Nasvidenje ali zbogom?

Presenečenje, ki to ni, v zadnjem obdobju je namreč marsikatera odločitev že šla mimo njega, med drugim ni nobena skrivnost, da ni bil ravno naklonjen zamenjavi Vladana Matića. Niti je v svoje roke vse bolj in bolj prevzemala nova struja v klubu, zbrana okoli predsednika Bojana Cizeja ter člana upravnega odbora Jerneja Smisla, ki prihajata iz vrst glavnega pokrovitelja, tako da je bil Pungartnik v zadnjih mesecih pravzaprav direktor bolj kot ne le še na papirju. Direktor z omejenimi pooblastili, po nekaterih informacijah pa je bil že sredi junija razrešen direktorske funkcije in je bil »le« še športni direktor.

Potem ko je v Nemčiji leta 2009 končal igralsko kariero, se je vrnil v domovino in slovenski rokomet, najprej v vlogo direktorja reprezentance, po neslavnem koncu reprezentančne zgodbe pa še v matični klub, v katerem je kot desno krilo pustil neizbrisljiv pečat, na 252 tekmah je zabil kar 1177 golov. Vrnil se je skozi velika vrata in z velikopoteznimi načrti, skupaj s slovitim Noko Serdarušićem in dolgoletnim soigralcem Tomažem Jeršičem. Najprej je neformalno opravljal funkcijo športnega direktorja, potem pa je v začetku aprila leta 2010 sedel na direktorski stolček, na katerem je nasledil Mija Zorka. Slednji mu je takrat zapustil marsikatero za čase recesije nestvarno visoko pogodbo, kar celjski klub in blagajno tepe še dandanes.

ZASUK V KUBSKI POLITIKI
Časa debelih krav so kaj hitro minili. V nadaljevanju njegovega direktovanja je v luči zategovanja pasu prišlo do zasuka v klubski politiki, ko so se v bistveno večji meri kot v preteklosti naslonili na lastno rokometno šolo in na doma vzgojene igralce. Korak naprej je bil storjen v marketingu in celostni podobi kluba, kar zadeva te stvari, so bili pivovarji v slovenskem prostoru (nekaj) korak(ov) pred drugimi. Na igrišču so bili po drugi strani v teh štirih letih in pol sprejemljive sreče, dolgo so zrli v hrbet sosedom iz Velenja, v svoje vitrine pa so pospravili tri pokalne lovorike ter naslov državnega prvaka oziroma dva, če kot Pungartnikove zasluge štejemo tudi tistega iz sezone 2009/10. V rokometni svet so ob tem izstrelili nekaj še do včeraj bolj ali manj neznanih obrazov, prav lanska sezona pa je bila z dvojno krono vrhunec nekega obdobja, ki pa se brez prihoda Dinamove trojice bržkone ne bi zgodil. Poleti je nato sledil precejšen igralski eksodus, klub so zapustili številni nosilci igre, marsikateremu med njimi pa so ostali dolžni zajeten kup evrov. In le nekaj mesecev po dvojni kroni Pungartnik ni več direktor.

Zakaj, je ob pomanjkanju konkretnejših informacij iz kluba, ne Pungartnik, ne predsednik Cizej včeraj nista bila dosegljiva, predvsem predmet ugibanj, a viri blizu Zlatoroga pravijo, da je finančna luknja precej globlja, kot je bilo predstavljeno v preteklosti, ob tem pa nekateri igralci še do danes niso podpisali famoznega aneksa k pogodbam, po katerem bi privolili v tridesetodstotno znižanje plač. Potem je tu še dobljena tožba Uroša Zormana - s katerim pogodbe sicer ni podpisal Pungartnik - ki pa je predstavljala nov udarec klubski blagajni in zaradi katere so v klubu zamenjali tudi odvetnika.

V klubu pravijo, da je vse skupaj nov korak k reorganizaciji poslovanja, zdaj že bivši direktor pa bo morda celo ostal v Zlatorogu in zasedel kakšno drugo funkcijo (skavt?) v klubu.