Po Perotovih stopinjah

A pustimo prihodnost prihodnosti, zdaj je dalmatinska naveza znova združena, skupaj z Miho Zarabcem bo bržkone tvorila okostje celjske zunanje linije. Enaindvajsetletni levičar je sicer eden izmed petih novincev v rumeno-modrem dresu, v Zlatorog pa je prispel z etiketo enega trenutno največjih hrvaških talentov.

Rokometna pot ga je še golobradega iz domačega Solina vodila v bližnji Split, iz Splita pa, kot že rečeno, v Nexe iz Našic, kjer je kaj kmalu postal eden izmed motorjev kluba, ki je v SEHA ligi lani zasedel šesto mesto. "SEHA je bila kot neke vrste predigra, priprava za ligo prvakov. Številni močni tekmeci, velika motivacija je bila igrati proti tem vrhunskim rokometašem, je prava liga za mladega igralca, za napredek, in tudi ob pomoči te lige mi je uspel korak naprej. Zdaj nas tu, v Celju čaka še višji nivo tekmovanja, pa da vidimo, kaj lahko naredim in naredimo." Zdaj sledi prava stvar, kot pravi sam.

Zanimivo, da se podobno kot Slišković ni ustavil v Zagrebu, kar je bila včasih običajna vmesna postaja talentiranih hrvaških rokometašev na poti v tujino. "Bili so določeni pogovori z Zagrebom, a nič konkretnega, mene je namreč predvsem fascinirala velika želja Celja, da me pripeljejo v svoje vrste. Počutil sem se zaželenega, iskanega in odločitev ni bila težka."

Na položaju desnega zunanjega bo v Zlatorogu nasledil Srba Nemanjo Zelenovića, ki je bil, zanimivo, rojen v Kninu, mestu v dalmatinskem zaledju, ki je le šestdeset in še nekaj kilometrov oddaljen od Solina. Še bolj slovito ime je bil Zelenovićev predhodnik in mentor, bilo je pred nekaj sezonami, ko je rumeno-modri dres nosil Petar Metličić. Še en Dalmatinec, še en Splitčan, še en rokometaš s Hajdukom v srcu, še en sijajen levičar, zato niti najmanj ne čudi, da je bil prav Petar njegov vzor v mlajših letih. "Res je, o njem najbrž ni treba izgubljati besed, super igralec in super človek, ki je z reprezentanco osvojil vse, kar se osvojiti da. Velika želja je igrati za reprezentanco in iti po Petrovih stopinjah," pravi Ivić, ki vztrajno trka na vrata hrvaške članske reprezentance.

"Selektor Goluža me je povabil na turnirja v Švico in Korejo. Lepo je bilo, iz prve roke sem spoznal vrhunske rokometaše, vse po vrsti super fante, tako na igrišču kot ob njem. Selektorju sem hvaležen za priložnost, zdaj je na meni, da v klubu pokažem, kaj znam, pa bomo videli, selektor pa bo seveda imel tisto zadnjo besedo," dodaja fant, ki podobno kot Metličić igra v obe smeri, ima dober pregled, natančno levico ...

V mestu ob Savinji mu izzivov ne bo manjkalo, ob že omenjeni ligi prvakov, v kateri bi težko dobili težjo skupino, bodo Celjani v novi sezoni branili tudi dvojno domačo krono. Braniti je bojda vedno težje kot napadati, okrepljeni sosedje iz Velenja pa na glas napovedujejo vrnitev naslova v mesto ob Paki. "Ne bi preveč komentiral njihovih besed, naš posel je, da delamo, dajemo vse od sebe, in kar bo, bo."

Tudi kje se vidi čez nekaj let, ni želel razpredati, konec koncev se je njegova zgodba v Celju šele dobro začela. "Počasi, grem korak za korakom, ne želim se zaletavati in delati nekih napovedi. Kot pravi naš trener, tekmo po tekmo, pa bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Tako kot v ligi ne moreš naenkrat odigrati treh tekem, tako tudi v karieri ne moreš preskakovati več stopnic hkrati."