Potem ko je lani iz Irana odšel v Kuvajt in tam odigral dve sezoni, je pred začetkom letošnje naenkrat ostal brez dela. "Tam sta dva dobra kluba. Eden je v rokah prvega najpomembnejšega človeka, naš klub pa je v rokah drugega najpomembnejšega človeka države, šport jima je le za prestiž. Prej je pet let zmagoval drugi klub, ko pa sem prišel jaz, smo dvakrat zapored osvojili naslov. Drugi klub je ugotovil, da zmagujemo zato, ker sem tako dominanten tujec, da naredim razliko, in ker ima moč ter je tudi predsednik zveze, se je odločil, da tujcev v domači ligi ne bo več. Igramo lahko le še v raznih pokalih in azijski ligi. Pogodbo smo zato za nekaj mesecev zamrznili," je Milić pojasnil vzrok nepričakovanega prihoda domov.
Še preden je doma dobro razpakiral kovčke, so se že pojavile govorice o tem, da bi utegnil obleči dres enega od slovenskih klubov. Omenjala sta se Krka, Šenčur ... "Klicalo me je nekaj klubov, a sem jih zavrnil. Ne zdi se mi pošteno do njih, saj si želim, da bi se marca ali aprila vrnil v Kuvajt. Da bi tu nekaj krpal za nekaj mesecev, rušil hierarhijo in kradel minute mladim, ki jim to veliko pomeni, veliko več kot meni, pa nima smisla," je pojasnil, zakaj je hitro zavrnil možnost, da bi ostal aktiven tudi po vrnitvi v domovino, in nato nadaljeval: "Nimam motiva ... Poleg tega te v Sloveniji hitro označijo za starega. Jagodnik je bil igralec meseca v evroligi, v slovenski ligi daje 25 točk, pa mora že zadnjih nekaj let odgovarjati na vprašanja, kdaj bo končal. Zakaj bi končal, če je najboljši? Lani je skoraj sam pripeljal Polzelo v polfinale," so besede kar vrele iz njega.
In še ni končal. "Nobenega nočem podcenjevati, a ko sem igral v Olimpiji, so bili drugi časi. Takrat smo bili večno prvi, zdaj so večno drugi. Treba je tudi vedeti, kdaj je zgodba končana. Že včasih sem se k Olimpiji vračal večkrat kot Lassie v filmu. Dovolj je, ne morem več 'strašiti'," je v smehu zaključil misel.
"Strašil" bo tako le še v Kuvajtu. Letošnja sezona naj bi bila zadnja v profesionalni karieri. "Razen če ne bo kakšnega pretresa, da recimo osvojimo azijsko prvenstvo in bom dobil ponudbo, ki bi bila enaka temu, da bi pripeljali Mourinha. A za to je majhna možnost," se je zasmejal Gorenjec in spet dodal šaljivo primerjavo: "Res pa je, da že zadnjih sedem, osem let govorim, da je to zadnja sezona, in potem si mislijo, ko na tekmi forsiram met in grešim, 'ah, pusti ga, ne moreš mu težiti, saj tako ali tako končuje'. Sem kot Pavarotti, ki je imel nekaj poslovilnih koncertov (smeh). Ko sem šel iz Olimpije, sem rekel, da je dosti, da grem najdlje do Trsta, dve leti pozneje pa sem pristal v Teheranu. Uživam in sem neobremenjen."
Od zadnjega odhoda iz Olimpije je že skoraj šest let. Januarja 2009 je leto in pol pred iztekom pogodbe prišlo do "sporazumne" prekinitve sodelovanja. "Takrat sem bil res žalosten, tako da sem kar zbolel. V tednu dni sem izgubil šest kilogramov, imel sem vročino. Povsod je profesionalizem in tudi tu so začeli s svojimi igralci in ljudmi pometati, jaz pa sem naredil napako, da sem na klub gledal kot na svojega, ker sem pač v njem zrasel, ker sem vanj dal celega sebe. Zato me je to osebno prizadelo. To je trajalo dva, tri tedne, potem pa sem prebolel. Na srečo sem doživel katarzo in imel v Italiji še triletno kariero, bil kapetan Vanolija, in tisto, kar se je zgodilo, mi je šlo iz glave," je opisal takratno izkušnjo.
Seveda problemi ne bi izginili samo zato, ker bi se pojavil Rašo. Počasi pa bi se s poštenim delom lahko nekaj zgradilo, ker je iz te stroke, je za to večja verjetnost. Koleno si bom šel operirat k zdravniku, ne k frizerju.
