Kako v vaše življenje glasbenika spada šport? Ste kot otrok kaj trenirali?
Ko sem bil mlad, je bila žoga zelo pomembna v življenju vsakega fanta. Živel sem na Taboru, v bližini sem imel na voljo precej igrišč. Hodil sem tudi na Osnovno šolo Ledina, iz katere je prišlo kar nekaj odličnih športnikov. Treniral sem smučanje ter pri Olimpiji še košarko in nogomet, bil sem vratar, hkrati sem se učil igrati klavir. Seveda je bilo včasih težko to uskladiti. Žoga me je bolj zanimala, po drugi strani me je privlačila tudi glasba. Oboje mi je šlo dobro od rok, a prišlo je do trenutka, ko mi je moja zoprna stara učiteljica klavirja rekla, da tako ne bo šlo. K njej sem hodil neposredno po treningih, v trenirki, kar ji ni bilo ravno všeč. V srednji šoli so nato prišle še druge aktivnosti, dekleta, zabave in podobno. Aktiven šport sem počasi pustil ob strani in zaplaval v glasbene vode.
Če bi imeli priložnost, bi se kot otrok preizkusili še v kakšnem drugem športu?
Vse je bilo takrat podrejeno žogi. Ta je bila številka ena. Vse ostalo je bilo dokaj nerazvito, če pa je bilo, je bilo drago. Najlažje je bilo 'pamžu' kupiti žogo in superge ter ga poslati na zelenico. Igrali smo vse variante športov z žogo, ne samo nogomet in košarko, tudi rokomet in odbojko. Kot rečeno, žoga na sto in en način.
Bili ste vratar, kako to? Ste sami želeli braniti mrežo?
Ne vem, kako je do tega prišlo. Vsi so vedno želeli igrati, tudi jaz, a sem končal pred golom. Že ko smo na dvorišču igrali hokej na kotalkah, sem tudi nekako padel v gol. Ta mi je bil očitno usojen.
Žoga me je bolj zanimala, po drugi strani me je privlačila tudi glasba. Oboje mi je šlo dobro od rok, a prišlo je do trenutka, ko mi je moja zoprna stara učiteljica klavirja rekla, da tako ne bo šlo.
Kako vam je šlo?
Bilo je zanimivo. Spomnim se ene tekme za Olimpijo. Bil sem rezervni vratar, tam sem bil le za številko. Meni je bilo že super, da sem bi zraven, ker so bili to starejši fantje. In seveda se je prvi vratar poškodoval in moral sem iti v gol. Obrambni igralci so takoj rekli, da bodo tekmeca uničili še pred streli, da ne bo nič hudega. Nasprotniki pa so videli nekega mulca v golu, takoj so zavohali kri in začela se je prava kanonada. Streljali so vsepovprek, a na srečo nič ni šlo v gol (smeh).
Kako in v kakšni meri šport spremljate kot navijač?
Aktivno ga spremljam že od nekdaj, sem ljubiteljski spremljevalec. Športu navsezadnje ne moreš pobegniti, ker gre za ogromen posel, sploh s porastom televizij in prenosov tekem. V naših časih je vsake toliko časa potekal prenos tekme, vsi smo gledali na enem programu, zdaj jih je skoraj nešteto. Še zdaj največ gledam nogomet, tistega najbolj razvpitega. To so liga prvakov in ostala najmočnejša klubska prvenstva. Spremljam toliko, da vsaj približno vem, kdo, kaj, kje in kako. Sem na tekočem.
Rok Petrovič je bil zame 'izvenserijski' primer. On je bil res nekaj posebnega, in ko je umrl, je bil to velik šok, še zlasti ker sem ga poznal.
Ob nogometu še kaj radi spremljate?
Tudi zimske športe spremljam, šport spremljam sezoni primerno, da bi bil velik navijač in bi hodil na tekme, pa ne, žal mi vedno primanjkuje časa. Sem in tja grem, če imam le možnost. Nekaj let si že želim, da bi šel enkrat v tujino, kjer bi si najprej ogledal kakšen italijanski, španski, angleški klubski nogometni spektakel in dan potem šel še na kakšen koncert.
Dejali ste, da na tekme ne hodite veliko. Se mogoče spomnite, kdaj ste bili nazadnje na kakšni?
S sinom sva pred časom hodila na tekme Uniona Olimpije v Tivoli. Želel sem, da sin doživi to vzdušje. Hodil sem tudi na nogomet, večkrat tudi zato, da sem si ogledal kakšen nov objekt. Jaz sem generacija starega stadiona za Bežigradom in dvorane Tivoli. Saj sem bil tudi že v Stožicah, a glavne, prave zgodbe smo doživeli za Bežigradom in v Tivoliju.
