Se spomnite ligaškega kroga, ki so ga angleški klubi v skladu s tradicijo odigrali na novega leta dan? V njem je vodilni Chelsea nastope z znamko 2015 začel z zanesljivim porazom proti Tottenhamu in je vodilno moštvo ostal zgolj še na podlagi abecednega vrstnega reda. To je bil tudi edini način za ločevanje med londonskimi modrimi in manchestrskim svetlejšim odtenkom iste barve, kajti Manchester City se je na vrhu razpredelnice s predstavniki prestolnice izenačil po kriteriju točk in tako doseženih kot prejetih zadetkov.
Po okroglih dvajsetih krogih se je boj za naslov prvaka začenjal znova in je še najbolj spominjal na enokrožni sistem tekmovanja po južnoameriškem vzoru, pri čemer pa je pomembno razliko predstavljal psihološki vidik. Jasno, v resnici ni šlo za klasičen začetek in glede na dotedanje dogajanje se ni bilo mogoče znebiti občutka, da so sinje modri s stadiona Etihad v izraziti prednosti oziroma da bi vsaj morali biti. Logično, ko pa so se z nizom lastnih dobrih nastopov in rezultatov ter spodrsljajev tekmeca vrnili iz položaja, ki ga je večina imela za izgubljenega.
Saj veste, iz tistega novembrskega položaja, v katerem je tolikokrat omenjena irska stavnica že izplačala dobitke vsem, ki so do tedaj stavili na Chelseajev naslov. Lahko ste prepričani, da so Irci 1. januarja trdno verjeli v svojo prenagljenost, če že ne zmoto. In praktično ga ni okolja, v katerem na podlagi zapisanega tedaj ne bi prišlo do menjave na položaju prvega favorita. Zdelo se je, da so Londončani svojo izjemno priložnost zapravili in da bodo težko prišli do nove ter da naleta sinje modrih, ki so v danih okoliščinah dobili krila, ne bo mogoče ustaviti. Malce skrbi so navijačem Manchester Cityja povzročale le težave v konici napada, saj je ekipa težko prihajala do zadetkov.
Ravno zaradi tega se je vodstvo kluba odločilo za ukrepanje in za nakup enega najboljših napadalcev v premier ligi, toda kaj ko je pri tem prišlo do zapleta, ki je neločljivo povezan z nadaljevanjem sezone, tako zelo drugačnim od takratnih pričakovanj. Napovedi so sinje modre postavljale na vrh ali vsaj še naprej ob rami Chelseaja, namesto tega so se vnovič znašli v velikem zaostanku, pri tem pa nikakor ni mogoče spregledati (če smo zelo prizanesljivi) neposrečene izbire okrepitve v zelo kočljivem, morda celo ključnem trenutku.
ZDAJ NEKAJ POVSEM DRUGEGA
Ni dvoma, štirje krogi, v katerih je City v primerjavi s Chelseajem izgubil šokantnih sedem točk (in to kljub temu, da na medsebojnem obračunu ni ne izgubil ne pridobil nobene), nosijo izraziti afriški pečat. Seveda je treba sneti klobuk pred Londončani, ki so se v zelo težkem položaju odzvali izjemno dobro, nanizali odlične nastope in praznično krizo pustili daleč za seboj. Toda če bi City ostal na svoji ravni, bi bil seveda s Chelseajem še naprej najmanj izenačen, namesto tega pa je daleč zadaj in z grenkobo pogleduje tudi (ali predvsem) proti črni celini.
Že tako ali tako je bilo jasno, da bodo imeli branilci angleške krone kar nekaj težav z odsotnostjo Yaye Toureja, ki se je ravno tedaj odpravljal na afriški pokal narodov, in da jim brez motorja zvezne vrste v nobenem pogledu ne bo lahko. Zgodilo pa se je, da so bile te težave še večje od pričakovanj, da je šlo posledično napadalcem še slabše, pri tem pa aktualni prvaki na svojo dragoceno okrepitev prav tako niso mogli računati. Wilfried Bony, ki se je tako zelo izkazal v dresu Swanseaja, je seveda odličen nakup, toda kaj ko gre za najdražjega nogometaša v zgodovini … afriškega nogometa.
Da, ravno afriškega, Bony je seveda Tourejev soigralec v izbrani vrsti Slonokoščene obale, in ko so ga novi delodajalci najbolj potrebovali, ni bil na voljo. Da bi bila mera polna, sloni po velikih težavah v skupinskem delu pravkar končanega celinskega tekmovanja niso izpadli, kot so si v Manchestru tako zelo želeli in na kar so se mrzlično pripravljeni. Šli so celo do konca, City pa je v tem času ostal brez kopice točk, stika s Chelseajem, tal pod nogami in morda celo realnih možnosti v boju za naslov.
Februar ni november, sedem točk (z že odigranima medsebojnima dvobojema) je zdaj povsem nekaj drugega kot tedaj in v Manchestru se tega zelo dobro zavedajo. Tako kot jim je kristalno jasno, da morajo na eni strani z afriškima povratnikoma takoj izrazito dvigniti formo ter začenši z današnjim gostovanjem pri Stoke Cityju nizati zmage, na drugi strani pa bodo tudi v primeru uspehov v (pre?)veliki meri odvisni od Chelseaja. Torej od ekipe, ki je videti povsem drugače kot pred mesecem dni in ki bi se ob videnem na zadnjih tekmah na položaj prvega favorita vrnila, celo če bi glavnemu tekmecu uspelo obdržati stik.
Ker mu ga z afriškim zapletom in še nekaj napakami ni, pa so tista irska izplačila v tem trenutku videti bolj primerna, kot so bila kadarkoli. In bodo še toliko bolj, če bo ekipa s stadiona Stamforde Bridge nadaljevala po svoji poti ter nocoj na omenjenem objektu opravila še z neprepričljivim Evertonom. Jose Mourinho je v krizi povlekel prave poteze, ob tem proti Afriki pogleduje s hvaležnostjo, njegova usmerjenost proti novi lovoriki pa skoraj ne bi mogla biti bolj izrazita.