Kot pravi, ni zameril nikomur. "Ni mi bilo prav, težko mi je bilo, a sem prebolel. Nisem revanšist, da bi to nosil v trebuhu, saj bi razjedalo le mene. V klubu se je zamenjalo že toliko ljudi ...," ni dokončal misli.
NE ZNAM STRIČI
Pa smo mu nadaljevanje ponudili sami. Zamenjalo se je toliko ljudi, da bi morda lahko spet razmislil o vrnitvi v Olimpijo v kakšni drugi vlogi, če že ne igralski. "V klubski košarki se za zdaj ne vidim. Preveč se moraš ukvarjati z drugimi stvarmi, sanacijo, politiko, lobiranjem, da si na koncu rečeš, ali mi je treba vsega tega, če pa me zanima košarka, razvoj igralcev. Najbolj se vidim v reprezentanci. Pa ne le članski. Za popularizacijo je treba delati v mlajših kategorijah, še posebej me privlači projekt superšolar. To je super stvar, 280 osnovnih šol po vsej Sloveniji. Vsi tarnajo, da ni talentov, a tega se ne more spremeniti od danes na jutri. Dela je tu dovolj ne le zame, ampak za vse nekdanje reprezentante, ki bi se radi vključili v domače okolje. Nihče se noče medijsko izpostavljati ali bogateti, želimo le biti koristni. Ne znam striči, nisem borznik, znam pa se iti košarko, zato bi rad ostal blizu nje v taki ali drugačni vlogi, najraje okrog reprezentance," je razložil 37-letnik.
Delo odgovornih na KZS zelo ceni. "Dosti ljudi je v Sloveniji prišlo na svoje položaje po zvezah, političnih opcijah in jim je glavna stvar držati položaj. Do vsakega, ki bi rad prišel zraven, čutijo paranojo, da jim bo ukradel mesto, da jih bo razkrinkal, jim spodmaknil stolček, zato ga diskreditirajo z nekimi drugimi stvarmi ter ga ne spustijo zraven. Na KZS se ne počutijo ogrožene, drugače ne bi spustili poleg Raša Nesterovića. Vsak pokriva svoje področje, predsednik je pravnik, Rašo košarkarski strokovnjak, Iztok Rems je sodnik, Matej Avanzo dober operativec. Potrebuješ tako dober štab kot dobro vzdušje," je povedal Milić.
Nesterović je skušal delovati tudi v klubski košarki, a se vstop v Olimpijo ni posrečil. Kako to komentirate? "Vsi so govorili in spraševali Raša, koliko bo dal svojega denarja. Kakšnega denarja?! Že to, da pride praktično zastonj s svojim imenom, da vsemu skupaj vrednost. Nočem se osredotočiti le na Olimpijo, a gotovo je razlog, zakaj nekega igralca prepričaš, če mu na pogovore pošlješ Raša, ali zakaj pošlješ Smodiša po kakšnega talenta tipa Stepania v rusko vas prepričati očeta, ki mu Smodiš pove, da je bil kapetan ekipe ruske armade. Takega vsi poslušajo, lažje bi tudi prepričal kakšnega sponzorja, da bi verjel v zgodbo. Menedžerji mu, zato ker ga spoštujejo, ne bodo kradli igralcev, ampak se bodo z njim dogovarjali. Rašo ne pride zaradi denarja in publicitete. Problem je bil, ker je preveč pošten in neposreden. Rekel je, kaj bi naredil, in takoj, ko rečeš, da boš nekoga zamenjal, dobiš polena pod noge, začnejo se diskreditacije. Na koncu je izpadlo, kot da Rašo prosi, v resnici pa bi morali biti hvaležni, da se želi priključiti," je spet kar vrelo iz njega.
In znova še ni končal. "To, kar dela Zlatko Zahović v Mariboru, ni naključje. Ni naključje to, kar počne Danilović v Partizanu. Seveda problemi ne bi izginili samo zato, ker bi se pojavil Rašo. Počasi pa bi se s poštenim delom lahko nekaj zgradilo, ker je iz te stroke, je za to večja verjetnost. Koleno si bom šel operirat k zdravniku, ne k frizerju. Potem pa sprašujejo, ali je košarka za košarkarje. Ali je frizerstvo za frizerje? Ljudje pri nas preveč mislijo, da vse znajo. Naj se vsak drži svojega in bo bolje," je končal nekdanji zmajček.
