Vse oči in vsi fotografski objektivi pa so bili uprti v moža z brado, v svetovno rokometno legendo Veselina Vujovića, ki naj bi v navezi s slovensko rokometno legendo Urošem Šerbcem predramil slovensko reprezentanco in jo popeljal do Ria ter naprej. Dogovor je sklenjen za tri leta.
- Zormana ne morem zbrisati z radirko
- Tudi uradno: Vujović novi selektor rokometašev
- Jaz baraba, ti pa imaš mene rada
- Vujoviću bo pomagal Šerbec
- Anketa: Ali bi moral biti novi selektor reprezentance domači ali tuji strokovnjak?
V javnosti so se pojavljala številna bolj ali manj realna imena, a resni kandidati so bili vse od 7. maja in slovesa Borisa Denića dejansko le trije. Španec Raul Gonzalez, Branko Tamše in Veselin Vujović, na koncu je bil izbran 54-letnik iz Šabca, čigar življenjepis je poln dosežkov, pa tudi incidentov.
Karizmatična in hkrati kontroverzna osebnost, brez dvoma najboljši igralec, ki je kadarkoli sedel na klop slovenske reprezentance, slovenska javnost na čelu z rokometno zvezo pa upa, da se bo izkazal tudi za enega izmed boljših, če ne kar najboljšega selektorja. Njegov predhodnik je s šestim mestom v Srbiji in predvsem četrtim mestom v Španiji letvico dvignil visoko.
"V Zagrebu sem doživel nekaj neverjetnega. Ni lahko priti v Zagreb s prostora nekdanje Jugoslavije. Na prvih tekmah so me sprejeli s korektnim aplavzom, da bi potem na zadnji tekmi proti Barceloni 17 tisoč ljudi stoje aplavdiralo ob mojem prihodu v dvorano. To je dokaz, da delaš nekaj dobrega. Čustveno in pošteno. Hvala vam, da ste prišli v tolikšnem številu, res se bom trudil, da boste na velikih tekmovanjih ostali do zadnjega dneva, zadnje tekme, ne pa da v finalu spremljate neke druge ekipe."
"Ko nekdo pripelje Vujovića, ga ne pripelje za sedma in osma mesta, mar ne? Ko denimo govorimo o januarskem svetovnem prvenstvu, vsi vemo, da je bila Francija prva. Kdo je bil drugi, pa je treba že razmisliti. Pomnijo se le prvaki, zmagovalci. Vsaka ekipa je ogledalo svojega trenerja, jaz pa sem bil v svoji karieri vse drugo kot 'pezde'. Upam, da bodo fantje to svojo agresivnost, željo in moškost pokazali, ko bo to najbolj potrebno. Se opravičujem za sočen besednjak, a če govoriš iz srca, bo vedno prišlo do duše tistih, ki poslušajo," je v svojem slogu začel nekoč najboljši rokometaš sveta, ki bo vzporedno s slovensko izbrano vrsto še naprej vodil tudi moštvo Zagreba.
Odličen retorik s slikovitim oziroma sočnim besednjakom, ki le redko koga pusti hladnega, sedma sila pa mu pogosto jé iz roke že ob prvem stiku, sicer ni obljubljal kolajn, a v isti sapi dodal, da verjame, da lahko prinese tisto nekaj, česar je v ključnem trenutku po navadi zmanjkalo.
"Dovolite mi pravico do napake, a ne prežite na napake. Če boste nanje čakali, jih boste nedvomno dočakali, saj vsak, kdor dela, tudi greši. Verjamem, da lahko prinesem tisto nekaj, kar morda manjka tej reprezentanci. Ta moja naravna agresivnost, moje poreklo, če že hočete. Pa čeprav boste vzroke za moje črne trenutke iz preteklosti našli prav v tej agresivnosti in energiji, ki je znala biti sem in tja nenadzorovana. A mislim, da je bila to velika šola in da sem z leti v vsem tem našel samega sebe ter da sem s samonadzorom postal boljši trener," je v svojem nagovoru med drugim dejal Črnogorec, ki je v roke dobil kakovostno in dobro selekcionirano ekipo, ki pa je bila po nekaj letih hermetične zaprtosti v zadnjem času melanholična oziroma letargična in ni izžarevala ne sinergije ne energije.
