Slovenska nogometna reprezentanca bo že jutri proti Cipru lovila nove tri točke in še večji priključek k tekmecem za tako želeno uvrstitev na svetovno prvenstvo. Eden od tistih, ki bodo danes sedli na letalo, bo tudi sedemindvajsetletni branilec, sicer član italijanskega Palerma. Reprezentanca si je v petek zvečer zmago nad Albanijo priigrala z obilico trdega dela, to pa Siniši Anđelkoviću ni niti malo tuje. V življenju mu ni bilo nič ponujeno na pladnju, nemalokrat je bil tudi tik pred tem, da pusti nogomet in se zaposli, vse dokler ga nekega dne ni razveselil mogoče celo usodni telefonski klic, ki mu je na neki način omogočil, da lahko danes razmišlja le o nogometu.
Starša sta se ločila, sestra je šla z mamo v Nemčijo, jaz pa sem pri osmih letih ostal z očetom, ker sem se odločil, da bom ostal v Sloveniji. Bilo je izjemno težko, so določene stvari, ki se jih ne želim spominjati. Z mamo imam še vedno stike, seveda pa ostane tak boleč občutek. Velikokrat sem si želel, da bi bili vsi skupaj, ena prava družina, toda takšno je življenje.
Ko smo se prejšnji teden še pred izjemno pomembno tekmo slovenske reprezentance z Albanijo dogovorili za pogovor s sedemindvajsetletnim branilcem, je nekaj časa kazalo, da ga bomo morali namesto ob kavi opraviti v bolnišnici. Na torkovem treningu je namreč naš sogovornik pošteno prestrašil sebe, selektorja Srečka Katanca in svoje soigralce, ko je, kot nam je povedal, po trku z Milivojem Novakovićem spreminjal barve in komaj dihal.
RIBARNICA IN KRANJSKA SAVA
A na srečo z njim ni bilo nič hujšega, že naslednje jutro je nasmejan in odločen odgovarjal na naša številna vprašanja. Ne, niso bila provokativna, kar je v šali prepovedal nasmejani Josip Iličić, ko se je na recepciji hotela v Brdu sprehodil mimo nas in ki je s Sinišo povezan že od mladih nog. Oba sta odraščala v Kranju in tam naredila svoje prve nogometne korake, pot pa ju je prek Maribora vodila vse do Palerma, kjer igra Siniša še danes, medtem ko je Josip rožnat dres zamenjal za vijoličastega in se preselil v Firence. "Še pred nogometom in športom na splošno je bila v tistih letih šola, tudi starši so tako razmišljali. Pozneje, ko sem videl, da bom samo z nogometom težko preživel, sem ob šoli in treningih še delal. Finančno namreč druga slovenska liga, v kateri sem igral, ni bila niti malo močna," nam je zaupal sedemindvajsetletni branilec, ki si je med drugim kruh služil v ribarnici in kranjski Savi.
NABIRALA NA DVORIŠČU
V tistem brezskrbnem otroštvu je tako kot vsak otrok rad ušpičil kakšno neumnost in si s prijatelji krajšal tisti čas, ko se niso podili za košarkarsko ali nogometno žogo. "Živeli smo v blokovskem naselju in večkrat smo šli do okoliških hiš in poleti 'rabutali'. Enkrat naju je starejši gospod zalotil in naju vprašal, kaj počneva, in rekla sva mu, da malo nabirava, nato naju je vprašal, kako to, da nabirava kar na njegovem dvorišču (smeh). Na srečo se je vse skupaj dobro končalo," je z nami delil anekdoto.
OSTAL Z OČETOM
Siniša ima še štiri leta starejšo sestro, vendar zaradi takšnih in drugačnih razlogov nista bila tako zelo povezana, kot bi si želel. Sestra namreč živi v Nemčiji, kjer si je ustvarila družino, ima tri dekleta. Otroštvo sta sicer preživela skupaj, nato pa sta, kot nam je zaupal Siniša, našla vsak svojo pot: "Starša sta se ločila, sestra je šla z mamo v Nemčijo, jaz pa sem pri osmih letih ostal z očetom, ker sem se takrat odločil, da bom ostal v Sloveniji. Bilo je izjemno težko, so določene stvari, ki se jih ne želim spominjati. Z mamo imam še vedno stike, seveda pa ostane boleč občutek. Velikokrat sem si želel, da bi bili vsi skupaj, ena prava družina, toda takšno je življenje."
