Alenka Gotar: Kakšna joga, raje grem na tekmo!

Če bi imeli še eno priložnost, bi se odločili za treniranje kakšnega drugega športa?
Da. Glede na to, da zdaj tečem, udeležila se bom tudi Ljubljanskega maratona, mislim, da bi se odločila za atletiko ali rokomet. Strašno rada sem ga igrala v šoli, povrhu je moj bratranec trener pri Gorenju, tako da imamo rokomet v družini.

Če bi vztrajali v športu, ali mislite, da bi lahko postali vrhunska športnica? Ste iz takega testa?
Glede na to, kako zagrizena in trmasta sem, mislim, da bi lahko. Sicer nekih strašnih fizičnih predispozicij nimam, sem pa vsaj petje pripeljala do vrhunskosti (smeh). Ne maram nedokončanih stvari, ne maram povprečja, vedno, ne glede na težave, grem do konca. Zdaj sem pri pripravah na maraton očitno pretiravala in vnela se mi je pokostnica. Naredila bom vse, da bom to pozdravila, šla sem k fizioterapevtu, hodim po zdravila, če sem toliko časa trenirala za to, bom tudi končala in zdržala, četudi potem za teden dni umrem (smeh).

Kako to, da ste se odločili teči na maratonu? Je to za vas velik izziv?
Do tega je prišlo spontano. Priznam, da rada jem, in zato pri meni prihaja do velikih nihanj v teži. Nekaj mesecev hodim v fitnes, potem se spet pregrešim in tako dalje. S prijateljico sva se začeli sprehajati s psi in redno sva hodili na Debenji vrh. Enkrat sva poklicali mojo nekdanjo učiteljico iz gimnazije triatlonko Natašo Nakrst. Ta se je začela šaliti, Gotarjeva, zakaj pa ne bi šla na maraton, sicer na deset kilometrov, in zaradi trme sem rekla, zakaj pa ne. Naredila nama je program treningov in prvič v življenju sva začeli teči. Tako naju je potegnilo, da sva se res prijavili na maraton in zdaj ni odstopanja. Trenirati sva začeli avgusta, praktično iz nič, zdaj pa deset kilometrov pretečeva brez težav.

Himno ste na športnih prireditvah zapeli velikokrat. Mogoče veste kolikokrat?
Uh, to pa je vprašanje. Velikokrat. Številke ne vem, vem pa, da so ljudje že začeli govoriti, glej jo Alenko 'nacionale' (smeh), in da sem narodna pevka himne, ker sem pela na političnih, športnih in kulturnih prireditvah. Ne vem, če je kakšen človek v Sloveniji tolikokrat zapel himno, kot sem jo jaz (smeh). Prav vsakič je bilo super.

Vam je petje himne na kakšni tekmi ostalo še posebej v spominu?
Da, na dveh. Na reprezentančni nogometni tekmi v Ljudskem vrtu, ko so navijači prvič na tribuni razvili tisto ogromno slovensko zastavo. Ta občutek, ko stojiš sredi Ljudskega vrta s slovensko reprezentanco, ta zastava, himna in družba 14 tisoč ljudi, je neverjeten. Drugič je bilo tudi v Mariboru in mislim, da so Mariborčani, pa čeprav živim ob Ljubljani, najboljši navijači. Takrat sem pela v dvorani Tabor pred borbo Dejana Zavca. Bilo je nabito s čustvi. Ko obiščeš te prireditve, se šele zaveš, kaj pomeni biti Slovenec. Da poješ v imenu celega naroda, je res nekaj posebnega.

Bili ste prisotni na veliko dogodkih, vam je ostal v spominu še kateri, vendar ne zaradi petja himne?
Joj, da. Pa ne, ker bi bil prijeten. Bilo je, ko sem bila še v srednji šoli, ko so se naši športniki vrnili iz zimskih olimpijskih iger v Lillehammerju leta 1994, kjer so Jure Košir, Alenka Dovžan in Katja Koren osvojili bronaste kolajne. Takrat sem šla na sprejem pred ljubljansko mestno hišo, kjer je bila neverjetna gneča, bila pa sem med 20 ljudmi, ki so jih skoraj do smrti pomendrali. To je bila resnično grozna izkušnja, ne vem, kaj bi bilo, če me ne bi neki fant uspel pobrati. Nobene kosti nisem imela zlomljene, a modrice so me pokrivale od glave do peta. Še danes se bojim gneče in zato na tekmah ne hodim na tribuno. Mogoče kdo misli, da sem preveč fina, a ni tako.

