Če ne bi bilo žalostno, bi bilo smešno. Kljub temu, da so nogometaši Olimpije v pretekli sezoni Ljubljančanom prinesli največ, kar ponuja brcanje žoge v Sloveniji, so tribune na njihovi prvi prvoligaški tekmi v novem tekmovalnem letu samevala. Kaj samevala, bile so tako prazne, da so nekateri dobili občutek, kot da se je čas zavrtel nazaj in je šef zmajev še vedno osovraženi Izet Rastoder. Tedaj so bile tekme Olimpije nekaj, na kar so hodili le res največji nogometni fanatiki v slovenski prestolnici, tokrat pa je bil obisk skorajda identičen kot v tistih čudnih časih. Drži, poraz s Trenčinom v drugem krogu kvalifikacij za ligo prvakov je vsekakor pustil posledice, toda tako klavrnega obiska na obračunu s Celjem kljub vsemu ni bilo pričakovati. Še dobro, da je prišla vsaj peščica organiziranih navijačev Olimpije, v nasprotnem primeru bi se marsikdo počutil kot v gledališču …
Čeprav je Olimpija svojo uvodno tekmo na poti do novega naslova državnega prvaka začela podjetneje in že v tretji minuti zadela vratnico, v šesti pa tudi mrežo, to ne pomeni, da smo gledali enosmerni promet proti golu Celja. Še zdaleč ne. V prvem polčasu so bili Celjani sila poletni, nizali so všečne akcije in bili na sredini igrišča več kot dorasli tekmecu. Na njihovo nesrečo je Etien Velikonja že malce po uvodnem žvižgu mojstrsko izvedel prosti strel z 18 metrov (žogo je poslal pod prečko), zato je bilo v nadaljevanju njihovo delo precej težje, toda niso se predali malodušju. Gostitelji so imeli z njimi kar nekaj dela in čeravno Aleksandru Šeligi ni bilo treba resneje posredovati, je bilo pred njegovim golom nekajkrat kar precej vroče. V 25. minuti je tako Antonio Delamea Mlinar žogo izbil skorajda z golove črte, v 38. minuti pa so domači branilci v svojem kazenskem prostoru blokirali dva nevarna celjska poskusa. Tudi Olimpija bi še lahko zadela, sploh v 34. minuti, ko se je Blessing Eleke, ki je v tretji minuti zadel vratnico, po preigravanju znašel sam pred Maticem Kotnikom, a je ustrelil naravnost vanj. Prvi del igre se je tako končal z 1:0, toda nič ne bi bilo narobe, če bi peščica gledalcev videlo še vsaj kakšen zadetek.
Drugi polčas je zaznamovala raztrgana igra med obema kazenskima prostoroma, organiziranih napadalnih akcij pa je bilo bore malo. Devet minut po premoru bi Miha Zajc lahko bolje izkoristil prodor po desni strani, ko je ušel celjskim branilcem, a je ustrelil naravnost v Kotnika. Na drugi strani je bil Šeliga še naprej brez pravega dela, Celjani so se sicer trudili, da bi si pripravili kakšen konkretnejši strel, a so bili bolj kot nenevarni. Izjema je bila 72. minutah, ko je bilo precej vroče v domačem kazenskem prostoru, toda tudi takrat gostje niso prišli do zaključnega strela. To jim je uspelo v 81. minuti, ko je po diagonalni podaji pred gol z glavo iz nevarnega položaja poskušal Matej Podlogar, toda streljal je preslabo in Šeliga je žogo brez pretiranega naprezanja ujel.
Glede na trud, ki so ga vložili, bi si Celjani morda zaslužili kaj več od poraza, toda kaj, ko so bili v napadu preprosto premalo zbrani, da bi jim uspelo resneje ogroziti Olimpiji. Slednji je za uvodne tri točke zadostovala mojstrovina Velikonje, roko na srce pa je bilo to tudi edino, kar je bilo tokrat v Stožicah omembe vredno …
OLIMPIJA – CELJE 1:0 (1:0)
Ljubljana – Stadion ŠRC Stožice. 1000 gledalcev. Glavni sodnik: Roberto Ponis (Koper).
Strelec: 1:0 Velikonja (6).
OLIMPIJA: Šeliga, Delamea Mlinar, Zarifović (od 46. Kelhar), Bajrić, Klinar, Alves (od 67. Novak), Matić, Zajc, Kirm, Velikonja (od 92. Vukčević), Eleke. Trener: Rodolfo Vanoli.
CELJE: Kotnik, Kous, Klemenčič, Travner, Vidmajer, Šporn (od 80. Šporn), Glavaš, Miškić, Podlogar, I. Hadžić (od 66. Čirjak), Marcius (od 59. Pungaršek). Trener: Robert Pevnik.
Rumena kartona: Eleke (82), Kirm (88).
Rdeči kartoni: -
