Izbira Pavlija Čebulja in Andree Massija oziroma njuna privolitev v delo z razpadajočo alpsko sekcijo pa je manjše presenečenje. Če bi sam izbiral šefa alpskih disciplin, bi bil Čebulj pri vrhu seznama. O Massiju pa tako ne gre izgubljati besed. Končno! Lahko bi rekli, da se je postavil temelj za spremembe v pozitivno smer.
Le zadolžitve, ki sta si jih izbrala ali so jih jima določili, morda niso najbolj posrečene. Čebuljeva vloga je dokaj smiselna, saj ima izkušnje, medtem ko Massijeva vloga "mentorja in svetovalca" niti približno ni jasna.
Narobe je že to, da je bila Massiju namenjena večina pozornosti okrog formiranja novega vodstva alpskega zbora na smučarski zvezi. Resnici na ljubo ne po njegovi izbiri, pač pa kot najbolj izpostavljeno ime v smučarskem športu pri nas, poleg Tine Maze seveda. Massijeva 48-urna revizija na Mölltalu vsem ponuja nekaj odgovorov, hkrati pa odpira veliko vprašanj. Preveč izviren z izjavo, da par reprezentantov zna smučati, nekateri pa ne, Massi ni bil, to smo vedeli že prej. Pa tudi pošten ne vem, ali je bil, pravzaprav je bil obziren in je svoje občutke malo olepšal, saj ve, da zna redkokateri reprezentant smučati za tekmovanja v svetovnem pokalu.
Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je: kdo je zdaj prvi človek alpske sekcije? Massi z neskončno publiciteto ali Čebulj, ki je na papirju šef alpskega zbora? Kdo bo odgovoren za posledice, kakršnekoli že bodo? Kot je zdaj videti, bo lahko za uspehe zaslužen Massi, za neuspehe pa kriv Čebulj. Da bi bilo obratno, ni pričakovati, ker je že tako zastavljeno, da bo za vse kriv Čebulj. Massi je v tej vlogi "mentorja in svetovalca" videti kot "brezzobi tiger", ki bo svoje znanje lahko uveljavil, če mu bo dovoljeno.
Sploh pa nimamo odgovorov na vprašanja, kje in na kateri ravni smo v alpskem smučanju glede stanja in pričakovanj. Kje so vzroki, da je slovensko smučanje tam, kjer je? Kdo je kriv za tako stanje? Zakaj se spet dogajajo nekakšne skrivalnice? Že deset let se na zvezi menjajo razni ljudje, od funkcionarjev do trenerjev, tonemo pa vse niže in niže. Že od leta 2000 poslušamo in beremo, da je stroka fantastična, da pa ni talentov, čeprav smo na mladinskih svetovnih prvenstvih osvojili dvakrat več kolajn od leta 2000 naprej kot pa v zlati dobi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Da ni denarja, je dejstvo, in ga nikoli več ne bo, vsaj za tako strukturirano organizacijo, kot je slovenska smučarska zveza, ne! Prav nerazumljivo je, kako sploh še kdo da denar za tako ogromen in okostenel sistem športne organizacije. Koliko denarja v resnici porabi zveza in kdo ga porabi, gotovo ne bomo izvedeli, ker ga pač delijo, kot ga delijo, in kriteriji veljajo, če gre za naše. Smučarska zveza je organizirana tako, da ji niti informacijska pooblaščenka ne more do živega, čeprav je v javnem interesu, da se razkrije, kako zapravljajo javni denar. Če bi bilo drugače, se strukture kontinuitete gotovo ne bi tako krčevito oklepale funkcij organizacij, kot sta smučarska zveza in mimogrede tudi olimpijski komite.
Dejstvo je, da sponzorji vlagajo denar v šport, da bi imeli od tega koristi, ker je dober in uspešen športnik promocija sponzorja 24 ur na dan 365 dni v letu in to ni stran vržen denar. Takih športnikov smučarjev pa v slovenskem alpskem smučanju ta trenutek ni. Na kakšne limanice je direktor smučarske zveze zvabil sponzorje, mi ni jasno; če je Massi v tem kontekstu, potem je Čebulju predpisana obrobna vloga, Massiju pa ne bo treba prevzemati odgovornosti.
Ker Massi ve, da se na hitro in čez noč ne da storiti ničesar, in strinjam se z njim, ko pravi, da je eno leto prekratka doba za bistven premik, mu predlagam naslednje: če misli resno s tem, da bo "mentor in svetovalec" brez odgovornosti, potem se naj vsaj dela, da prevzema odgovornost. Direktor Žurej zagotavlja, da so vse postavke za delovanje alpskega zbora pokrite, torej težav s financiranjem ni več in predpogoj za uspešno delo je s tem izpolnjen. Če je bil razlog za slabe rezultate naših smučarjev finančne narave, je zdaj samo treba počakati do začetka sezone in naši bodo dosegali vsaj uvrstitve v finalne vožnje.
Odgovore na to, kaj je v resnici narobe z našim tekmovalnim smučanjem, kje so vzroki za slabe rezultate in kdo je zanje odgovoren, bo dala podrobna analiza stanja, ki jo bosta Čebulj in Massi morala narediti. Brez te analize niti Massi ne more narediti veliko. Z njo bo vsekakor treba seznaniti javnost, saj je v javnem interesu vedeti, za kaj se zapravlja davkoplačevalski denar. Analiza ali diagnoza bo poleg financ drugi temelj za uspešnost naših v tekmovalnem smučanju, ki bodo ob zavzetosti tekmovalcev na treningih in organizacijskih sposobnostih Massija morala roditi sadove.
Sicer je pa brez odvečnega filozofiranja evidentno, in Massi je to vedel, še preden je šel na Mölltal, da naši ne znajo smučati, kar trdim tudi sam in sem to napisal že stokrat. Kako je mogoče, da stroka ob množici strokovnih kadrov, ki vsako leto pridejo s fakultete za šport, številčno močni demonstratorski vrsti in stalni udeležbi članov ZUTS v strokovnem svetu alpske sekcije, ni v 10 ali 15 letih ugotovila, da naši ne znajo smučati? Slovensko smučanje ima zgodovino in se ni začelo z Massijem. Tudi Tina je znala smučati, ko jo je v "roke" dobil Massi. Poleg vseh razlogov, zakaj je šla Tina na svoje, je eden gotovo tudi v njenem videnju tehnike smučanja. Dvomov o tem, ali sta Čebulj in Massi sposobna spremeniti rezultatski tok slovenskih smučarjev, ni veliko. Ali se je Massi ob Tini naučil, kako je treba smučati in kaj je prava doktrina in ali bo to znanje lahko uspešno prenesel na trenerje, ki bodo delali s tekmovalci, pa bomo še videli.