Vsaj slednje pa Vujoviću, kot že rečeno, ne manjka. Njegova trenerska filozofija je jasna, rezultat je svetinja, dekadentnost gor ali dol, tudi najgrša zmaga pa je boljša od najsijajnejšega poraza. Njemu izidi 19:17 niso tuji, še manj neljubi, vse pa izhaja iz obrambe. "Mislim, da Slovenija lahko in mora dati neprimerno več pri igri obrambe. Ne bom si dovolil, da bi Slovenija igrala na izide okoli 37 ali celo 39 golov, to je v današnjem rokometu previsok rezultat. Obstajati mora nadzor rokometa. Nadalje, morda me bo kdo narobe razumel, a mislim, da je slovenska igra vse preveč odvisna od srednjih zunanjih igralcev. Četudi ima morda Slovenija najboljše srednje zunanje na svetu, imajo ti absolutno preveč niti v svojih rokah, vse je odvisno od njih, vsi drugi pa so kot nekakšni pomožni igralci. Če karikiram, oni izvajajo avte, kote, streljajo na gol in podpisujejo zapisnike, vse delajo samo srednji. Mislim, da bi morali dati več priložnosti in kredita tudi drugim igralcem, da bi se ta moč in odgovornost razporedila in bi bilo več strelcev ter konec koncev več zadovoljnih igralcev v igri."
Čeprav pravijo, da od viška ne boli glava, pa je bila prav pri izbiri srednjih zunanjih slovenska javnost najbolj razdeljena, največ mnenj pa se je v zadnjem letu kresalo okoli vloge kapetana reprezentance Uroša Zormana. Po tistem čustvenem izbruhu, ko je bilo govora o kavčih in kavčarjih, le še toliko bolj. "Uroš Zorman je preveliko rokometno ime, da bi ga preprosto izbrisal z radirko, ne da bi ga poklical, preizkusil in mu dal priložnost. Uroš je velik borec, marsikaj je dal skozi in naredil za rokomet, samega sebe lahko izbriše le s svojim odnosom ali vedenjem, nikakor pa ne s kakovostjo. Ta ni sporna," pravi eden največjih športnikov s prostora nekdanje skupne države, ki ga prvi test čaka desetega junija, ko bo Slovenija gostovala na Slovaškem. "Upam, da bodo že do takrat opazne določene moje ideje. Če se igralci že morajo odpočiti, potem naj se v napadu, v obrambi pa odmora ni. Tu morajo od sebe dati 200 odstotkov. Da nasprotnikov igralec že ob prvem kontaktu pogleda na semafor in si sam pri sebi reče, bog mi pomagaj, še 58 minut moram igrati proti tem fantom, ki mi želijo iztrgati meso. To je moja ideja, koliko mi bo uspelo, ne vem, zagotovo pa so igralci, ki to nosijo v sebi, samo najti jih je treba in to v njih prebuditi. Meni je dovolj, da so trije in da potem ti trije prebudijo še tri, to je že šest, nato bo vse lažje. V napadu pa Slovenci nimajo težav, imajo kreativnost, idejo, hitrost, in za ta del se ne bojim."
"Uroš Zorman je preveliko rokometno ime, da bi ga preprosto izbrisal z radirko, ne da bi ga poklical, preizkusil in mu dal priložnost."
V dvojni vlogi oziroma sedenju na dveh stolčkih hkrati prav tako ne vidi večjih težav. Čeprav rojstni list ne prizanaša nikomur, pravi, da je v najboljših trenerskih letih, Zagreb je samo 140 kilometrov oddaljen od Ljubljane, reprezentančne akcije pa so konec koncev vsega trikrat, morda štirikrat na leto. "Zagreb ve, da višina moje plače ne ustreza povsem mojemu trenerskemu imenu, pa izpade tako, da sta mi Slovenija in Zagreb s skupnimi močmi dala resno pogodbo in v tej luči ne eni ne drugi niso imeli težav z dvojno vlogo," brez dlake na jeziku dodaja možak, pri katerem ni zavijanja v celofan, bobu se reče bob, Dolencu pa Dolenc.
"Podrobno bom spremljal igre kandidatov, z njimi bom v stiku, dajal jim bom nasvete, verjamem, da jim lahko marsikaj svetujem, predvsem tistim v Franciji, saj je večina njih s svojim odhodom v deželo galskih petelinov v igri precej padla. Spomnim se Dolenca, Gabra, mislim, da zdaj igrajo slabše kot pa pred tem. Bomo videli, v čem je težava, morda preveč delajo v fitnesu, morda so krivi veseli vikendi, v vsakem primeru bodo imeli načrt in program, in kdor na priprave ne bo prišel pripravljen, se mu bomo zahvalili," že pred prvim zborom opozarja Vujović, ki bo danes malo po poldnevu predstavil seznam 21-erice, na katerem naj bi bilo nekaj novincev, med drugim tudi ljubljenec ljudstva Miha Zarabec, ki si ga bo nato zvečer v živo ogledal na delu v Zlatorogu.
