Ostale so še štiri jesenske tekme reševanja obraza in ponosa, ostala sta še dva meseca aktualne selektorske pogodbe Matjaža Keka, ostala je želja po lepši prihodnosti in ostalo je ogromno perečih vprašanj, ki kar kličejo po nečem, kar je bilo po svoje obljubljeno in čemur bi zdaj veljalo slediti v najbolj dobesednem pomenu. Od vsega najbolj skrbi odnos nogometašev, zaradi katerega se vrtimo v začaranem krogu in po prebliskih ves čas skačemo daleč v neuspešno preteklost. Čas je, da ne glede na močno prisotnost drugačne prakse dejstvom rečemo dejstva, na glas govorimo o razlogih zanje in njihovih akterjih, mnenja pa oblikujemo po tem.
V državi, v kateri živimo in v kateri neizpodbitna dejstva radi postavljamo pod vprašaj, so verjetno mogoče tudi precej drugačne razlage aktualne problematike okrog slovenske nogometne reprezentance. Ne bi nas presenetilo, če obstaja velika skupina ljudi, ki zanika obstoj katastrofalnega poraza z 0:3 na gostovanju v Splitu, morda pa celo zanika obstoj kvalifikacij za svetovno prvenstvo ali kar obstoj Hrvaške. Žal je tako, da bomo v takih razmerah precejšnje kolektivne norosti lahko še srečni, če bo ostalo le pri tem in ti ljudje ne bodo vdrli v studio kakšne slovenske športne televizije – Šport TV bi se kot lastnik pravic za prenose domnevnih tekem domnevnih kvalifikacij zdel kar primeren.
Ali celo česa zažgali v paničnem prepričanju, da je vse skupaj zavajanje, celo laž za izvajanje nekakšnega terorja in da so se do prave resnice s svojim spletnim raziskovanjem dokopali oni. Ko je najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance Zlatko Zahović v teh dneh večkrat govoril o tem, da imamo v Sloveniji krizo mnenj, verjetno ni želel tako globoko zabresti v slovensko družbo, v njene delitve in njeno histerijo. Sami pa se ne moremo odločiti, ali je preslikava splitskih dejstev na aktualno in precej kaotično etapo slovenskega spoprijemanja z zdravstveno krizo zgolj zelo (vsaj po našem mnenju) posrečena šala na temo zanikanja virusa in potrebe po ukrepih za njegovo širjenje ali pa je v tej šali tudi kaj resnice o okolju, v katerem živimo.
In iz katerega vsaj v določeni meri izhaja praktično vse. Tudi odnos do nogometne reprezentance, tudi interpretacije njenih (ne)dosežkov in tudi ona sama. V preveliki meri smo dežela mlatenja prazne slame, slabe komunikacije, nesposobnosti razlikovanja med mnenji in dejstvi, odvzemanja pravic, ki jih imamo, in sklicevanja na pravice, ki jih nimamo. Pa tudi zavijanja v celofan, pometanja pod preprogo, tiščanja glave v pesek in grozljivo pomanjkljive argumentacije. Naj se sliši še tako absurdno, dejansko smo včasih bližje pretvarjanju, da se Split ni zgodil in da nič od tistega ne obstaja, kot pa temu, da bi se z neizpodbitnimi dejstvi spoprijeli, si o njih vse povedali v obraz in iskali rešitve.
Karkoli si že mislite o šalah, o vzporednicah, o poskusih iskanja velike slike: slovenska reprezentanca bo po dogodkih, ki so se res zgodili in ki jih ne more zanikati niti najbolj zagrizen teoretik zarote, lahko šla naprej le na en način. Če seveda želi, da iti naprej pomeni ne samo premikati se v času in prostoru, temveč se dejansko premakniti v smislu odnosov, pristopa, prikazanega na igrišču in rezultatov. Če je želja to – in ne bomo niti razmišljali o tem, da morda ni –, potem se je z dejstvi treba spoprijeti, si o njih čisto vse in čisto vsem povedati v obraz in ne samo iskati, temveč tudi najti rešitve. Pri čemer si drznemo imeti nekaj predlogov, nekaj razmišljanj o mogočih usmeritvah.
Se je treba pogovarjati o selektorju? Kot je dejal sam, je prvopodpisani tako pod uspehe kot pod neuspehe, odgovornost po enaki logiki enako deluje v obe smeri in to argumentacijo je vsekakor treba sprejeti. Nesmiselno bi bilo vprašanje strokovnega štaba in njegovega šefa povsem izvzeti iz razčiščevanja, iskanja razlogov in rešitev ter določanja nadaljnje poti. Morda obstajajo stvari, ki bi jih veljalo spremeniti, morda obstajajo vprašanja, zakaj so nekateri igralci zraven, zakaj nekaterih ni in kolikšen je delež krivde pri popolnem polomu na področju zavzetosti, pristopa in tako zelo izpostavljene odsotnosti kazanja kakršnekoli prave želje.
