Statistika in rezultati so sami po sebi dovolj zgovorni. Barcelona, Kielce in Veszprem doma niso oddali niti točke, Kiel v neprimerno močnejši konkurenci zanesljivo koraka proti še enemu naslovu, skupinski del lige prvakov so v svojih skupinah vsi štirje končali na prvih mestih, tudi v osmini in četrtfinalu pa so bolj ali manj zanesljivo opravili s tekmeci. Vse to dokazuje, da gre za kvartet trenutno najmočnejših zasedb stare celine, kar je zagotovilo za spektakel v Lanxess Areni. In če so mnogi pred sezono prav omenjeno četverico videli kot najresnejše kandidate za zaključni turnir, pa je favorita na njem praktično nemogoče napovedati.
Vsak ima svoje bolj ali manj močne argumente. Kiel izjemno zunanjo linijo in "domač" teren, Barcelona Karabatića in tistih zastrašujočih 43:21 proti Zagrebu, Veszprem obrambo na čelu z naj vratarjem sezone Rolandom Miklerjem, Kielce pa močan kolektiv in Talanta Dušebajeva, ki ve, kako je iti do konca, navsezadnje je Kirgiz s španskim potnim listom še vedno edini, ki je naslov osvojil kot igralec (Teka) in kot trener (Ciudad Real).
Final four je zgodba zase, kjer favoritov ni. Dva dneva, kjer je veliko odvisno od dnevne forme, pa tudi sreče, dovolj je že ena napačna podaja, en zgrešen strel, ena obramba vratarja ... Kdo bi si konec koncev pred dvema letoma upal napovedati slavje Hamburga ali lani Flensburga. "Kot vedno v tovrstnih dvobojih bo na koncu odločalo, kdo je imel boljši dan. Kdo se bo bolje naspal, kdo bo vstal na pravo nogo ... In, seveda, čigavi vratarji bodo bolj navdahnjeni," je pred turnirjem v svojem blogu zapisal Uroš Zorman, poleg Gašperja Marguča eden od dveh Slovencev na zaključnem turnirju.
Zorman se bo po Celju (2004) in Ciudad Realu (2008, 2009) poskušal na klubski Mont Blanc povzpeti še s tretjim klubom, od druščine, ki se je v teh dneh zbrala v mestu na zahodu Nemčije, pa ima več naslovov le njegov dolgoletni prijatelj Sergej Rutenka (5). Ta bo z Barcelono danes tudi prva ovira poljskih prvakov na njihovi poti proti naslovu, današnji prvi polfinale pa bo ponovitev tistega izpred dveh let, ki so ga bolj ali manj zanesljivo dobili Katalonci. "Mislim, da smo dve leti kasneje zrelejši. Pred dvema letoma smo se v podzavesti zadovoljili že s samo uvrstitvijo na final four, letos pa je drugače, zdaj si želimo iti do konca. Želimo si lovorike," je bil kljub težavi s prepono dobre volje Zorman, ki bo tudi pod novim selektorjem Veselinom Vujovićem zadržal kapetanski trak.
Pri petintridesetih letih je eden poslednjih organizatorjev stare šole še vedno željan zmagovanja in lovorik, lakota ga še zdaleč ni minila. Še vedno je tekmovalen do onemoglosti, kot na začetku kariere. "Vedno želi zmagati, tudi pri pikadu," je o njem dejal rokometni znanec. "V svojo zbirko si zelo želim dodati še eno lovoriko. Leta se resda nabirajo, o tem ni dvoma, a debela gospa še ni zapela. Pogodbo imam še dve leti, s Slovenijo smo še vedno v igri za olimpijske igre v Riu, počutim se odlično, kot mladenič, in sploh ne razmišljam o upokojitvi. Tako me boste žal še morali trpeti," je še zapisal danes še trikratni, že jutri pa morda štirikratni zmagovalec lige prvakov. Čeprav debela gospa res (še) ne poje, pa je to bržkone ena zadnjih priložnosti za ekipo Kielc, številni njeni rokometaši so namreč že krepko zakorakali na napačno polovico tridesetih.
Zanimivo, da so v petih letih, odkar se liga prvakov končuje s turnirjem v Kölnu, v nedeljskem finalu igrala le nemška in španska moštva. Trikrat je bil finale mešan, enkrat čisto španski, enkrat pa popolnoma nemški. Lovorika v podobi roke je štirikrat romala v roke nemškega kluba (dvakrat Kiel, Hamburg in Flensburg), leta 2011 pa je bila najboljša Barcelona. Zadnji klub, ki se je prebil v finale in ni bil nemški ali španski, je bil v sezoni 2003/04 Celje Pivovarna Laško, ki je seveda tudi zadnji evropski prvak iz kakšne druge države.
Tradicijo nemško-španskih finalov bodo tokrat poleg Kielc poskušali prekiniti tudi Gašper Marguč in preostala druščina iz Veszprema. Zanimivih dvobojev znotraj samega dvoboja ne bo manjkalo, Christian Zeitz in Momir Ilić sta nekoč nosila črno-beli dres Kiela, ob Blatno jezero se poleti seli tudi Aron Palmarsson, srbski bombarder Marko Vujin je bil po drugi strani vrsto let član Veszprema.
Mi pravimo, da bomo jutri spremljali sanjski finale Kiel – Barcelona in potem Katalonce še devetič videli na strehi Evrope. Gudjon Valur Sigurdsson bi si zagotovo zaslužil, sijajni Islandec namreč še petič zapored s četrto različno ekipo sodeluje na zaključnem turnirju, a do konca ni šel še nikoli. A tudi povsem nasproten scenarij ne bi bil presenečenje. Niti najmanjše.
