© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
14.04.2021 13:59:15

Prav je, da navijate za enega od njiju! Če bi Križaj in Petrovič imela Facebook ...

Profimedia

"Yes," je stisnil pest, čeprav je bilo že nekaj časa znano, da bosta v tisti etapi na prvem in drugem mestu Slovenca. "Yes!" je stisnil pest, ker je pač en Slovenec v zaključku prehitel drugega. "Mah," pa je malce levo, iskreno na malo manjši razdalji od epidemiološko predpisanega poldrugega metra, nekdo drug rahlo udaril po mizi, ker je pač en Slovenec zaostal za drugim. Priznam, prizor se je odvil na našem uredništvu, akterja sta sodelavca, več podatkov pa bom vendarle zadržal zase. Za potrebe pričujočega zapisa je povsem dovolj, da veste, da je šlo za enega od hribolaznih obračunov fantastičnih Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča ter da je enemu sodelavcu ljubša zmaga enega, drugemu pa drugega.
Bogokletno. Obsojanja vredno. Nedopustno. Približno tako je pred dnevi poskušal vse skupaj označiti Jani Brajkovič, nekdanji slovenski kolesarski as, ki se mu ustvarjanje tekmovalnosti med enim in drugi slovenskim šampionom zdi vse prej našteto – torej bogokletno, obsojanja vredno in nedopustno. Ne morem se strinjati z njim. Pravzaprav se ne bi mogel bolj nestrinjati. Kje je problem, se sprašujem. Še več – pravzaprav se sprašujem, ali bi v zdravem športnem okolju sploh lahko zraslo karkoli drugega kot rivalstvo dveh kolesarskih genijev in posledično tudi navijačev enega in drugega. Sprašujem se, kako nenaravno, umetno, zlagano in zgrešeno bi bilo pretvarjati se, da nam je popolnoma vseeno, kdo od njiju zmaga, ko se divje udarita med seboj na francoskih, španskih ali kakšnih tretjih – navsezadnje se nam poleti obeta tudi zelo zanimiv obračun na japonskih – cestah. Kakšno trapasto in patetično pretvarjanje bi to bilo? Pravzaprav bi bilo čisti pljunek v obraz njunemu boju, njunemu fanatičnemu prizadevanju, da bi premagala drug drugega. Pravzaprav bi na neki način sporočalo, da mora biti vseeno tudi njima – da bi tudi njima moralo biti pomembno le to, da sta premagala druge, da je zmaga torej slovenska in da je slovensko ime na vrhu razpredelnice popolnoma nepomembno.
Slovence nas je lanski epski Tour de France ujel povsem nepripravljene. Kot najstnika, ki se igra s kakšnim delom telesa in se mu zgodi kaj nepričakovanega – pa potem ne ve, kaj sploh čuti oziroma kaj bi smel čutiti. Slovita francoska pentlja je bila na začetku za nas povsem preprosta: imeli smo favorita za končno zmago v Rogliču, imeli smo rivalsko nastrojenost do tuje konkurence in imeli smo mladega meteorja Pogačarja, ki bi v naši zavesti morda lahko prilezel do kakšnega tretjega mesta v skupnem seštevku. Tudi z Rogličevo pomočjo. S slovenskim sodelovanjem in enotnostjo. Z vsem tem, ob čemer so navijaška čustva tako zelo preprosta. A saj veste, nato je meteor prehitel in premagal junaka, tako da so se stvari v trenutku zapletle. Precej zapletle. Nikoli ne bom pozabil Rogličevih navijačev, ki so še dan prej verjeli, da enako strastno navijajo tudi za Pogačarja. Nato pa so kar naenkrat čutili razočaranje in hkrati zmedenost, celo sram ob nekakšnem prepričanju, da tega ne bi smeli čutiti. In nikoli ne bom pozabil Pogačarjevih navijačev, ki so še dan prej verjeli, da enako strastno navijajo tudi za Rogliča. Nato pa so kar naenkrat čutili večje veselje kot kadarkoli prej in hkrati zmedenost, celo sram ob nekakšnem prepričanju, da tega ne bi smeli čutiti. Predvsem pa ne bom nikoli pozabil navijačev Slovenije, slovenskega športa in slovenskih športnikov, ki preprosto niso vedeli, kaj bi sami s seboj. Večina je bila prepričana, da ne sme čutiti ničesar. Da se mora ob Pogačarju na prvem mestu in Rogliču na drugem počutiti povsem enako, kot se je dan prej ob Rogliču na prvem in Pogačarju na drugem. Da je vse drugo nedopustno, ko pa se ni spremenilo popolnoma nič in ima Slovenija še vedno tako prvo kot drugo mesto. Fascinantno se mi je zdelo, koliko ljudi je bilo čustveno in telesno zmedenih, ko so se borili z neizpodbitnim dejstvom, da je ogromna večina od njih kljub domnevni bogokletnosti vendarle začutila, da jim je bilo ob preobratu bodisi nekoliko topleje pri srcu bodisi nekoliko hladneje okoli njega.