Pri ogledu katerih športov najbolj uživate? Navijate za kakšen klub?
Najraje hodim na tekme reprezentanc. Hokej in nogomet sta mi najbolj všeč, sem pa lani zaradi soseda košarkarja, ki je ravno prestal operacijo srca, Urbana Gorjanca, šla na košarkarsko tekmo. Dal mi je karte za tekmo med Heliosom in Unionom Olimpija. To je bila moja prva košarkarska tekma, na katero sem malce zamudila, nisem vedela, kam se usesti, in sem se tja, kjer je bilo nekaj prostih sedežev. Ko je Helios dal koš, sem začela ploskati, okoli mene pa so bili vsi tiho. Tako sem dojela, da sedim med navijači Olimpije (smeh). Me je pa košarka takoj prevzela, na tej tekmi je bilo zadnjih pet minut zelo dramatičnih. Zdaj sem na evropskem prvenstvu zelo uživala. Nadvse so mi všeč ekipni športi. Fino pa mi je poslušati tudi komentatorja Andreja Stareta (smeh).

Kakšni ste kot navijačica?
Grozna (smeh). Glasna, razburjam se. Res se vživim. Včasih mi pravijo, kaj mi je, da sem gospa. No, tu nisem ravno gospa (smeh).
Si tudi doma vzamete čas za ogled tekem?
Seveda. Če ne morem iti na tekmo, si tekme vedno ogledam doma. V družbi očeta, ki ima drugače hude zdravstvene težave, a tekme še vedno gledava skupaj.

Ali obstaja dogodek, ki bi si ga še posebej želeli videti, doživeti?
Do zdaj se mi je veliko želja že uresničilo, za kar sem zelo hvaležna. Zelo rada bi si enkrat v živo ogledala otvoritev olimpijskih iger. Vedno jokam, ko naši hodijo po stadionu. Ne morem vam povedati, kako sem jokala, ko je Urška Žolnir osvojila zlato olimpijsko kolajno. Bila sem ravno v fitnesu in sem tekla. Ko je zmagala, so se mi ulile solze, nisem mogla več teči. Urško tudi poznam, je resnično odlična oseba. Res sem ji privoščila to zmago. Pravzaprav jokam kar ob vseh takih uspehih. Tudi ob uspehu Rajmonda Debevca sem jokala.

Očitno športnike in njihove uspehe res občudujete.
Seveda. Ti ljudje predstavljajo naš narod. Vse življenje garajo, a vsi vidimo le njihove tekme, toda oni trdo delajo od mladih nog, rastejo s tem. Koliko odrekanja, solz je del tega. Tudi glasbeniki smo na istem, tudi mi garamo, se šolamo. To ne pride čez noč. To ni Slovenija ima talent. To je življenjski trud. In potem se včasih zgodi, da se pred najpomembnejšo tekmo športnik poškoduje … Pa saj bi se človek 'fental'. Enkrat, ko si vrhunski, veš, da moraš za to iti čez najhujše mogoče obremenitve, pritiske, odrekanja, in samo tisti, ki smo znali celotno življenje podrediti eni stvari, razumemo, kaj to pomeni. Zato jaz ne odobravam določenih potez ljudi. Slovenski narod je sploh svetovni prvak v tem, kako hitro začnejo ljudje pljuvati. Včeraj si glavni, potem pa enkrat zgubiš in si največja zguba. Šport je tak, včasih si na vrhu, včasih ne. Enako je pri glasbi, v bistvu povsod. To moraš enostavno vzeti v zakup. Vsak dan tudi sonce ne sije. Spoštovati je treba vsakršen trud. Vsi, ki so prišli kamorkoli, so morali za to ogromno garati. Tega se morajo ljudje zavedati.

Omenili ste že Žolnirjevo in Debevca. Je še kakšen športnik na vas naredil prav poseben vtis?
Veliko. Urška, Rajmond, tudi Jolanda Čeplak, ne glede na vse, tudi ona je morala trdo trenirati, Tina Maze, Dejan Zavec. Zelo spoštujem Anžeta Kopitarja, ki ga poznam že nekaj let, še iz časov, ko ni bil taka svetovna zvezda, kot je danes. To so naši pravi ambasadorji. Ogromno se lahko naučiš tudi od nekdanjih zvezd. Poznam kar nekaj veteranov. Žal ljudje kar pozabijo na njih. A vsi veliki so bili z razlogom veliki. Težko mi je naštevati imena, ker se bojim, da bom mnogim naredila krivico. Vsem tistim, ki so enkrat Slovenijo ponesli do prepoznavnosti, bi morali priznati častne zasluge.