DOBRIH STO JESENIČANOV, PRVIČ TUDI GREEN DRAGONSI
Dvorana Tivoli (pričakovano) še zdaleč ni bila napolnjena, a vseeno se ne spomnimo, kdaj nazadnje je bilo v ljubljanskem hokejskem hramu tako živahno vzdušje. Prvič to sezono je zmaje celo spodbujala navijaška skupina Green dragons, na drugi strani niso bili nič kaj manj glasni privrženci Jeseničanov, v prestolnico jih je prišlo dobrih sto. Če potegnemo pod črto, edino, kar je danes manjkalo, je okoli 3000 ljudi. Tako bi bila navijaška kulisa popolna.
Samozavest je iz tabora aktualnih prvakov vila z večjo močjo kot z Gorenjske, kar je bilo glede na to, v katerih ligah moštvi nastopata večji del sezone, povsem normalno, samoumevno. A vseeno brez previdnosti v izjavah prvih ni šlo, na Celovški 25 so vedeli, da z levo roko tega finala na bodo dobili, na Ledarski 4 so upali, da bodo to leto lahko večnemu tekmecu nudili večji odpor in s tem v ledeni dvorani znova pripeljali pravi duh večnih derbijev, ki smo ga v zadnjih sezonah v našem hokejskem prostoru pošteno pogrešali.
- Luka Tošič: Odločile volja, želja in gorenjska trma
- Zeleni proti rdečim: Enim na voljo 15., drugim deseta
- Telemach Olimpija bi plačala le 613.692,47 evrov dolga
Glede na videno na prvi tekmi lahko rečemo, da bodo ljubitelji hokeja dobili tisto, kar si želijo. Mogoče ne ravno najbolj vrhunskega hokeja, a velik boj, veliko strasti, veliko energije in čustev ter vse drugo, kar so od nekdaj nudili večni derbiji med rdečimi in zelenimi.
Že v prvi tretjini je okoli 1500 navijačev praktično videlo vse situacije, ki jih ponuja hokejska igra. Visok tempo, ekspresen gol, več izključitev in posledično (neblestečo) igro z igralcem več, igro štiri na štiri, lepe priložnosti, veliko tudi zgrešenih. Vsekakor so se gostje v uvodnem delu, v katerem so pokazali malce več zagnanosti in želje, boljše odrezali in na prvi odmor zasluženo odšli z vodstvom. Za zadetek in prvi šok pod Rožnikom je po protinapadu še pred koncem prve minute (v 52. sekundi) s strelom iz razdalje poskrbel Marjan Manfreda, ki je meril preveč natančno za Miika Wiikmana.
Takoj na začetku drugega dela so varovanci Nika Zupančiča povišali svoje vodstvo, ko je tretji power play gostov unovčil Sašo Rajsar, ki je za Wiikmanov hrbet pometel odbitek. Olimpija je v tem delu dvignila svojo raven igre, a Jeseničani so bili sijajni tako v nevtralni tretjini kot v obrambni, kjer so s pametnimi potezami nadzorovali potek srečanja.
PO TELEVIZIJI LE ODLOČILNE
Veliko slabe volje pred tekmo je povzročilo dejstvo, da prvi dve tekmi finala ne bo prenašala nobena televizija. Prvo srečanje, ki se je uvrstilo na televizijski program, je ponedeljkov tretji obračun v seriji, ki ga bo prenašal Šport TV. Ta naj bi sicer prenašala vse tekme, na katerih bi lahko že postal znan prvak.
Sredi tekmi sta se v razmaku pol minute zatresli obe prečki, Olimpija je zamudila več stoodstotnih priložnosti, gostujoči vratar Aleksis Ahlqvist pa je s tistimi manj zrelimi dobro opravil. Ob koncu drugega dela bi lahko železarji še povišali svoje vodstvo, 45 sekund so igrali z dvema hokejistoma več, a se je v zadnjih sekundah po strelu Aleša Remarja pošteno izkazal domači čuvaj mreže.
V tretji tretjini je četa Fabiana Dahlema pričakovano pritisnila na vso moč, a rdeče-beli so še naprej igrali preudarno in premeteno, čeprav so se proti koncu tekme potegnili v bolj obrambno formacijo. Olimpija je jeseniški zid le prebila, dobre tri minute pred koncem tretje tretjine je zadel Tom Zanoški. V nadaljevanju so domači poskušali izenačiti še brez vratarja in s šestimi igralci, a Jeseničani so vse napade obranili, Miha Pesjak pa je ob zvoku zadnje sirene plošček še tretjič spravil v ljubljansko mrežo.
"Vsi za šampione rdeče", je odzvanjalo na ljubljanskih tribunah, zmaga Jeseničanov pa je vsekakor najlepše vabilo na drugo tekmo, ki bo v soboto v Podmežakli.
