Šport je sicer nepredvidljiv in je spisal že marsikatere neprimerno bolj presenetljive zgodbe ter preobrate, a težko je verjeti, da so se Velenjčani sposobni vrniti v igro, pa čeprav so včeraj, sploh v drugem polčasu, pokazali povsem drug obraz, z neprimerno več žara in želje – pa tudi znanja – kot v sobotnem večeru. Po bledi predstavi in bolečih minus deset v Zlatorogu je tudi v velenjski zasedbi prišlo do nekaterih sprememb. V ekipo se je vrnil kapetan Niko Medved, ki je odslužil tekmo kazni, ki mu jo je za prerivanje v zaključku tretje polfinalne tekme odmerila disciplinska sodnica, s poškodovanim prstom je bil v vlogo gledalca prisiljen Nejc Cehte, podobno kot tudi Luka Dobelšek, ki je, čeprav zdrav, vnovič pristal na tribuni. Se je pa po drugi strani v ekipo po dolgem, dolgem času vrnil bolj kot ne že pozabljeni in odpisani Jernej Papež. Cvijičev adut iz rokava oziroma s tribune.
Zanimiv je podatek, da domači niso vodili niti enkrat na tekmi, a gostje vse do zaključnih minut niso uspeli zlomiti njihovega odpora. V prvem delu so bili na krilih razpoloženih Mihe Zarabca in Ivana Sliškovića sicer vseskozi dva, tri korake spredaj, in čeprav je moral steber obrambe Vid Poteko že v 13. minuti drugič za dve minute na klop, Blaž Janc pa ni in ni mogel premagati razpoloženega vratarja Benjamina Burića, ki je med drugim ubranil tudi tri sedemmetrovke, je dolgo kazalo, da bodo pivovarji bolj kot ne zanesljivo prišli do 40. zaporedne prvenstvene zmage.
Še tam nekje v 40. minuti so imeli pet golov naskoka, a tokrat domači v nasprotju s soboto niso vrgli puške v koruzo. Še več, dvignili so se kot feniks iz pepela ter kot nekoč po imenih precej bolj zveneča predhodnica korak za korakom počasi začeli plezati iz brezna. Bolj čvrsta obramba, Burić je zaustavil nekaj zicerjev, razigral se je v prvem delu nerazpoloženi Staš Skube in po delnem izidu 5:0 se je petnajst minut pred koncem vse začelo znova. Igralo se je gol za gol, Michal Szyba je z razbito glavo pristal na klopi, Celjani so se v iskanju vnovične pobude na trenutke zatekli k obrambi 4-2, njihov voz pa sta ob živčnem Mihi Zarabcu vlekla mladi Blaž Blagotinšek in poslavljajoči se Ivan Slišković. Dalmatinec je zabil morda celo odločilni gol za 29:27, še zadnjo rešilno bilko za domače pa je slabe pol minute pred koncem s sedmih metrov zapravil Skube in v Rdeči dvorani je znova odmevalo Cele šampion.
"Bila je to druga zgodba, vedeli smo, da bo tako, da so dobra ekipa in da tisto ni njihov pravi obraz. Zagotovo jim ni bilo lahko v zadnjih dnevih, potem ko so v Zlatorogu izgubili z veliko razliko. Bili so željni maščevanja. Vseeno smo imeli dobršen del tekme stvari pod nadzorom, potem pa smo jim zaradi nekaterih neumnosti dovolili vrnitev, a konec dober, vse dobro," si je oddahnil Slišković, z devetimi goli prvi strelec tekme.
Hrvata in soigralce zdaj le še šestdeset minut loči do trojne krone, šestdeset minut, ki bodo tudi zadnje za Sliškovića v rumeno-modrem dresu. Kakšno slovo bi to bilo, v Zlatorogu s pokalom v roki ... "Bili sta to dve čudoviti leti, ki še vedno trajata, upam pa, da le do četrtka, da se finale ne bo podaljšal. Bilo je prelepo, navijači, ekipa, vsem lahko že zdaj rečem le: velika hvala."
Bila je to še osma zaporedna zmaga Celjanov v sosedskem derbiju. Metla je pripravljena, penina se bržčas tudi že hladi, Velenjčani pa lahko po drugi strani optimizem za jutrišnji obračun črpajo iz drugega polčasa, ki je nakazal, da bi finale vendarle lahko bil bolj izenačen, kot je bilo videti po sobotnem večeru. Sploh pa ni konec, dokler ne zapoje debela gospa, kot bi rekli onstran Atlantika.