Bi drugačno delo, drugačen način ali (dajmo na mizo vse karte) drug človek prinesli pomembne spremembe? Absolutno se pogovarjajmo (tudi) o tem, a se ne moremo znebiti občutka, da je določena garnitura igralcev res šla že čez kar nekaj selektorjev, pa se je vedno znova vračala k istim težavam, ki so bile vedno bolj povezane z odnosom in pristopom kot s kakovostjo. Pravzaprav so vprašanja kakovosti še najbolj enostavna, kajti precej jasno nam je, koliko, koga in kaj imamo. Ni pa nam jasno, zakaj tako veliko število ljudi tako zelo pogosto ne pokaže prizadevanja, s katerim bi v reprezentančnem dresu ta kakovost bila vsaj približno dosežena – kaj šele da bi se zgodilo tisto, kar pravzaprav edino lahko pripelje izbrano vrsto Slovenije do presežkov.
Namreč da bi bila presežena s fanatično borbenostjo, s pripravljenostjo za vsako ceno narediti karkoli. Ne nujno za grb, zastavo in himno – pustimo včasih pretirano patetiko ob strani. A le zakaj ni borbe drug za drugega, za ekipo, za skupnost, za vse vas navijače in za spoštovanje do okolja, ki te mora vzgojiti in pospremiti v svet, da postaneš nogometni milijonar (ali kaj blizu tega) s pravljično lagodnim življenjem. Bodimo iskreni, Kek je prišel v paradoks in precep. Ko se je zadnji veliki slovenski selektorski junak vračal na položaj, so bili to časi popolnega razsula pod vodstvom Tomaža Kavčiča, afere kapetanski trak, protestne odsotnosti Jana Oblaka in še česa.
Če kaj, potem je povratnik na mesto selektorja tedaj poudarjal pomen čiste in neposredne komunikacije, na znotraj in na zunaj so in smo tedaj razčistili marsikaj, a ob pojavljanju novih težav nikoli več ni bilo čisto tako. Do točke, na kateri čisto in neposredno komunikacijo potrebujemo vsaj tako, kot smo jo pred tremi leti. Vmes se je sicer zgodilo nekaj skokov, o kakršnih pod Kavčičem nismo mogli niti sanjati (predvsem zmagi nad Poljsko in Hrvaško ter zelo spodoben paket celotne lige narodov), je pa treba priznati, da reprezentanca pod črto skoraj treh let ni naredila pravega koraka naprej v primerjavi z zadnjimi leti mučnega obdobja pod Srečkom Katancem.
Vtis je sicer boljši, saj vsi skupaj delujemo v povsem drugačnih razmerah spoštovanja, odsotnosti nerganja in traparij ter neprimerno boljšega dialoga, a bržčas gre po vsem tem času za nekaj, kar precej bolj zadeva nas kot pa vas. Z vašega zornega kota v prvi vrsti neizpodbitno drži, da ste v torek v Splitu videli enako brezvoljno in brezkrvno reprezentanco kot, na primer, ob porazih brez izstreljenega naboja, brez umazane majice in brez odrgnjenih nog v Glasgowu ali Trnavi. Gre za tri enako pomembne tekme, pri čemer pa je bila zadnja v srcu Dalmacije še bolj prestižna, poraz na njej pa se je zgodil s še bolj pretresljivo odsotnostjo krvavih oči in pene na ustih.
Pravzaprav zdaj zaradi tega ne potrebujemo le čiste in neposredne komunikacije, temveč brutalno konkretno. Nismo daleč (če sploh) od trenutka, ko nekaterih stvari preprosto ne bo mogoče rešiti drugače kot z javno izpostavljenostjo. Kek pravi, da ne želi kazati s prstom, a to ne bi bilo kazanje s prstom. Zdi se, da je dovolj govorjenja o nekom, ki nekje dela nekaj, zaradi česar nekako ne da od sebe vsega. Zdi se, da na tej točki vnovičnega umiranja še enih kvalifikacijskih sanj o velikem tekmovanju navijači potrebujejo neprimerno bolj konkretna pojasnila.
Na primer kdo (in zakaj) je z imenom in priimkom tisti, ki se ne bori dovolj, k ni z glavo in srcem pri stvari, ki so mu pred in med tekmo, za katero bi navijači figurativno umirali, pomembnejše druge stvari. Kdo (in zakaj) je z imenom in priimkom tisti, ki ga je izjemni Oblak imel v mislih, ko je govoril o nujnem odgovoru, ali igralci prihajajo na reprezentančne zbore zgolj za to, da jim nihče ne bi mogel ničesar očitati. In če smo zelo zlobni – morda pa zgolj prekleto realni –, kdo (in zakaj) bi se vpoklicu morda še najrajši izognil, če bi se potovalo z redno linijo, bivalo v hotelih z »zgolj« štirimi zvezdicami in če Nogometna zveza Slovenije s svojimi partnerji ne bi imela vzpostavljenega popolnega sistema zadovoljevanja vseh potreb in še tako absurdnih želja.
Zaradi česar se včasih zdi, kot da je vse skupaj luksuzni oddih od klubskih pritiskov namesto okolje enako močnih pritiskov po manj finančni, a toliko bolj moralni plati. Bodite prepričani, da se navijači sprašujejo vse to in še več. Da bi radi slišali te odgovore ali zagotovila o nasprotnem. In da hočejo videti posledično reakcijo na igrišču na tako ali drugačno razčiščevanje teh zadev. In če hočete, da z brutalno iskreno, neposredno in konkretno komunikacijo začnemo mi, ni povsem pošteno, da vsa ta vprašanja jemljemo zgolj iz ust navijačev. So tudi naša vprašanja. Tudi mi smo prepričani, da bi nanje morali slišati odgovore, pojasnila in zagotovila. Da je skrajni čas.
