Precej prekratko je trajal nastop slovenske rokometne reprezentance na evropskem prvenstvu na Madžarskem, da bi lahko zares sodil, kako so se odrezali kolegi, ki so nam ta športni dogodek iz bratske vzhodne sosede približevali na programih TV Slovenija. A z vsem spoštovanjem do komentatorja tekem Tomaža Kovšce in njegovih sodelavcev – vem, kdo bi se brez kančka dvoma odrezal precej bolje od njih. Resda je bil ravno v teh rokometnih dneh zelo zaposlen z drugimi stvarmi, a ni vrag, da bi v svoj natrpan urnik ob klicu domovine znal umestiti še eno zadolžitev.
Ne razumem vas, ljubi rojaki, zakaj ste se tako zelo pritoževali nad njegovim kimajoče smejočim se intervjujem s slovenskim premierjem in še bolj nad njegovim propagandnim filmčkom z naslovom Utrip. Ne razumem vas, ker je na drugi strani meni ves čas lahko hodilo po glavi le to, kako sijajno bi bilo, če bi Jože Možina ob teh dveh presežkih našega poklica želel – ker da bi smel, ob njegovi cehovski edinstvenosti tako ali tako ne more biti dvoma – skočiti še na Madžarsko.
Sploh v tej čudovito svobodni državi, v kateri bi lahko spotoma posnel še kakšno nadaljevanje svojega filmčka, bi se brez kančka dvoma znašel odlično in povsem spodletelemu nastopu slovenske rokometne izbrane vrste dal tisto, kar je z novinarskega gledišča tako zelo manjkalo. Ne samo, da bi vam – kot je ugotavljal neki drugi novinarski kolega – odločilno tekmo proti Črni gori znal pričarati tako, da bi vas prepričal, da je na njej zmagala Slovenija; ker če kdo, potem zna prav on ugotoviti in določiti, kdo je zmagal na kateri bitki, tudi če svet pravi drugače. Predvsem bi končno znal prepoznati vse tisto, kar je bilo v slovenski reprezentanci resnično narobe.
Priseljenec v blaginjo Evropske unije, ki se je na slovenski klopi izdajal za Šveda, tako ali tako. Predvsem pa bi kolega Možina dokončno raztreščil mit o tem, da reprezentanca potrebuje levo krilo in da lahko kakršnokoli omembe vredno vlogo v ekipi odigra levi zunanji. Zakaj nobeden od nas ne zna reči bobu bob, mi ni jasno. Vem pa, da bi bil kolega Jože tisti, ki bi državi odprl oči in nam nalil čistega vina – potrebujemo le desno krilo, vse žoge morajo le na desnega zunanjega, levičarji pa ob splošno znanem dejstvu, da je le desnica tista prava ubijalska roka, sodijo zgolj na Metelkovo.
Škoda. Res škoda, le stežka bom prebolel to zapravljeno priložnost za interpretacijo, kakršno bi si slovenski rokomet, slovenska reprezentanca in turnir na Madžarskem zaslužili. Morda sploh ne bi mogel preboleti, če se na obzorju ne bi svetil čudovit popravni izpit. Za dobro Slovenije, slovenskega športa in slovenskega športnega novinarstva upam, da so vsi vpleteni spoznali, da lahko le en človek Sloveniji primerno približa hitro bližajoče se olimpijske igre v Pekingu.
Ob vsem spoštovanju, ki ga čutim do svojih prijateljev na športnem uredništvu nacionalke, si res želim, da bi bil on pripravljen voditi njihovo odpravo na Kitajskem. Ne bom se spuščal v to, kakšni novinarsko-diplomatski presežki bi mu lahko uspeli, če bi našel kaj časa še za rovarjenje po političnem in ekonomskem področju. Zanju tako ali tako ne bi imel časa, kajti olimpijske igre zahtevajo celega človeka, naša dežela na sončni strani Alp pa Možino potrebuje povsod, kjer bo šlo za njeno slavo in čast. Na vseh tekmovališčih, v vseh disciplinah, pri vseh glavnih adutih za slovenska odličja.
Če nič drugega, so odličja z njim tako ali tako zagotovljena. Kajti tudi če vas bo kakšen drug vir prepričeval, da se je kje zalomilo in da je kje zmagal kakšen Nemec, si dobro zapomnite – Nemec zmaga le tam in tedaj, ko to reče Jože. Spiš mirno, Markus Eisenbichler? Se ta uboga para sploh zaveda, da bo lahko zmagala le, če bo to v interesu človeku, ki se z razlogom rima z 'domovina'? Če pa mu ne bo, potem bodo v deželo desnih kril in desnih zunanjih prišle vesti o naših uspehih, o nadmoči klenih, najmanj devet kolen nazaj čistih Slovencev.
In če se vam pri tem zdi, da bi se interpretacije dogodkov na snežnih tekmovališčih severno od Pekinga utegnile skladati s potrebami in željami športnih zanesenjakov na slovenski oblasti, potem se vam gotovo blede. Če bi že kaj spominjalo na kaj takega, bi bilo ob vzorni objektivnosti in neodvisnosti končno osvobojenega glasnika resnice to zagotovo čisto naključje. Saj ni on kriv, da so zavoji v desno pri slalomu in veleslalomu dokazano nekajkrat pomembnejši od zavojev v levo in te lahko hitreje pripeljejo do donosnega – kar vprašajte gospodarskega ministra – cilja.
Da ne govorimo o krutem dejstvu – ki ga bo Jože gotovo znal vključiti v svoje prenose drugih športov –, da v Pekingu ne bomo imeli hokejske reprezentance, ker so v njej prednjačile v levo ukrivljene palice in je to vodilo v neizbežno pogubo. Na žalost, kajti če bo ministrica po šestih mesecih spet želela biti tudi ministrica za šport, se iz Tokia spomnim, da ji gre navijanje pri dvoranskih športih še posebej dobro od rok. Ne vem, zakaj. Niti ne bom ugibal; ko se bo pojavila tudi na Kitajskem, bomo tam – srčno upam – res imeli človeka, ki nam bo razkril še to skrivnost. In nas za nameček pomiril, češ le kaj bi vmes na drugi strani sveta lahko šlo narobe v slovenskem šolstvu.
