Dogajanje zadnjih tednov je pač terjalo davek, ko je adrenalin končno popustil, pa je bil videti kot ožeta cunja. Možak, ki je četrtič zapored postal državni prvak in ki je s Celjem letos osvojil vse tri domače lovorike, v prvenstvu pa nanizal 41 zaporednih zmag. In to pri za trenerja rosnih 37 letih. Nesojeni selektorjev pomočnik, a tudi to bi se lahko spremenilo.
- Miha Zarabec: Popoln dan oziroma vse je enkrat prvič
- Verjeli smo v lastne sposobnosti
- Šest majskih dni za devetnajsto zvezdico (foto)
Vemo, da ne daste prav veliko na statistiko, a vendar teh 41 zaporednih zmag v prvenstvu deluje res impresivno.
Ko zavrtim film nazaj ... Tisto vodilo oziroma razmišljanje, da je treba iti iz treninga v trening, iz tekme v tekmo, so fantje sprejeli. Brez prehitevanja in preskakovanja lahko pride do tega, kar je. Kar je glede na sistem tekmovanja ter ob ekipah, kot sta denimo Gorenje in Maribor, tudi zame impresivno.
Mimogrede, morda veste, kdo je bil trener, ki je nazadnje domačo sezono končal z obema lovorikama in brez oddane točke?
Bom ugibal, naštel bom tri, pa da vidimo, ali bom zadel. Hasanefendić, Zovko ali Ivezić?
Bil je Zdravko Zovko v sezoni 1996/97. Osemnajst let je bilo potrebnih, da je nekdo ponovil dosežek. Skrivnost uspeha?
Delo, predanost, medsebojno zaupanje med mano, sodelavci in igralci. Sledenje skupnemu cilju, podpora s strani kluba, navijačev in sponzorjev, vse to so kamenčki v mozaiku. Čeprav ... Morda zveni lažje, preprosteje, kot dejansko je. Mora obstajati medsebojno spoštovanje, če tega ni, potem ne more priti do tega, ne glede na kakovost oziroma vrhunskost posameznikov. Če se denimo ozremo v preteklost, kakšne ekipe je imelo Celje skozi leta v primerjavi z drugimi, pa jim ni prav pogosto uspel podoben dosežek.
Ali glede pravkar končane sezone vendarle kaj obžalujete?
Bil bi res pikolovski, če bi rekel da. Sploh če pogledamo, da smo poleti izgubili devet igralcev, od tega pet nosilcev, prišla je peterica novincev, od tega se je Pešić hitro poškodoval, Kasal pa se ni vklapljal v naš sistem. Z izjemo Mihe Zarabca smo črpali iz lastne šole, jim dali možnost in glede na vse okoliščine še toliko bolj cenim ta rezultat. Če pogledamo vse štiri fronte, superpokal odlično, liga prvakov dobro oziroma prav dobro, glede na skupino in našo na novo sestavljeno ekipo z le malo izkušnjami na mednarodni sceni. Nismo se uvrstili iz skupine, če bi imeli kakšno drugo, bi morda šli tudi naprej, a kaj bi bilo, če bi bilo, nima smisla in ni niti pošteno razglabljati. Vesel sem, da nam je uspelo privabiti gledalce in napolniti Zlatorog. To je bila pohvala in zahvala za trud, ki smo ga vlagali. Če nadaljujem, pokal Slovenije – ocena odlično in državno prvenstvo fantastično. Če bi tarnal, potem bi bilo res čudak. Je pa zdaj pred nami še večji izziv, že lani sem dejal, da bo izjemno težko ponoviti dvojno krono, a nam je uspelo, za nameček brezmadežno, brez paske. Zdaj ne vem, kaj naj rečem, upam, da bo celjski strelovod zdržal in kljuboval vsem strelam, ki bodo treskale vanj. Strele seveda v podobi slovenskih ekip, ki si želijo na vrh in našega skalpa.
Tudi letos poleti bo prišlo do sprememb v ekipi, odhaja četverica Slišković, Miklavčič, Skok in Žuran, vsaj prve tri pa lahko uvrstimo med nosilce?
Ob koncu vsake sezone mi v ustih ostane grenak priokus, da ne morem ostati z isto ekipo in je še nadgraditi, kar se mi dogaja tako rekoč celotno trenersko kariero, a tako pač je. Bogatejše ekipe stegujejo lovke po naših igralcih in slovenskem rokometu. Vsak, ki se dokaže, je hitro na muhi in ga je potem nemogoče zadržati. Načeloma se strinjam, da igralci odhajajo v najbogatejše in najboljše klube, kot so PSG, Veszprem in Montpellier. Po drugi strani bi pozval igralce, naj razmislijo, ali se izplača iti v denimo 12. klub nemške oziroma 7. klub francoske lige ali pa raje ostati v prvem oziroma drugem klubu slovenske lige in igrati ligo prvakov. Naj se razumemo, to je njihova legitimna pravica. Moja želja je jasna, da bi Celje v bližnji prihodnosti lahko zadržalo igralce in bi vse skupaj še nadgradili s kakšno okrepitvijo. Da bi skupaj ostali leto, dve, tri in potem videli, kje bi bil domet ekipe. Zanimivo bi bilo denimo videti Ivana Sliškovića kako bi deloval v naslednji sezoni, ko se je že dodobra udomačil in privadil na okolje.
