težavo s strokovnim štabom in statusom večnega poraženca. Portugalci so zgolj Cristiano Ronaldo in ob njegovi tokratni poškodbi ni od njih ostalo praktično nič, tej oznaki pa se kljub finalu Eura pred dvema letoma zelo hitro približujejo Italijani. Pač v skladu s približevanjem njihovega celotnega nogometa ter povsem zgrešenega sistema dela v njem. In ostali svet? Še vedno daleč, pa čeprav so srednjeameriški prebliski balzam za nogometno dušo in čeprav je Severna Afrika z generacijami v Evropi rojenih in vzgojenih nogometašev napovedala vzpon nekoliko večjih (morda celo velikih) razsežnosti.