PREJ NIČ, ZDAJ VSE
Zaradi takšnega razpleta dogodkov se je moral v življenju marsičemu odreči, hitreje je odrasel in naučil se je ceniti stvari, ki se nekaterim zdijo samoumevne. "Moji vrstniki so imeli in delali stvari, ki jih jaz nisem, na srečo pa se je življenje razvilo tako, kot se je, in si zdaj lahko vse to privoščim. Vseeno pa na vse skupaj gledam bolj zadržano, ne z vidika, da si prej česa nisem mogel kupiti, zdaj si bom pa kar vse," je še dodal nogometaš, ki je prehodil trnovo pot.
V otroštvu mu je bilo vse skupaj lažje ob spremljanju nogometnih velemojstrov, od katerih je najbolj občudoval Alessandra del Piera, pa čeprav ne igrata na istem igralnem položaju. "Uresničile so se mi sanje, ko sem lahko odigral proti njemu, to je nekaj, kar sem si želel že kot otrok. Jaz sem igral za Palermo, on pa je takrat še zadnja pol leta preživel pri Juventusu," je z iskrico v očeh pripovedoval Siniša, ki mu je bil italijanski nogomet že od nekdaj zelo blizu: "Ko smo bili majhni, smo zelo radi spremljali te velike klube, v tistem času so to bili Inter, Milan ali Juventus."
Ravno takrat smo imeli priprave v Avstriji in pred vrnitvijo v Palermo smo dobili dva prosta dneva, in ko sem prišel domov, so se ponoči že začeli popadki. Najprej smo mislili, da so lažni, ampak to je bilo to. Enajst ur sem bil zraven, tudi na stranišče nisem šel (smeh). Bila je enkratna izkušnja.
ORANŽNA ŽOGA PRVA LJUBEZEN
Po končani osnovni šoli se je Siniša vpisal na srednjo gradbeno šolo, ki jo je zaključil, zavedal se je namreč, da mu nogomet mogoče ne bo zagotovil preživetja. "Nekaj časa sem razmišljal o srednji trgovski, predvsem zaradi prijateljev, ki so se večinoma vpisali tja, vendar je bila preveč zasedena. Mi pa na koncu ni bilo žal, da sem šel na to šolo. Seveda je bila športna vzgoja tista, ki me je najbolj zanimala, rad pa sem imel tudi zgodovino. Zelo rad sem jo poslušal," je še dodal naš sogovornik, ki je z rednimi nogometnimi treningi začel dokaj pozno.
Do štirinajstega leta je bila namreč košarkarska žoga na prvem mestu, nato pa je videl, da tam ne bo tako uspešen. "Nekega dne mi je prijatelj prinesel kopačke in odločil sem se, da se bom preizkusil pri Zarici Kranj. Pozneje sem se preizkusil tudi pri Triglavu, tam sem potem igral tudi za člane. Spomnim se, da smo tistega leta izpadli v tretjo ligo, nato pa sem dobil povabilo ptujske Drave."
VČASIH JIH JE BILO TEŽKO POSLUŠATI
In je šel ter začel s svojo potjo navzgor, čeprav se tega takrat mogoče sploh še ni zavedal. "Takrat sem sanjal o tem, da bi vsaj enkrat igral v prvi slovenski ligi. Tudi zato sem se marsičemu odrekel, manj sem hodil ven. Včasih je bilo težko poslušati prijatelje, ki so se pogovarjali o tem, kam bodo šli. Sem pa že naslednji dan videl, da ničesar ne zamujam, ker je vedno enako. Tudi zdaj mi kateri mlajši nogometaš reče, da ni mogel iti ven, pa mu rečem, da ničesar ne zamuja," je z modro ugotovitvijo postregel Siniša, ki so se mu pri Mariboru uresničile sanje.
BREZ ZAHOVIĆA BI PREMETAVAL BI GUME
"Ko sem decembra prišel s Ptuja, sem sicer čakal kakšno ponudbo, vendar sem se pripravil, da bom šel delat. Nato pa je prišel klic direktorja Zlatka Zahoviča. Nisem mogel verjeti. Navdušen sem bil, zelo sem bil vesel. In to je bilo eno najlepših let v moji karieri," še danes z navdušenjem pripoveduje Siniša, ki nam je razkril tudi, s čim bi se ukvarjal, če ne bi dobil Zahovičevega klica: "Premetaval bi gume, tako kot sem to počel že prej. Tisti, ki so tam zaposleni, vedo, kako je, da ni lahko. Sploh pa ne ob nogometu in šoli. Včasih sem kakšno predavanje izpustil, šel pol ure prej s treninga, da sem bil pravočasno v službi. Spomnim se, da me je neko jutro prišel obiskat prijatelj, in ko me je videl, mi je rekel, da ne bom dolgo zdržal."
