Slavje Celjanov je zasluženo, bili so razred zase, v domači ligi so sezono končali brez poraza, še več, nanizali so 31 zmag in še četrtič v svoji zgodovini (1994/95, 1996/97, 2004/05 in 2014/15) končali prvenstvo brezmadežno, brez ene same izgubljene točke. Finale, ki bi moral biti vrhunec domače klubske sezone, so v svojo korist odločili v pičlih šestih dnevih in postavili piko na i sezoni, po kateri so vitrine Zlatoroga bogatejše za tri nove lovorike.
Vse se je začelo s superpokalom pod milim portoroškim nebom konec avgusta, konec marca so bili najboljši na zaključku pokala v Kopru, včeraj pa so še devetič zapored ugnali sosedskega rivala in potrdili, da jim na sončni strani Alp trenutno ni para. Ne na, ne ob igrišču. Kar se same tekme tiče, bi lahko zapisali že videno. Pivovarji so od prve minute prevzeli pobudo, ose pa so jih v nadaljevanju navkljub trudu bolj ali manj brezuspešno lovile.
Gregor Cvijič, ki je tokrat na tribuni pustil poškodovanega Marka Dujmoviča, v postavo pa vrnil Luko Dobelška, je moral že v deseti minut prvič poseči po zelenem kartonu, a tudi minuta odmora ni bistveno zasukala poteka dogodkov na igrišču. Pred očmi novopečenega selektorja Veselina Vujovića je novopečeni reprezentant Miha Zarabec v uvodnih minutah igral pravo malo simultanko, asistiral soigralcem, ob tem pa že do desete minute sam zabil štiri gole.
Velenjčani, ki v finalu nikoli niso prejeli manj kot trideset golov, so sicer na začetku drugega polčasa z delnim izidom 3:0 tekmo naredili recimo temu zanimivo, a rumeno-modra barka je vseeno bolj ali manj mirno plula proti naslovu. Varovanci Branka Tamšeta, ki je še četrtič zapored postal državni prvak, namreč resnici na ljubo niso nikoli resneje zašli v težave in navkljub še zadnjemu gostujočem navalu na vse ali nič do preobrata ni prišlo. Z mojstrskim prodorom je zadnji žebelj v velenjsko krsto zabil Blaž Janc, poslavljajoči se David Miklavčič pa je le še simbolično postavil piko na i. Gostje, pri katerih kapetan dodobra načeti Niko Medved ni stopil na igrišče, so umrli pokončno, za kaj več pa je vedno znova nekaj – ali pa precej - zmanjkalo. Pa čeprav je bil Zarabec ob zvestemu spremljevalcu Janezu Gamsu v drugem delu precej manj opazen in je Rok Ovniček znova pokazal precej iz svojega bogatega repertoarja, Klemen Ferlin pa v vratih pridno zbiral obrambe.
Velenjčani so turbulentno sezono, ki je med drugim prinesla zamenjavo na trenerski klopi in prvi nastop na zaključnem turnirju enega od evropskih pokalov, sklenili s tremi porazi v nizu, predvsem tisti prvi pa je bil še kako boleč in je na nek način zakoličil potek finalne serije. Zdaj so pred njimi znova negotovi tedni, ko bodo čakali, ali bo z Dunaja prišla vstopnica za ligo prvakov, ali pa se bodo znova morali zadovoljiti le s pokalom EHF.
Drugič zapored, skupno pa devetnajstič, se je torej sezona končala s slavjem pivovarjev, pivo je posledično teklo v potokih, Branko Tamše se je znova, še četrtič zapored znašel v zraku in na rokah svojih varovancev, večer pa je bil še posebej čustven za Miklavčiča (Tremblay), Ivana Sliškovića (Veszprem) in Matevža Skoka (Lubbecke), ki so odigrali še zadnjo tekmo v celjskem dresu. Pa nasvidenje v naslednji vojni.
