Kraljica na razpotju

Rezultati bodo pomembni, saj je le deset dni do največjega atletskega dogodka leta - evropskega prvenstva v Zürichu, toda še bolj pomemben bo vtis, ki ga bodo postili tekmovalci, oziroma odgovor na to, kako bo videti pogled naprej, kako bo videti prihodnost.

Konec septembra 1920 je bilo v Ljubljani prvo atletsko tekmovanje v Sloveniji (samo za moške). Danes, 94 let pozneje, so stvari popolnoma drugačne. Glede na vse je atletika danes v precej drugačnem položaju, kot je bila takrat. Takrat se je rojevala kot tekmovalni šport in potem vedno bolj pridobivala ugled in veljavo, danes pa je to šport zanesenjakov, zaljubljencev, donkihotov oziroma romantikov. No, saj je bila tudi takrat, ampak ...

Vmes je atletika kot temeljni šport, iz katerega lahko prestopiš v vse ostale, postala državni šport. Po drugi svetovni vojni je doživela velik razmah, povsod, tako v kapitalističnem kot socialističnem svetu, pa se je napajala iz državnih jasli. Danes so časi precej drugačni - državnega denarja, ne samo pri nas, je za atletiko vse manj in šport se mora kot vsi ostali znajti na trgu. Toda kako ga tržiti, če pa niti naši veliki šampioni, ki domov nosijo kolajne z olimpijskih iger ter svetovnih in evropskih prvenstev, ne pripomorejo k dovolj velikemu interesu kapitala.

Težava je v »formatu« športa, ki je zelo neprimeren za televizijske prenose, kar odvrača gledalce. Posledično je seveda tudi manj zanimiv za sponzorje. Upamo, da bo naslednje leto novi predsednik mednarodne zveze postal Sebastian Coe, ki bi lahko s svojimi izkušnjami in idejami prinesel v svetovno atletiko veliko osvežitev. Dejstvo je, da so potrebne korenite spremembe, kajti v nasprotnem primeru bo atletika v razvitih državah kmalu prišla na raven kakovostne rekreacije, ki bo obogatena z izjemnimi posamezniki.

REKORDI SE STARAJO
V Sloveniji stanje v atletiki ni nič drugačno kot drugje v razvitem svetu. Realnost slovenske atletike v državi s komaj dvema milijonoma prebivalcev, ki ima sicer dobro razvito rekreacijo, je nekje na sredini evropskih držav. Evropska zveza ima 50 članic in mesto slovenske atletike je med 22. in 26. To je realno, saj bi bilo vse ostalo nad povprečjem, kar se lahko dogaja le enkrat na deset let (ko se sestavita izjemna generacija in sreča) in je seveda izjema, ne pravilo.

Na celjskem atletskem stadionu Kladivar se bodo najboljši slovenski atleti in atletinje danes in jutri borili za državne naslove. Državnih rekordov ne pričakujemo, saj naši najboljši računajo, da bodo v najboljši formi čez deset ali štirinajst dni. Je pa bilo zanimivo pogledati na spisek slovenskih rekordov na prostem.

Pod drobnogled smo vzeli 25 disciplin v moški in ženski konkurenci. Pri močnejšemu spolu je časovnica rekordov katastrofalna, saj jih od 25 rekordov kar deset ni bilo doseženih v tem tisočletju, več kot 30 let (torej so bili doseženi pred letom 1984) pa je starih šest najboljših slovenskih atletskih izidov vseh časov - 5000 m: 13:32,80 Peter Svet, Berlin 1974; 3000m: 7:51,35 Stanko Lisec, Göteborg 1978; 400 m ovire: 49,11 Rok Kopitar, Maribor 1980; 10.000 m: 28:32,86 Stane Rozman, Lozana 1983; hoja na 20 km: 1:28:03,20 Milan Balek, Postojna 1983; hoja na 50 km: 4:18:28,00 Milan Balek, Dunaj 1983.

Najmlajši slovenski državni rekord ima v lastni celjski skakalec s palico Robert Renner, ki je lani februarja v francoskem Villeurbanneu preskočil 5,62 metra, dve leti pa sta stara rekorda Žana Rudolfa na 800 metrov (1:46,92) in Rožleta Prezlja v skoku v višino (2,32).

Pri dekletih je stanje precej boljše, saj jih je bilo od vseh slovenskih rekordov v ženskih disciplinah le šest doseženih v prejšnjem tisočletju, najstarejši pa sega v leto 1991, ko je Tanja Grgić v hoji na 10 kilometrov dosegla čas 1:02:34,84.

Še trije ženski rekordi so stari okoli 20 let, so pa zelo kakovostni, tako da lahko kar napovemo, da bodo obveljali vsaj še kakšnih pet let. Nataša Erjavec je maja 1994 v Novi Gorici kroglo sunila 18,10 metra, istega leta 14. avgusta je na EP v Helsinkih Britta Bilač v višino skočila natančno dva metra in osvojila zlato kolajno, Brigita Bukovec pa je v finalu olimpijskih iger v Atlanti leta 1996 na 100 metrov z ovirami tekla izjemnih 12,59 in osvojila srebro.