Doma si vzamete več časa za ogled tekem?
Če se le da. Zelo rad gledam tudi formulo ena oziroma sem jo, ker mi zadnja leta ni več tako zanimiva. Vse je postalo robotsko. Včasih je bilo več akcije. Razumem, da je varnost na prvem mestu in da je za to bolj poskrbljeno, a zakaj bi uro in pol gledal, kako vozijo drug za drugim in se dvakrat vmes prehitijo … Malo je dolgočasno. Glede na ugoden termin lige prvakov mi jo uspe redno spremljati, dobre tekme poskušam vedno ujeti.
Ali za kakšno ekipo, klub še posebej stiskate pesti?
Da bi bil navijač, ki si kupi dres, ne. To je bolj za moje otroke. V nogometu je tako, da ko so vsi navijali za Barcelono, sem jaz za Real. Barcelona je postala tako superiorna, da je bilo že brez zveze. V angleški ligi simpatiziram z Liverpoolom, čeprav ne vem čisto, zakaj. Na primer Chelsea sem imel vedno za neko najeto vojsko, kar mi ni všeč. Bolj mi je recimo všeč duh kluba kot neka kupljena kvaliteta.
Ste si že kakšno njihovo tekmo ogledali v živo?
Čakam še na to. Vedno, vedno, vedno mi zmanjka časa. Dandanes sicer ni več težko skočiti v tujino na tekmo, a nikakor mi ne uspe. Res upam, da mi bo enkrat uspelo v enem vikendu iti na koncert in na tekmo.
Imate kakšno posebno željo, da bi si kakšno tekmo še posebej želeli ogledati?
Crvena zvezda proti Dinamu. Ta je kar malce prehuda (smeh). Želel bi si ogledati res kakšno vrhunsko tekmo. Pa naj gre za kakšen italijanski dvoboj ali španski el classico, kakšno tekmo južnoameriške reprezentance s kakšno evropsko. Recimo Brazilija ali Argentina proti Nemčiji ali Italiji. Že zdaj vem, da bi navijal za Južnoameričane (smeh).
V nogometu je tako, da ko so vsi navijali za Barcelono, sem jaz za Real. Barcelona je postala tako superiorna, da je bilo že brez zveze.
Ste kot navijač umirjeni ali se razburjate in kričite?
Če že, sem zelo strasten. Pa poskušam se na pravo stran stadiona usesti (smeh).
Se vam je kdaj zgodilo, da se niste usedli prav?
Meni še ne. Kolega je bil povabljen na eno od tekem Chelseaja, jaz zaradi časovne stiske nisem mogel iti, pa se mu je to zgodilo. Šlo je za derbi, zdi se mi da z Arsenalom. Ves dan je preživel na stadionu, na raznih sestankih, kosilih in podobno, zato se je odločil, da gre še malo sam naokoli po objektu, da še na drugačen način doživi stadion, in se je na koncu usedel na napačno tribuno. Ko je Chelsea dal gol, ga je edini proslavljal, in ko je dojel svojo zmoto, je skoraj zbežal stran od ljudi, ki so ga besno gledali (smeh).
Ali je kakšen od športnikov na vas naredil prav poseben vtis, da bi ga lahko izpostavili?
Ko sem bil majhen, smo imeli veliko junakov, zbirali smo vse vrste sličic. Ko sem smučal, smo bili družinski prijatelji z družino Mateje Svet. Rok Petrovič je bil zame 'izvenserijski' primer. Seveda te tragične zgodbe dodajo še svoje, a on je bil res sijajen. Hitro je uspel, bil je neke vrste inovator glede smučanja. On je bil res nekaj posebnega, in ko je umrl, je bil to velik šok, še zlasti ker sem ga poznal. Kot je bil recimo za Hrvate Dražen Petrović. Ne morem mimo Alberta Tombe. On je dal smučanju tisto, česar nihče drug ni znal. On je bil 'šovmaker'. Smučanje je tako populariziral, da so na tekme hodili ljudje, ki prej niso vedeli za ta šport. Zaradi njega so na smučanje hodili 'tifozi', navijači, ki jih nikoli sicer ne bi bilo niti blizu belih strmin. To je uspelo tudi Janici Kostelić. Spomnim se, da smo igrali na Zlati lisici in je bilo vzdušje kot na kakšni nogometni tekmi. Prižigale so se bakle in podobno, kar je za smučanje zelo nenavadno. V tenisu mi je bil všeč zloglasni John McEnroe. Včasih je bilo takih osebnosti več. Danes je vse profesionalno organizirano, da nihče ne dela več 'pizdarij'. Vse vse vrti okrog denarja in vse mu je podrejeno.
