Nasprotno, ta izid, ki bi zlahka lahko bil 1:5, 1:6 ali 1:7, je samo nekakšna približna številčna ponazoritev uničujoče mizerije slovenske reprezentance v srbski prestolnici, vse njene razsežnosti pa so toliko večje in toliko močnejše, da je zlahka mogoče razumeti vsakogar, ki bi od tega dvignil roke. Ne gre za pozivanje kogarkoli k čemurkoli – dejstva so tako pretresljiva, da gredo celo onkraj tovrstnih običajnih postopkov v takih situacijah.
Sledi eden najbolj brutalno iskrenih stavkov, kar smo jih kadarkoli zapisali. Sledi na prvi pogled absurdna in v vseh pogledih bogokletna trditev, da smo se med polčasoma nedeljskega obračuna Srbije in Slovenije na beograjski Marakani bali. Da, bali. Namreč tega, da se slovenski nogometaši premalo zavedajo tega, kakšen velik nogometni čudež se je moral zgoditi za to, da so v slačilnico odšli z izidom, izenačenim na 1:1. In po svoje smo se bali tudi tega, da bi se v vsej nogometni edinstvenosti stvari zavrtele in zložile tako, da se nam o grozljivi podobi slovenske izbrane vrste na zelenici s pogledom na hram svetega Save ne ta večer ne v dneh, ki mu sledijo, ne bi bilo treba pogovarjati.
Nogomet je tako hudičevo drugačen, da je nedvomno sposoben tudi tega. Nedvomno bi bil z razpletom tekme sposoben skriti, da si je Slovenija skoraj leto dni po razprodaji ugleda v Splitu dovolila na še en kulten stadion nekdanje Jugoslavije stopiti s podobno, morda pa celo še slabšo podobo. Da si je drznila priti pred nas in pred vas z najmanj enako brezvoljnostjo, anemičnostjo, nezbranostjo, razsulom, pišmevritovstvom in nasploh, kot bi rekli tukaj, »j*be se mi za vse« pristopom.
A čeprav je nogomet nedvomno sposoben celo tega ter sta mu Benjamin Šeško in Petar Stojanović s čudovitim prebliskom v podobi akcije za slovenski zadetek ponudila priložnost za kaj takega, bi bilo na ta večer in ob tej podobi to nekoliko preveč celo zanj. Sploh ker je bil en del naših strahov povsem primeren in se slovenski nogometaši iz slačilnic niso vrnili s spremenjeno podobo, s pripravljenostjo se hkrati opravičiti in se zahvaliti nogometnim božanstvom, da s porcijo niso zapustili igrišča že po 45 minutah.
Drugi del strahov, da se nam o vsem tem ne bi bilo treba pogovarjati, pa se je razblinil kot kafra, kajti porcija je seveda prišla v nadaljevanju. In kapetan Jan Oblak je imel prav, ko jo je opisal kot tako, da je štiri srbske gole vsebovala zgolj zato, ker se naši gostitelji niso odločili, da bi si res želeli doseči še kakšnega več. Če bi se, bi posebno letalo kar težko odpeljalo v Ljubljano vse žoge iz Oblakove mreže, naš izjemni vratar pa bi se moral spoprijeti s še hujšim statističnim in psihološkim madežem na svoji karieri.
Selektor Matjaž Kek se je razglasil za prvega v vrsti odgovornih. Prvič je bil videti zares potolčen, pred novinarje je v drobovju stadiona prišel s počenim glasom, v veliki meri tudi s počenim duhom in po obdobju, v katerem je vedno govoril dolgoročno in vedno verjel v cilj na koncu projekta, prvič uporabil povsem drugačne besede. O tem, da je – bržčas prav tako prvič – razmišljal, da ima vsega dovolj. O tem, da je treba iti še v Oslo in s Srbijo odigrati tudi domačo tekmo, nato pa kakšno zelo resno reči o tem, kako naprej. In da, prvič je ta izraz zares pomenil tisto, kar po navadi pomeni, ko neka nogometna ekipa pride v brezizhodni položaj in ko se posledice zdijo povsem logične.
