Zmuzljivi rojak

Sedel sem v prostoru, v katerem smo čakali na vstop v letalo. Bil sem edini Slovenec, vsi drugi so bili Italijani. To vem, ker nas ni bilo veliko, do Rima smo potovali z manjšim letalom, in so se, kakopak, glasno pogovarjali. Potem se je zgodilo. Le nekaj sekund za uslužbenkama, ki sta prišli, da bi nam odprli vrata do letala, je po stopnicah v čakalnico prihitel tudi on, s hitrim korakom takoj stopil do njiju in bil prvi na vrsti za pregled letalske karte.

Ko je bilo opravljeno, je spet hitro odhitel v letalo. Ozrl sem se naokrog, da bi videl, če je še kdo razen mene opazil, da bo z nami potoval tudi Edy Reja. Pri nobenem ni bilo nobenega odziva in spraševal sem se, ali res ni nihče opazil, kdo se je pravkar sprehodil mimo, ali pa je mogoče, da v nogometni deželi, kot je Italija, v družbi 40, 50 ljudi, pa čeprav je med njimi precej žensk in otrok, nihče ne pozna uglednega nogometnega stratega.

Takoj sem začel razmišljati, kako fino bi bilo, če bi dobil sedež poleg njega, da bi ga med kratkim letom lahko kaj povprašal. Ko sem vstopil v letalo, sem ga iskal s pogledom, a ga nisem videl, ni ga bilo tudi na sedežu poleg mene, zato sem že koval taktiko, kako ga bom skušal vsaj za kakšno vprašanje ujeti ob prihodu v Rim. A v polnem avtobusu, ki nas je peljal do letališke zgradbe, ga spet ni bilo. Kar nekaj časa smo stali tam, kot bi še koga čakali. In smo ga. Edyja Rejo.

Kakšno minuto za zadnjim potnikom je iz letala prišel tudi on, spredaj stopil na avtobus, nekako gledajoč v tla, kot da ne bi želel, da ga kdo spozna. Žal sem stal bližje zadnjim vratom in je možnost pogovora spet propadla. Še zadnja priložnost je bila vstop v letališko zgradbo, a preden je pred menoj skozi zadnja vrata avtobusa izstopila ženska z otrokom, vozičkom in kovčkom, je bilo prepozno. O Reji ne duha ne sluha, takrat je bil najbrž že v avtu. Pa drugič ...