Prva sezona lige ABA leta 2001/02 je bila povsem v znamenju slovenskih klubov. Izjema je bil sicer Slovan, ki je v 22 krogih dosegel le tri zmage in pristal na predzadnjem mestu, za seboj je pustil le Bosno. Zato pa so ostali trije klubi, ki so takrat predstavljali slovensko četverico, krojili vrh. Union Olimpija, Krka in Pivovarna Laško so redni del končali na prvem, drugem oziroma četrtem mestu, prva dva sta nato tudi igrala v finalu in Olimpija je postala prvi zmagovalec lige ABA, do zdaj tudi edini slovenski.
Samo še sezona 2010/11 je bila za Slovenijo podobno uspešna kot premierna. Takrat sta našo državo že drugo leto zapored zastopala le dva kluba, ob Unionu Olimpiji, ki je vseskozi udeleženka lige, še Krka, ki se je vanjo vrnila. Leto pred tem je bil drugi predstavnik Helios, ki se je v sezoni 2011/12 še enkrat vrnil, tako kot Zlatorog, tisto leto je Slovenija nazadnje imela štiri ekipe v konkurenci. Od takrat spremljamo v ligi ABA le še Olimpijo in Krko.
V že omenjeni sezoni 2010/11 sta se tako Olimpija kot Krka prebili na zaključni turnir, se tam pomerili v polfinalu, v katerem so bili v Stožicah uspešnejši Ljubljančani (v finalu so nato izgubili s Partizanom). Zadnji dve sezoni, v katerih so krkaši in zmaji edini predstavljali slovensko košarko v jadranski konkurenci, sta bili precej manj uspešni. Predlani sta se naša kluba zvrstila na osmem (Olimpija) in devetem mestu, lani je sedmouvrščena Krka prvič prehitela Ljubljančane, ki so bili deseti.
In potem je prišel začetek letošnje sezone. Ne v Novem mestu ne v Ljubljani pred njim niso natančno vedeli, kam sodijo. Pa saj niso bili edini. Morda še nikoli tako kot letos je (bilo) težko napovedati, kako naj bi bil približno videti vrstni red ob koncu sezone. Pustimo ob strani Crveno zvezdo, ki jo ima večina za favoritinjo številka ena, ali Cedevito, ki ji napovedujejo boj za naslov, pa čeprav je Veljko Mršić, ki ob odsotnosti bolnega Jasmina Repeše vodi Zagrebčane, po torkovem porazu v Stožicah govoril, da je poudarek na "jo ima" (za favoritinjo), saj želijo po njegovih besedah v klubu predvsem delati na dolgi rok in gradijo ekipo za prihodnost.
13
KROGOV SMO V PREJŠNJI SEZONI MORALI ČAKATI, DA STA SLAVILI OBE SLOVENSKI EKIPI HKRATI.
3
KROGI SO BILI V PREJŠNJI SEZONI, V KATERIH STA KRKA IN OLIMPIJA ZMAGALI HKRATI, LETOS ŽE ZDAJ DVA.
Zvezdi in Cedeviti bi lahko dodali še okrepljeno Budućnost, tudi Partizana, ki še nikoli ni bil nižje od polfinala in ki je, vsem težavam navkljub, kandidat za visoka mesta tudi letos, potem pa bi se napovedovanje počasi že lahko končalo. Ali če obrnemo drugače: med vsemi ostalimi klubi lahko iščemo kandidate za mesta tik za prvo četverico oziroma tudi v njej, če bi nekdo imel res dobro sezono.
Pa smo spet pri Krki in Olimpiji. Morda še nikoli tako kot letos sta bili na začetek sezone lige ABA pospremljeni z majhnimi pričakovanji. Deloma so k temu prispevali njuni rezultati v zadnjih treh sezonah, deloma odhod nekaterih nosilcev igre iz prejšnje sezone, deloma težke finančne razmere oziroma lastna skromnost, pa še kakšen razlog bi se našel, zaradi katerega je zaupanje v najboljši slovenski moštvi kar nekako izginilo.
A če bi vse skupaj pogledali malo bolj podrobno, bi hitro spoznali, da imajo vsaj take težave s pridobivanjem (dovolj) denarja tudi drugje, da so bili tudi ostali klubi soočeni z odhodi in sestavljanjem moštva na novo, da imajo številni glede na preteklost še manj razlogov za visoke ambicije.
Obema slovenskima kluboma jih pravzaprav ne bi smelo manjkati. Oba sta zadržala trenerja iz prejšnje sezone, kar je še kako pomembno pri medsebojnem poznavanju znotraj moštva, oba sta zadržala jedro polovice moštva, in oba sta tudi dobro kadrovala pri novincih. Krka je bila v tem v zadnjih letih tako ali tako uspešnejša od tekmeca iz Stožic, v Novem mestu so že večkrat pokazali, da se znajo iti to igro, tokrat pa so tudi v Ljubljani očitno zadeli z okrepitvami.
Slednje se je videlo že na zadnjih pripravljalnih tekmah, ko so zmaji nastopili v (skoraj) popolni postavi. Jasno je bilo, da je moštvo prav na vsakem igralnem mestu močnejše kot lani. Poraz v superpokalu je sicer zamajal to prepričanje in zavest, da se lahko ta Olimpija enakovredno poda v boj za najvišja mesta v ligi ABA. Zmaga v Zagrebu nad Cibono je bila zato predvsem preizkus psihične trdnosti (ker je Cibona v tem trenutku pač očitno slabša). Ko so ga opravili, so zmaji s Cedevito bili še boljši, po tej zmagi jih v nadaljevanju spet pričakujemo v še kakovostnejši podobi. Nalijmo si čistega vina in recimo, da s to zasedbo, v kateri je tudi Mirza Begić, zmaji lahko oziroma morajo napadati prva tri mesta.
Večja neznanka kot Olimpija je bila na začetku lige ABA pravzaprav Krka, ki je do superpokala ni bilo mogoče videti na delu v popolni postavi. To pravzaprav ni mogoče niti zdaj, kar samo še bolj buri domišljijo, česa je četa Aleksandra Džikića sposobna. Če premagaš Cedevito brez Nebojše Joksimovića in Luke Lapornika in če enako ponoviš s Partizanom v Beogradu, kjer za nameček ves drug polčas odigraš še brez Erjona Kastratija, očitno veliko.
Zakaj bi poudarjali le oslabljenost in težave Partizana, če pa so tudi pri naših prvakih manjkali zelo pomembni košarkarji? Ne, Krka ni slavila zato, ker je izkoristila probleme Partizana, pač pa je oslabljena Krka premagala srbskega prvaka na njegovem parketu. In ko bo enkrat popolna, bo tudi njen domet še večji, kot je že zdaj.
Očitno pa je, da je prva šesterica, o kateri je kot edini pred začetkom govoril Jasmin Hukić, ne le dosegljiv, ampak povsem realno uresničljiv cilj. Rekli bi celo, da tisti najnižji. Da, morda zveni pretenciozno, a vseeno se zdi, da je ta sezona spet lahko tista, v kateri je za oba slovenska kluba prostor najmanj v zgornji polovici lestvice lige ABA. Če ne bo težav s poškodbami in če se ekipi ne bosta spreminjali, pa tudi povsem v vrhu.