Glejte, trdno sem prepričan, da so stvari jasne. Seveda ima navijanje za Slovenijo absolutno prednost pred individualnimi zgodbami, dokler je edino vprašanje uspeh ali neuspeh države. Še več, celo od slovenskih športnikov bom vedno pričakoval, da bodo čez vse meje na prvo mesto postavljali Slovenijo – saj se spomnite zadeve Jurij Tepeš-Peter Prevc, kajneda? A ko dva Slovenca tekmujeta za enako prestižno, enako imenitno, celo isto nagrado, potem nam preprosto ne more biti vseeno, kateri jo osvoji. Kot rečeno, že iz spoštovanja do njiju in do njunega boja. Predvsem pa zato, ker to preprosto ni človeško, ni naravno, ni športno. Nekateri celo pravijo, da je v ultimativno dramatičnih okoliščinah mogoče izbirati med dvema lastnima otrokoma. Ne bom se spuščal, kaj šele poglabljal v to, ali ta skrajno ekstremna teza drži. Trdno pa sem prepričan, da je mogoče izbirati med dvema slovenskima kolesarjema. Po kateremkoli kriteriju športne kemije, privlačnosti, simpatičnosti, lokalne pripadnosti ali česarkoli pač. Še več, treba je izbirati. In še več, v resnici se delite le še na tiste, ki ste izbrali in s tem nimate nobenih težav, ter tiste, ki ste izbrali in si tega niste pripravljeni priznati. Kaj šele, da bi priznali okolici. Prve in druge še enkrat sprašujem: kje je problem? Kaj je lahko bolj normalno od tega? Navsezadnje je za večje, bolj obljudene države, kjer se jim take zgodbe dogajajo pogosteje, to nekaj povsem običajnega, skoraj vsakdanjega. V ekipnih športih tako ali tako, tam gre rivalstvo celo predaleč in je zmaga nad ekipo iz iste države, iz istega mesta vredna celo več kot zmaga nad tujci. Posamični športi tega praktično ne poznajo, nedvomno pa poznajo navijače Agassija ali Samprasa, Alija ali Frazierja, Hacketta ali Thorpa, celo navijače ene ali druge sestre Williams in še bi lahko našteval. Pa tudi v Sloveniji v resnici to ni nekaj povsem novega.
Devet let mlajši Rok Petrovič je kot meteor začel na največji svetovni sceni ogrožati in premagovati junaka Bojana Križaja, s katerim je (z)rasla cela generacija smučarskih navdušencev. Tako kot je – kako zanimivo – devet let mlajši meteor Pogačar na največji svetovni sceni začel ogrožati in premagovati junaka, s katerim je (z)rasla cela generacija kolesarskih navdušencev. Prepričan sem, da so se tedaj ljudje počutili enako. Prepričan sem, da so navijali za enega ali drugega, da so si globoko v sebi po tem ali onem kriteriju izbrali ljubšega, le da si mnogi tega niso priznali. In prepričan sem, da bi v športni zavesti našega naroda že od tedaj to ostalo nekaj povsem logičnega in normalnega, če bi obstajale platforme, na katerih bi rivalstvo lahko zares zaživelo ter se zares razplamtelo. Športni mediji, družbena omrežja, svetovni splet nasploh. Zaživelo bi tako, kot je zaživelo rivalstvo med Pogačarjem in Rogličem. Smučarsko bi se razplamtelo tako, kot se neizbežno razplamteva in kot se bo iz meseca v mesec bolj razplamtevalo kolesarsko. In videli boste, kako sijajno bo, ko ga bomo brez zadržkov sprejeli, se mu kot navijači enega ali drugega prepustili, se sprostili ter v njem uživali kot v nečem najlepšem, kar je sploh mogoče imeti.