Škoda, da se letalo ni zrušilo

Še pred zadnjima dvema tekmama skupinskega dela lige prvakov so si zagotovili napredovanje, v španskem prvenstvu resno grozijo vodilni Barceloni in nasploh imajo v tem trenutku ekipo, ki s svojo igro navdušuje nogometne strokovnjake po svetu. In v določeni meri spominja na tisto ekipo, ki je v sezoni 1995/96 osvojila dvojno špansko krono. Mnogi se z navdušenjem spominjajo tega uspeha tudi po tem, da je njihov kontroverzni predsednik Jesus Gil na paradi ob proslavljanju zajahal slona. A to je le eno od njegovih dejanj, s katerimi je v sedemnajstletni zgodovini predsedovanja klubu vsakodnevno dvigal prah.

Če bi želeli našteti vse kontroverzne osebnosti, ki so se kadarkoli pojavile v nogometu, bi verjetno porabili kakšen dan ali dva, da bi našteli vsa njihova sporna dejanja, pa kakšen teden. Toda tudi zaradi takšnih ljudi, nogometašev, trenerjev in lastnikov, je nogomet tako zelo priljubljen. Praktično si v tem trenutku težko predstavljamo, da ne bi bilo več Joseja Mourinha, da nogomet ne bi imel svojega Zlatana Ibrahimovića ali Maria Balotellija oziroma da prahu vsake toliko ne bi dvignil ruski naftni mogotec, ki si lasti Chelsea, Roman Abramovič. Privrženci madridskega Atletica se še kako dobro spominjajo svojega dolgoletnega predsednika, pod katerim so se sicer veselili največjega uspeha v zgodovini kluba, a vse prevečkrat se je kontroverzni Jesus Gil, sicer tudi dolgoletni župan Marbelle, mesta na jugu Španije, znašel na naslovnicah rumenih časopisov. Težko bi izpostavili le eno največjo neumnost oziroma udarno izjavo, ki je prišla iz njegovih ust, praktično vsakič se je našlo nekaj, kar je pri ljudeh, njegovih nogometaših in trenerjih naletelo na neodobravanje, smeh ali jezo, ni odveč omeniti niti tega, da je imel večkrat oziroma velikokrat bližnje srečanje z možmi v modrem ali kar zaporom.

ODDAJA V BAZENU
Kje naj torej začnemo anekdot polno pot tega kontroverznega nekdanjega predsednika Atletica, ki je zaradi možganske kapi preminil leta 2004? Vse skupaj se je začelo pred davnimi šestindvajsetimi leti, ko je bil izvoljen za predsednika kluba, in že na dan zmage na volitvah je pritegnil pozornost širše množice. V naslednjih sedemnajstih letih, kolikor jih je preživel na čelu kluba, je zamenjal 39 trenerjev, kupil 141 nogometašev, toda nikoli se ni odrekel zabavi. To je bilo njegovo večno vodilo, čeprav je vse skupaj že mejilo na slab okus. Med drugim je veljal za pravega plejboja, tako se je v okviru svoje televizijske oddaje, da, tudi to je imel, pojavil v bazenu, obkrožen s številnimi brhkimi lepoticami v kopalkah ob sebi. V javnosti se je rad pojavljal z golim zgornjim delom oziroma obvezno z odpetimi gumbi, ki so bili le eden od njegovih prepoznavnih znakov.

Razsipnost z denarjem je bil drugi. Če mislite, da je brezglavo zapravljanje za okrepitve modna muha, ki se je rodila v zadnjem desetletju, se pošteno motite. Roman Abramovič, ki si lasti Chelsea, ali najnovejši v klubu strastnih zapravljivcev, lastnik francoskega Monaca, Dmitrij Ribolovljev, sta že imela nekaj predhodnikov, med njimi je že na začetku devetdesetih let prednjačil prav Gil. V njem se je namreč rodila neustavljiva želja, da Atletico popelje do naslova državnega prvaka, ki ga je osvojil natanko desetletje pred njegovim prihodom. Kot po tekočem traku je že v prvem letu nakupil vrsto igralcev, jih hitro tudi odpustil, ko je videl, da ni želenega učinka, podobno se je pod njegovo taktirko godilo tudi trenerjem.

