Razen sporočila za javnost, da ste se odločili za enoletni premor, prav veliko o tem ni bilo govora. Po koncu sezone ste dejali, da bo odločitev padla sredi julija, pa ste kljub vsemu pohiteli.
Sama pri sebi sem vedela, kakšno idejo imam. O tem sem sicer govorila že pred lansko sezono, pa so me takrat vsi jemali malce z rezervo, kaj bom in kako bom. Dejansko je ta ideja v meni rasla že precej časa, ker sem se zavedala, da bo zelo težko reči: konec je. Tega v tem trenutku nisem bila sposobna narediti. Ali je to plus ali minus? Poskušam biti poštena do sebe, do vas. Določene stvari morajo dozoreti, da se lahko reče dovolj je bilo ali pa še bi. Mislim, da sta to leto in ta sezona (brez velikih tekmovanj, op. p.) prava, da se malo spogledujem s tem, kako bi bilo brez športa. Pravzaprav brez športa absolutno ne gre. To spoznavam zadnje tedne, ko sem dala treninge malo na stran in se je moje telo začelo hitro oglašati, da si želi treningov, če ne, me bolijo sklepi. Ne glede na to, ali sem zdrava ali ne, se telo oglaša, saj je bilo navajeno določenih ritualov, gibanja. Študij temu ne koristi.
Želela sem biti poštena in ne zavlačevati stvari. Rada povem tako, kot je v tem trenutku. Kako bo čez dva, tri mesece, pa bom povedala takrat.
Kako si predstavljate enoletni premor? Zdi se, da imate časa še manj kot takrat, ko ste bili v tekmovalnem pogonu – Dunaj, Portorož, Ljubljana, evrovizija, sponzorske obveznosti, predavanja, večer šampionov ... Vmes pa še študirate?
Ko imam te stvari, se nimam časa učiti. Če rečem, da se posvetim študiju, to še ne pomeni, da sem ves dan za knjigami. Teden ima sedem dni in svoje obveznosti razvrstim po dnevih. Med preostalimi obveznostmi so tudi obveznosti do sponzorjev, ki so nam stali in nam še stojijo ob strani ter si želijo sodelovati še naprej. V tem vidijo interes in dobre zgodbe, kar se mi zdi zelo v redu. Skušam dati, kar lahko, tisti, ki hočejo vzeti, vzamejo, tisti, ki se hočejo kaj naučiti, se bodo naučili. Dan pa ima seveda 24 ur in sreda je bila zelo naporna. Vendar pa niso vsi dnevi taki. Imam toliko kondicije, da to zdržim.
Ali si predstavljate trenutek, ko se bo treba dokončno odločiti?
Jutri ali pojutrišnjem se zagotovo ne bom. V enem letu mi bo slika jasna. Tudi zato sem rekla, da si želim enoletnega tekmovalnega premora in se nato odločiti.
Imate natančen program vadbe, ki ga je pripravil Andrea Massi. Kako naporen je ta program?
Odvisno je malo od mene in malo od Andree. Odvisno bo od tega, kako si bomo organizirali dneve. Absolutno se moram začeti gibati, narediti vsaj kakšen trening na dan. Rada tečem, toda na tek moraš iti pripravljen. V pretekli sezoni so šla moja kolena prek določenih vibracij in so bila malo utrujena, zato tek ni bila dobra izbira športne aktivnosti. So pa tudi druge. Vsekakor moram vzdrževati svojo kondicijo.
Dva meseca sta pretekla od lanske, zelo naporne sezone. Kako danes, z varne časovne razdalje, gledate predvsem na zelo stresen zaključek?
Zaključek je bil res zelo stresen. Morda ravno zaradi tega nisem bila v stanju deliti tega z vami. Posebej glede svoje odločitve o prekinitvi tekmovalne kariere. Včasih sem prazna. Včasih nimam več česa povedati. Poznate me, veste vse. Ko je neka stvar taka, kot je, je pač taka. Ne vem, zmanjka mi besed. Sploh ne vem več, kaj bi povedala, saj se tako ali tako pogovarjamo o vsem. Zdaj je čas, da predelam preteklo sezono. Med sezono tlačiš čustva, ko bi jih mogoče rad dal na plan. Včasih, ko pridem v cilj in me vprašate, kako je bilo, bi se najraje zjokala, pa se ne morem, ker se to ne spodobi ali pa si tega ne dovolim. Čustva te res utrudijo. Ko si v tekmovalnem ritmu, se malo distanciraš od tega, ampak to se nekje nabira ... Ob tem, ko sem povedala, da bom za eno leto prekinila kariero, mi je bilo najhuje gledati vse prispevke, videe, vse, kar ste lepega napisali in pokazali, in na podlagi tega, kam vse je šla novica, sem se zavedla, kako ogromna je ta stvar.
Se res slovenskemu smučanju piše črno brez smučarke iz Črne?
Ne, ne! Je dobra fraza, zanimiva za prebrati in nič več kot to. Toda to so zelo negativne misli, ki jim nasprotujem, rajši sem pozitivna. Morala sem se natrenirati, ker sem po naravi bolj pesimistična, saj je to lažje in hitreje prideš do tega. Toda prek športa sem spoznala, da negativnost ne prinaša uspehov, in nekajkrat sem se morala prisiliti, da sem videla stvari, ki so se kazale negativne, pozitivno. Mogoče je to nov izziv za vse ljudi v Sloveniji. Čutim, da je precej tega prisotnega in se niti ne zavedamo, kako lahko negativne informacije vplivajo na družbo. Na družbo, ki mogoče prebere neki časopis. Napisano je lahko tudi upravičeno negativno, vendar je vprašanje, kako se potem vse skupaj prenese na ljudi, ki to berejo. In potem ljudje, ki to preberejo, spet širijo negativizem na druge in tako naprej. Na splošno se mi zdi, da so negativne misli neproduktivne, če želiš uspeti. Je pa res, da je težko priti do tega, da bi se vsak pri sebi zavedal posledic negativnih stvari.
Vas to, kar se dogaja z Anno Fenninger v Avstriji, ki nam je vzor po urejenosti države in tudi športa, smučarske zveze, preseneča?
Ne, niti malo me ni presenetilo. To je posledica organizacije športa, govorim o alpskem smučanju. Zasebne ekipe so v smučanju že zelo dolgo, šport pa funkcionira z zvezami. Tu se dogajajo kratki stiki, ki so se dogajali in se bodo dogajali. Kako to rešiti? Mogoče bi bila najboljša rešitev, da bi se začeli zgledovati po profesionalnem tenisu, v katerem so ustanovili združenji profesionalnih igralk in igralcev, in zdaj stvari tečejo kolikor toliko v redu. Marsikaj bi se dalo boljše organizirati. Ker pa ni vse organizirano tako, kot bi lahko bilo, prihaja do kratkih stikov med zvezami in tekmovalci. Ko so tekmovalci vsi enaki in na enaki ravni, je vse v redu. Da se učiti in da se delati. Ampak samo do takrat, ko začne nekdo izstopati. To, da izstopa, je prav, saj v športu ne moremo biti vsi enaki. Toda tistemu, ki izstopa, bi morali ponuditi vso, absolutno podporo, če je res dober.
