Pogled v ognjeni pekel

Osemintrideset let je že, odkar se je Niki Lauda leta 1976 na dirki za VN Nemčije hudo poškodoval. Še do danes ni pojasnjeno, kaj je sploh vodilo do nesreče. Lauda domneva, da se je zlomilo zadnje desno vzdolžno vodilo Ferrarija 312T2, zaradi česar ga je v levem zavoju nenadoma odneslo s steze in je hudo trčil v skalno steno. Dirkalnik je vrglo nazaj na stezo in izbruhnil je ogenj.

Lauda je v trčenju izgubil svojo čelado in je bil kratek čas tudi brez zavesti. Medtem ko je dirkalnik zajel močan ogenj, ni utrpel le hudih opeklin, temveč so strupeni plini poškodovali tudi pljuča. Poleg Bretta Lungerja, Guya Edwardsa in Haralda Ertla je poskušal Laudo iz kokpita rešiti tudi Arturo Merzario. Slednjemu je vendarle uspelo odpeti varnostni pas.

Ob robu steze je najprej za Laudo skrbel John Watson, potem so Avstrijca odpeljali v bolnico. Prek vojaške bolnice v Koblenzu je nato pristal v bolnišnici v Ludwigshafnu, kjer je center za hude opekline. Kljub zaščitni maski so bile opekline na obrazu zelo hude, saj je ta maska v področju čelade nekoliko tanjša, poleg tega pa je Lauda izgubil tudi čelado. Na koncu se je izkazalo, da je življenje Avstrijca bolj kot opekline ogrožala zastrupitev pljuč. Padel je v komo in prejel bolniško oskrbo.

Samo 42 dni pozneje je znova sedel v dirkalniku Ferrarija in dirko za VN Italije končal kot četrti. V času nesreče je imel v prvenstvu lepo prednost, tako da je po koncu sezone naslov proti tekmecu iz McLarna, Jamesu Huntu, izgubil za pičlo točko.

Tekmovalstvo med tema dvema dirkačema in nesrečo Laude na Nürburgringu je hollywoodski režiser Ron Howard v lanskem letu prenesel tudi na velika platna (Rush).