Veliko je bilo že prelitega črnila, pa vendar, bi veljalo znova razmisliti o smiselnosti lige štirinajsterice?
To je bolj vprašanje za tiste, ki so ta sistem postavili in so v njem videli dobre stvari za slovenski rokomet. Naposlušal sem se, da je treba ekipe, kot so Gorenje, Celje in Maribor, pripeljati v manjše rokometne sredine, da bodo dvorane polne. Na žalost sem bil pošteno razočaran nad marsikatero dvorano, saj nas je gledalo 50, 60, morda v najboljšem primeru sto ljudi. Poleg tega se je veliko tekem končalo z enormno razliko, kar zagotovo ni v korist ne eni ne drugi ekipi. Številni so zatrjevali, da bodo vsaj v končnici dvorane nabito polne, a tudi o tem bi se dalo razpravljati. Za slovenski rokomet bi bilo po mojem mišljenju bolje, da zmanjšamo ligo ter tako zgostimo in izboljšamo kakovost. Kako bodo to naredili, ne vem, upam pa, da čim prej.
Kakšna je vaša ideja, kako naj bi bila videti prva liga?
Deset ali osem ekip, ki igra štirikrožni sistem. Ali pa sistem, kakršen je bil lani, ki se mi je zdel zelo posrečen. Objektiven, najboljši si moral biti vso sezono. Četudi si bil v določenem delu superioren, si lahko zapravil prednost, ali pa nasprotno, spodrsljaje si lahko popravil. Ta sistem je ravno nasproten, lahko si superioren ali v narekovajih slab osem mesecev in pol, pa potem v štirinajstih dneh zapraviš ali rešiš celotno sezono.
Ne moremo mimo reprezentance. Kako težko je bilo odmisliti dogajanja okoli iskanja novega selektorja, ko je bilo vaše ime pogosto omenjeno?
Če bi rekel, da sem bil imun, bi se zlagal. Sem pa to zavestno poskušal potisniti vstran in se maksimalno osredotočiti na končnico prvenstva. Misli mi niso bežale drugam, osredotočene so bile na mojo ekipo. Po drugi strani sem res počaščen, da sem bil eden od kandidatov za selektorja Slovenije, kar je največ, kar lahko trener v svoji deželi postane. Mislim, da je Slovenija dobila pravega človeka na selektorski klopi, čeprav je edino merilo na koncu rezultat. Njegova želja je bila, da bi skupaj sodelovala, upravni odbor kluba pa je prižgal rdečo luč in to spoštujem. Vem, da bi se od Veselina lahko marsikaj naučil, želim si tudi sam spoznati reprezentančni sistem in iz prve roke okusiti, kako poteka veliko tekmovanje. To je konec koncev naravna pot, da se učiš, tako kot se je denimo Veselin od Branislava Pokrajca. Z Veselinom bom v stiku, lahko povem, da še ni izgubil upanja, da bi sodelovala v bližnji prihodnosti, morda že v kvalifikacijah ali na prvenstvu. Tudi sam si želim, bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Uf. Vsaka izmed štirih ekip je po svoje favorit. Težko bi se odločil za eno. Morda Barcelona, pa čeprav v teh napovedih po navadi pihnem mimo. Kdorkoli že bo, bo zasluženo. Morda je na vrsti Veszprem z mojim prijateljem Ortego, čeprav imam sam pri sebi občutek, da jim tudi tokrat ne bo uspelo. Navijal pa bom za mojega nekdanjega igralca Gašperja Marguča v dresu Veszprema in pa seveda za svojega zelo dobrega prijatelja Sergeja Rutenko.
Najbrž si želite spektakel enkrat doživeti tudi v živo?
To je tista skrita želja, ki pa jo zdaj že lahko povem na glas. Enkrat morda nekje z nekom na final four. Najlepše bi bilo s slovensko ekipo, kar je v tem trenutku bržkone še nemogoče, a nemogoče je mogoče in zato je treba vztrajati.
Za konec, bo deloholik Branko Tamše vsaj za nekaj dni odmislil rokomet?
Danes (petek, op. p.) sem mislil, da bo eden tistih dni, pa ob vseh obveznostih žal še ni bil. Pričakujem, da tega dneva še nekaj časa ne bo, del možganov tako ali tako vseskozi razmišlja o rokometu, ne da se jih izklopiti. A zagotovo se bom posvetil tistim, ki me imajo najraje, ženi in hčerki, da bomo skupaj malce več kot pa med sezono.