Cesar Luis Menotti, Ron Atkinson, Javier Clemente, Tomislav Ivić, Francisco Maturana, Alfio Basile in tudi klubska legenda Luis Aragones je le nekaj imen, ki so se zvrstila pod njegovo taktirko. Nezadovoljen je bil, ker je v prvih petih letih svojega delovanja uspel osvojiti le dva pokalna naslova, zato se je v klubu odločil še za veliko bolj drastične ukrepe. Med drugim je leta 1992 ukinil mladinsko ekipo, ker ta ne prinaša prav nobenega dobička. In kaj je v tej zgodbi najbolj ironično? V ekipi je takrat blestel petnajstletni mladenič, ki se je bil zaradi razmer prisiljen preseliti v mladinsko vrsto madridskega Reala, kjer so ga sprejeli odprtih rok. Ime mu je bilo Raul Gonzalez.

V sezoni 1994/95 se je klub šele z remijem v zadnjem krogu prvenstva izognil izpadu iz prve lige, kar je Gila prisililo k še večjemu zapravljanju. Na mesto trenerja je postavil legendarnega nogometaša Partizana Radomirja Antića, pripeljal je tudi nogometaša, ki je v svoji karieri eno sezono igral tudi za ljubljansko Olimpijo, Milinka Pantića, danes trenerja ekipe B Atletica, tu so bili še zdajšnji bolgarski selektor Luboslav Penev, Santija Denio in drugi, s katerimi je na koncu vendarle uspel osvojiti ne le državno prvenstvo, temveč v isti sezoni še španski pokal, in poskrbeti za izjemno slavje na ulicah Madrida. Ponosno je paradiral na ulicah s pokalom v roki, in to v povsem v svojem slogu. Omislil si je slona kot dokaz izjemnega razkošja, ki se ga je posluževal, in dal na vsakem koraku vedeti, kako zelo vpliven je.

Ker denar za Gila nikoli ni bil prav visoka ovira, se je lotil izjemno visokoletečih načrtov tudi izven nogometnih meja, le malo pa jih je na koncu uspel tudi uresničiti. Ne, ker zanje ne bi imel dovolj sredstev ali potrpljenja, temveč ker so se vsaj nekatere od teh zdele tako zelo nemogoče. Tako si je nekega dne zamislil, da bi rad ustvaril svojo ekipo v formuli ena, zaželel si je tudi letalonosilko v Marbelli. Na srečo se mu ni uresničila niti tista najbolj kruta želja o smrti svoje ekipe. Da, prav ste prebrali. Po slabi predstavi Atletica v Las Palmasu se je v živo javljal na eni od španskih radijskih postaj in o predstavi svojih varovancev povedal: "Letalo bi se moralo na poti iz Las Palmasa zrušiti in ubiti ekipo, tako slabi so bili." To so verjetno ene od najbolj kontroverznih besed, ki so bile kadarkoli izrečene v zgodovini nogometa. Ob koncu njegovega vodenja je klub izpadel ne le v drugo, temveč celo v tretjo ligo, toda to je že druga zgodba.

POPOLN KONEC TEDNA
Ko je umrl, je bilo proti njem odprtih na stotine primerov na raznoraznih sodiščih, med drugim, ker je v obraz udaril novinarja, pa vse do utaje davkov in podobnih grehov. Umrl je vse prej kot v miru, toda mir je bila ena od stvari, ki jih je poleg Real Madrida Gil iz dna srca sovražil. A tisti konec tedna, ko je pri 71 letih umrl zaradi možganske kapi, je bil prav takšen, kot bi si ga ta kontroverzni možakar zaželel. Kot bi ga naročil od tam zgoraj ali spodaj, kakorkoli želite. Tisti konec tedna je namreč Real prvič v zgodovini kluba izgubil četrto tekmo zapored, David Beckham je svojo sezono končal z rdečim kartonom, ker je stranskemu sodniku namenil močno žaljivko, in to v španščini, Murcia, ki je tisti konec tedna premagala kraljevi klub in ki je medtem že izpadla iz elite, se je na sredini igrišča igrala »pepčka« z Zinedinom Zidanom, medtem ko so njeni navijači na stadionu uprizarjali sloviti mehiški val. To je bilo popolno slovo in popoln odhod v onostranstvo.