Že Srečko Katanec je dejal, da bog je in vse vidi

Nihče od Slovencev, ki smo skupaj potovali iz Las Palmasa, ni bil dobre volje. Pa ni bila kriva zgodnja ura, zaradi katere je bil spanec bolj podoben popoldanskemu dremežu, ampak tisto, kar se je zgodilo nekaj ur prej v Gran Canaria Areni.

Številni litovski navijači, ki so se ravno tako kot mi odpravljali proti katalonski prestolnici – marsikateri med njimi najbrž še opiti od zmage – in so veselo pakirali svoje velike bobne v posebne potovalne torbe, so le še dodajali sol na rane.

Predstavniki slovenske sedme sile smo se v zadnji četrtini dvoboja med Slovenijo in Litvo le spogledovali in nismo mogli verjeti, ali gledamo isto tekmo kot še nekaj minut prej.
Videti je bilo precej podobno, kot tistega 14. septembra pred sedmimi leti, ko je Slovenija v zadnjih minutah zapravila visoko vodstvo v četrtfinalni tekmi EuroBasketa z Grčijo, tudi takrat Slovenci naenkrat niso več znali doseči točk(e).

Tedanji poraz, smešno, prav tako na španskih tleh, je bil vseeno še precej bolj pekoč, saj je preprečil prvo uvrstitev v polfinale evropskih prvenstev, poleg tega so Slovenci takrat zapravili še višje vodstvo v precej krajšem času. Pomenil je tudi izpad oziroma boj za mesta, ki niso vodila do kolajn. Zdaj Slovenija to možnost še vedno ima, a razočaranje v četrtek zvečer je bilo med igralci podobno, kot bi se že poslovili od prvenstva.

Po eni strani je prav tako, ker morajo biti močno razočarani, če zapravijo prednost 12 točk tako, da v zadnji četrtini dosežejo le dve točki, prav je tako, ker so dali jasno vedeti, da so tudi v dvoboju z eno najboljših evropskih reprezentanc bili prepričani o zmagi. A v vsej potrtosti je treba gledati in igrati naprej. Še vedno so na svetovnem prvenstvu, še vedno lahko pridejo v polfinale. Da, ZDA jim bodo načrtovano pot zdaj prekrižale prej, ampak že Srečko Katanec je dejal, da bog je in vse vidi. Morda pa se to pokaže že v Barceloni.