NE MARA SIESTE
A je. Trdo delo in močna volja sta ga pripeljala do Maribora in do točke v življenju, ko je lahko razmišljal le o nogometu. "To je bila povsem drugačna zgodba. Ni mi bilo treba razmišljati o tem, ali bom dobil plačo, lahko sem razmišljal o treningih, tekmah in nasprotnikih," je veselo razlagal.
Kmalu je žel sadove trdega dela in talenta, saj so ga opazili pri Palermu in hitro je sledila njegova selitev v tujino. "V bistvu mi je bilo lahko, saj sta bila takrat tam že Iličić in Bačinović, ki sta mi pomagala. Jojo mi je že prej razložil, kako deluje klub, v prvih dneh mi je veliko pomagal. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil na njihov način življenja, navade in kulturo, zdaj pa se tam zelo dobro počutim. Tudi italijansko govorim, čeprav imajo tudi oni svoja narečja, in nekatera bolj, druga pa manj razumem. Je pa jezik zanje izjemno pomemben, drugače gledajo nate."
Kako pa bi Siniša po teh letih opisal Italijane? "So sproščeni, mogoče me je zmotilo to, da med dvanajsto in četrto uro popoldne vse spi, vse je zaprto. Tega pri nas ni."
Od mest, v katerih je živel, mu je bila najbližje Modena zaradi urbanega načina življenja, počutil se je veliko bližje domu v nasprotju z jugom Italije. "Tudi navijači so v Palermu povsem drugačni, živijo za nogomet tako kot Maribor v Sloveniji. Res so vroči."
TUDI NA STRANIŠČE NI ŠEL
Trenutno v Palermu živi sam in odšteva dneve, ko se mu bosta konec meseca pridružila še dekle in mesec dni star sinček Adrian. "Te nove vloge se še ne zavedam povsem, saj nismo veliko časa preživeli skupaj, do tega trenutka le deset ur. Komaj čakam, da začnemo živeti to novo življenje. Pravijo mi sicer, da je naporno in da bom bolj malo spal, za zdaj pa se ob tem le nasmehnem (smeh)," nam je zaupal novopečeni očka, ki je bil prisoten tudi pri porodu.
Premetaval bi gume, tako kot sem to počel že prej. Tisti, ki so tam zaposleni, vedo, kako je tam, da ni lahko. Sploh pa ne ob nogometu in šoli. Včasih sem kakšno predavanje izpustil, šel pol ure prej s treninga, da sem bil pravočasno v službi.
"Ravno takrat smo imeli priprave v Avstriji in pred vrnitvijo v Palermo smo dobili dva prosta dneva, in ko sem prišel domov, so se ponoči že začeli popadki. Najprej smo mislili, da so lažni, ampak to je bilo to. Enajst ur sem bil zraven, tudi na stranišče nisem šel (smeh). Bila je enkratna izkušnja."
PLAŠČ LJUBEZNI
Skoraj ob koncu pogovora nam je Siniša postregel s še eno zanimivo in zabavno anekdoto o prvem srečanju z dekletom, ki mu v dobrem in slabem, v Mariboru in Italiji ob strani stoji že osem let. "Spoznala sva se v diskoteki v Ljubljani, kamor sem šel s prijateljem. Tisto noč sicer nisem bil najbolj razpoložen za zabavo, a me je vseeno prepričal. Skregala sva se zaradi plašča, za katerega sem jaz trdil, da je od mojega prijatelja, ona pa, da je od njene prijateljice. Začela sva se pogovarjati, pozneje sva se videvala na pijači in tako se je vse skupaj začelo (smeh)."
OBISKAL FERRARIJA
Sedemindvajsetletni branilec svoj prosti čas rad izkorišča za oglede mest: "Ko sem bil v Modeni, sem z Dejanom Lazarevićem večkrat šel v kino, ogledali smo si znamenitosti, šli tudi v Ferrarijev muzej in spili kakšno kavo, pojedli kakšno torto."
Tudi Siniša se za konec ni izognil po mnenju mnogih sogovornikov najtežjemu vprašanju, in sicer tistemu, ko mora na kratko opisati samega sebe. "Mislim, da sem delaven, da tisto, kar rečem, tudi naredim. Sem miren, ne razburim se hitro," je odgovoril nogometaš, ki mu bosta za vedno v spominu ostali zmagi nad Juventusom s Palermom in nad Palermom z Mariborom, ko mu je bilo najtežje v karieri, ko je propadla Drava in ko je bil tik pred tem, da odneha z nogometom, in ki si trenutno z nogometnega vidika bolj kot karkoli drugega želi vrnitve v serie A.