Po rekordih sodeč imamo večkrat generacije nadarjenih deklet, ki podirajo državne rekorde, letos pa je dvema mladenkama uspelo, da sta dosegli najboljša izida vseh časov v Sloveniji. Marca je na Ptuju 18-letna Veronika Domjan disk zalučala 53,54 metra, na evropskem ekipnem prvenstvu v Talinu pa je 19-letna Maruša Mišmaš na 3000 metrov z zaprekami tekla 9:40,49.

MERILA SO SORAZMERNO NIZKA
Državno prvenstvo bo zadnji pravi pokazatelj forme slovenskih športnikov pred odhodom na evropsko prvenstvo v Zürich (med 12. in 17. avgustom).

Norme ima trenutno 18 slovenskih atletinj in atletov - Primož Kozmus (kladivo), Jan Žumer (200 m), Žan Rudolf (800 m), Rožle Prezelj (višina), Robert Renner (palica), Matija Kranjc (kopje), Maja Mihalinec (100 m), Kristina Žumer (100 in 200 m), Sabina Veit (100 in 200 m), Sonja Roman (1500 in 5000 m), Žana Jereb (maraton), Marina Tomić (100 m ovire), Maruša Mišmaš (3000 m zapreke), Nina Djordjevič (daljina), Snežana Vukmirović (troskok), Tina Šutej (palica), Barbara Špiler (kladivo) in Martina Ratej (kopje).

Vsi od omenjenih naj bi danes in jutri v Celju tudi nastopili in rezultati bodo v veliki meri že pokazali stanje njihove pripravljenosti za največje tekmovanje v letu. Vprašljiv je nastop mladega Rennerja, ki je v zadnjem letu zašel v psihološko krizo. Če bo Celjan nastopil, je odvisno od tega, ali bo preskočil 5,30 metra, saj se je odločil, da bo le v tem primeru potoval v Švico.

Podobno je z našim rekorderjem v skoku v višino Prezljem, ki je letos zmogel vsega 210 centimetrov, res pa je, da sploh ni nastopal. Prezelj mora preskočiti vsaj 220 centimetrov, če želi sploh razmišljati o poti na evropsko prvenstvo. Vsi ostali so, če ne bo poškodb seveda, zanesljivi potniki na zbor najboljših stare celine.

Največja težava v merilih je, da je bilo mogoče norme doseči od 1. januarja 2013, kar je absolutno preohlapno. Strokovni svet mora za prihodnja velika tekmovanja dodati pogoj, da se mora norma potrditi tudi v tekočem letu prvenstva. Res je, da so merila za nastope na velikem tekmovanju visoka, toda šport, kot je atletika, si dela večjo škodo, če na tekmovanja pošilja popolnoma nekonkurenčne športnike, ki jih potem ponižujejo v medijih, kot če jih pusti doma in tvega posamično zamero.

Malo verjetno je, da bi lahko še kdo v zadnjem trenutku dosegel normo za evropsko prvenstvo. V Celju ne bo nastopil Mitja Krevs, ki je pred tedni za nekaj desetink zgrešil normo v teku na 1500 metrov (3:40,50) in jo bo poskusil izpolniti na mitingu v Belgiji, kjer bo imel močnejšo konkurenco, kot bi jo imel doma. Morda bi bil lahko blizu norme (5,52) Andrej Poljanec v skoku s palico, rezultatu, ki bi ga peljal na EP, se lahko približa tudi Marko Špiler v suvanju krogle (19,70), odličen mladinec, ki je navdušil na svetovnem prvenstvu v Eugeneu Luka Janežič, pa je verjetno še preveč utrujen, da bi lahko na 400 metrov za tri desetinke popravil osebni rekord. In to je to. Četverica bi bila lahko blizu letalske vozovnice za Zürich, če pa bi se ji uspelo vkrcati na letalo, bi bilo veliko presenečenje.

VRHUNSKA TEKMA
Prav gotovo pa si lahko ljubitelji atletike v Celju obetajo vrhunsko tekmo, saj bodo imeli priložnost videti vse najboljše slovenske atlete in atletinje. Po dolgem času bomo na tekmovališčih lahko videli Marijo Šestak, mamico desetmesečne Tare, ki se po poškodbi, operaciji, nosečnosti, porodu in skrbi za dojenčico vrača na tekališče pred peščeno jamo.

V nekaterih disciplinah imamo samo po enega favorita ali favoritinjo, v drugih pa bo boj za državni naslov zelo bojevit. V ženskem teku na 100 metrov se bosta pomerili letos naša najhitrejša Maja Mihalinec in Kristina Žumer, pri moških bo Gregor Kokalovič skušal premagati Jana Žumra, družbo pa jima bo delal Jan Kramberger, zanimiv bo obračun veteranke Sonje Roman in najstnice Maruše Mišmaš v teku na 1500 in 3000 metrov.

Škoda, ker v skoku v daljino ne bo nastopila Snežana Vukmirović, ki bi bila dobra vzpodbuda za Nino Djordjevič, v moškem teku na 800 metrov pa bomo videli, ali je Žanu Rudolfu uspelo ukrotiti astmo in ali bo spet lahko tekel tako lahkotno in prepričljivo, kot je to počel pred dvema letoma.