Da, tako je, Kek je prvič govoril kot nekdo, ki je bil videti, kot da na takšen ali drugačen način ne bo več dolgo selektor Slovenije. Govoril je kot nekdo, ki je sicer še vedno prepričan, da vse dela tako, kot najbolje zna in kot je najbolje za slovensko izbrano vrsto, a je na drugi strani pripravljen prevzeti odgovornost za to, da je izložba njegovega dela še vedno reprezentanca, ki – s pikico poenostavljanja in posploševanja – je že pet let ob vsaki malce resnejši nalogi v malce pomembnejšem trenutku videti, kot da je padla z neba in kot da se ji niti približno ne sanja, kaj, zakaj, za kaj, za koga in čemu tam počne.
Kek je bil videti kot nekdo, ki se hkrati počuti s tem izdanega in za to krivega. Vprašanje, ali ta dvojnost, ki se na prvi pogled izključuje, drži na obeh straneh, pa ob tem morda sploh ni več vprašanje. In tudi to selektor ve. Ravno Split je bil njegov trenutek udarjanja po mizi in postavljanja stvari precej na nož. Javna skrivnost je, da je moral tedaj nastaviti marsikateri del telesa marsikateri opoziciji, da je izrazil vero v drugačno Slovenijo, jo po svoje tudi obljubil in pri tem dobil podporo vodstva Nogometne zveze Slovenije z novo pogodbo, novim strokovnim štabom in novim prepričanjem, da sta on in njegovo delo tista prava, najboljša, v nekem pogledu celo edina rešitev. To, da smo skoraj leto pozneje sicer v Beogradu, a na vseh najpomembnejših ravneh še vedno v Splitu, ne bi moglo biti hujši udarec vsemu temu.
Lansko jesen smo v trenutkih, ko so se stvari lomile okrog razočaranj, cepetanja na mestu in načrtov za prihodnost, zagovarjali stališče, ki je na prvi pogled delovalo precej zadržano. V resnici ni bilo. V trenutkih, ko so slovenski nogometni krogi močno zadišali pa vdanosti v usodo, smo hoteli zelo jasne besede tistih, ki si take vdanosti ne morejo in ne smejo dovoliti. Pri čemer smo dali na vse načine vedeti, da nam je vseeno, ali so to besede popolne podpore selektorju, njegovim pogledom in njegovemu načinu iskanja rešitev – ali pa besede takojšnje in odločne reakcije drugačne vrste. Ni bilo časa za mečkanje, predvsem pa bi mečkanje še dodatno zamajalo že tako ali tako povsem majajočo podobo izbrane vrste in reprezentančnega nogometa v javnosti.
Danes je drugače. Danes se nič več ne maje. Pa ne zato, ker bi zadevo kdorkoli resneje privezal, temveč ker se je v Beogradu vse skupaj odtrgalo in padlo. Strmoglavilo. Se razsulo. V vsem absurdu te trditve je zdaj časa veliko. Ogromno. Precej preveč za okus vsakogar, ki ga slovenska nogometna reprezentanca na kakršenkoli način veseli. Je to trenutek, ko mora Kek oditi? Besede »mora« ne bomo uporabili. V danih okoliščinah preprosto ni primerna. Tako enostavno bi jo bilo zapisati, a je preprosto preveč tistih elementov izdaje, ki so mu jih postregli njegovi izbranci, njegovi zaupniki, ki jim najbrž ne more več zaupati. Mi jim ne bi mogli. Mi bi na selektorjem mestu želeli oditi.
Skoraj eno leto pozneje je bila Marakana preveč podobna Poljudu, da bi lahko čutili in razmišljali drugače. Ne gre toliko za odgovornost, kolikor gre za absolutno potrebo umakniti se, da bi se razblinili čisto vsi dvomi o tem, kdo je kriv. Preprosto gre za najbolj logično željo ustvariti pogoje, v katerih bi tudi najširša javnost dosegla nekakšno mirnost. Bodisi zato, ker bi prišel kdo, ki bi zadeve zmogel premakniti in spremeniti. Bodisi zaradi dokončnega spoznanja, da jih ne (z)more premakniti in spremeniti nihče. Ker je tako prekleto močan občutek, da vsem nam, ki nas slovenska reprezentanca veseli, to reprezentanco tvorijo ljudje, ki jih ne. In verjetno je ob vsem tem besedo »moral« vendarle mogoče uporabiti, le da nekoliko drugače. Kek bi si moral želeti oditi.
