© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Primož Salmič
Primož Salmič
05.09.2014 08:29:29

Rafalni pozdrav

Profimedia

Zanima me, če ga bom danes, ko zapuščam Las Palmas in se selim v Barcelono, spet srečal, kot ob prihodu.

Komaj sem stopil iz letališke zgradbe na Gran Canarii, ko me je zasul plaz besed. "Inglatera? Las Palomas? Deutsche? Bus two euros fifty, taxi 25 euros (Anglež? Greste v Las Palomas? Nemec? Avtobus dva evra in pol, taksi 25 evrov, op. p.)," je zdrdral, kot se hitro le da, moški, za katerega sem hitro spoznal, da je uslužbenec avtobusnega podjetja.

Nisem Anglež, tudi Nemec ne, rad pa bi z avtobusom prišel do mesta, sem mu pojasnil. "Hej, prijatelj, smolo imaš, ravno si zamudil enega. Lahko vzameš taksi, zanj boš plačal 25 evrov, lahko pa počakaš naslednji avtobus, ki stane le dva evra in pol," je spet z največjo mogočo hitrostjo ponovil svojo mantro, ki jo verjetno izgovori neštetokrat dnevno.

Seveda me je prepričal, da je vredno počakati, tako kot mu to najbrž uspe pri veliko tistih, ki pridejo skozi vrata letališke zgradbe. Pravijo, da prvi vtis, ko prideš nekam, velja največ. Ne vem, če je bilo njegovo kričanje, ki je kot velik val pljusknilo vame nepripravljenega, najlepša pozdravna razglednica za Las Palmas, a ko sem čakal na avtobus in se imel nekaj minut priložnost pogovarjati z njim, se je ta že spremenila v lepšo sliko.

Novih potnikov ni bilo, zato si je lahko privoščil kratek premor in pogovor v malo – res malo – počasnejšem tempu. "Iz Slovenije si? Svetovno prvenstvo v košarki? Ah, da, Mehika, Litva," se je takoj spomnil, govoreč v mešanici angleščine in nemščine, ob omembi Slovenije pa ni šlo tudi brez poskusa pozdrava v našem jeziku, ki se mu je presenetljivo dobro posrečil.

Kako ne, saj mi je nato razložil, da je Bolgar, ki že skoraj 20 let živi na Gran Canarii. Prav prijetno sva začela klepetati, ko je prišel moj prevoz in, upam, tudi njegov zaslužek. Za energijo, ki jo vlaga v pridobivanje potnikov, si zasluži prav vsak cent, ki ga dobi.