Obetal je zares veliko, bil je član vseh mlajših selekcij slovenske reprezentance, bil je tudi nosilec izbrane vrste do 19 let, ki se je leta 2009 uvrstila na evropsko prvenstvo. A na koncu Mateju Rapniku ni uspelo uresničiti vsega, kar so mu napovedovali. Zaradi številnih poškodb in predvsem zaradi želje, da bi počel kaj drugega, je že pri 25 letih sklenil svojo nogometno kariero in se posvetil novi. Fizioterapevtski.
Ko nam je na uho prišla informacija, da ste nenadoma prekinili svojo kariero, smo bili zelo presenečeni. Kako to, da ste se odločili za takšno potezo? Je bila premišljena ali nenadna?
Težko je odgovoriti na to vprašanje, ker ni enega samega razloga. Še vedno sem imel pogodbo na Tajskem, do konca leta, z menoj so bili zadovoljni, ampak nekako sem bil že prej odločen, da se mora nogometna zgodba prej ali slej končati. Zdelo se mi je, da je zdaj idealen čas. Menim, da po izkušnji na Tajskem česa pretirano novega ne morem več doživeti, kar je bil prvi razlog. Drugi je ta, da sem star 25 let in če hočem na katerem drugem področju – izbral sem fizioterapijo – doseči kaj resnega, se mi zdi, da je skrajni čas za to. Ogromen dejavnik pa so tudi poškodbe; desno koleno imam v stanju petdeset- ali šestdesetletnika in nočem biti čez nekaj let invalid, ki se ne bo sposoben igrati s svojimi otroki. Predvsem pa je prevladala želja, da bi v življenju počel še kaj drugega.
Po teh besedah se zdi, da je bila odločitev vseeno precej premišljena.
Že pred nekaj leti, ko sem imel poškodovane križne vezi in sem moral že tretjič rezati koleno, sem se resno spogledoval z odločitvijo, da bi prenehal igrati nogomet. Ampak ne bi mogel živeti z mislijo, da sem končal zaradi poškodbe. Zato sem si rekel, da ko bom končal, to zagotovo ne bo zaradi poškodbe, temveč zato, ker sem se zavestno tako odločil, če bo le možno takrat, ko mi bo lepo. In dve leti na Tajskem je bilo dovolj, začutil sem, da je pravi čas.
Pojdimo po vrsti. Kariero ste začeli pri Dravogradu, potem pa ste že pred dopolnjenim osemnajstim letom odšli na Škotsko, kjer ste okrepili Hearts. Kako je prišlo do prestopa?
Na Škotsko sem odšel po drugem letniku srednje šole, iz Dravograda oziroma na papirju iz Brava. Na Otoku sem potem ostal dve sezoni in se vrnil ravno pravi čas, da sem lahko končal maturo. Prestop na Škotsko se je zgodil ravno v tistem času, ko sem kot mladinec prišel med člane. Če bi v tistem obdobju ostal v Dravogradu, ne bi mogel realno pričakovati nikakršnega napredka, za to, da bi prestopil v kakšnega slovenskega prvoligaša, pa tudi še nisem bil najbolj zrel. Pojavila se je priložnost, da grem na Škotsko in vidim, kakšna je situacija tam. Ni šlo za preizkušnjo, ampak sem odšel res povsem informativno, da vidim, kako vse skupaj deluje v tujini. V času, ki sem ga preživel tam, sem jih po naključju navdušil, takoj so želeli sodelovati z menoj in mi ponudili pogodbo. Takrat sem bil star 15 ali 16 let, a starši so se odločili, da je takrat še prezgodaj za odhod. Leto kasneje se je pokazalo, da bi imel še manj možnosti za napredek v Sloveniji, Hearts je še vedno pritiskal, si me želel v svojih vrstah, sam sem poznal situacijo, bil sem zadovoljen, vedel sem, da lahko zelo napredujem, in sem si rekel, zakaj pa ne. Tudi na šoli so mi omogočili, da jo opravljam po izpitih, vsakič ko se vrnem. In imel sem to srečo, da sem nastopal za dve kategoriji v reprezentanci, tako da sem bil takrat praktično vsak mesec v Sloveniji, kjer sem ob igranju nogometa za reprezentanco opravljal tudi izpite. V rednem roku sem naredil vse izpite in potem še maturo, ko sem se vrnil v Interblock.
Ste izbrali pravi čas za odhod v tujino?
Šel sem kakšno leto, dve prehitro. Je pa vprašanje, ali bi imel čez leto ali dve sploh še možnost oditi. Prehitro je bilo predvsem s psihološkega vidika, saj nisem bil dovolj dobro pripravljen. Bil sem čisto sam, Škoti pa niso ravno najbolj sočutni. Imajo svoj humor in to moraš trpeti, še posebej na treningu. Ko prideš kot tujec v klub, te igralci niso veseli, temveč se samo delajo, da so. Jaz sem se na prvem treningu stepel. Ker me je dvakrat v dveh minutah tako pokosil, da mi ni bilo nič jasno. To je bila dobrodošlica.
Po dveh letih na Škotskem ste se vrnili v Slovenijo, k Interblocku. Čeprav ste imeli pri Heartsu kar dober status, nekako se je zdelo, da ste tretja izbira na položaju osrednjega branilca, Hearts pa je ravno v tistem času prodal najboljšega branilca Christopha Berro.
Mišljen sem bil kot menjava za Berro. Bilo je tako, da takrat nisem igral za prvo ekipo, čeprav sem se počutil zelo sposobnega. Veliko sem treniral, se trudil, da bi dobil priložnost, in menil sem, da sem si jo več kot zaslužil. Nisem pa razmišljal o tem, da sem star šele 17 let. Na treningih sem se dokazoval, a bil sem premalo potrpežljiv. Mislil sem, da moram kar takoj začeti igrati. Nihče mi takrat ni rekel 'hej, star si 17 let, malce se umiri'. Ampak to je normalno. Jaz bi ostal na Otoku, imel sem še pogodbo, z vsakim dnevom sem napredoval. Treningi, pogoji, vse je bilo na vrhunski ravni, kar zadeva nogomet, zagotovo najboljši v moji karieri.
VSE SKUPAJ SO LEPO "ZAPAKIRALI"
Kako pa to, da ste potem končali v Interblocku?
Preprosto, v Ljubljani so zadevo odlično zapakirali, zelo lepo se je slišala. Ponudili so mi stalno igranje v prvi ligi, finančno bi bil še bolje preskrbljen kot na Škotskem – čeprav to ni imelo bistvene vloge –, bil bi doma, lahko bi končal maturo. Obljubljali so mi ogromno individualnih treningov, napredka. To je bil glavni razlog, zakaj sem se odločil, da se vrnem. Na koncu se je izkazalo, da to ni to. Hitro je šla krivulja navzdol in z njo sem šel tudi jaz. Ob nepravem času je prišla tudi poškodba, ampak dobro. Ni mi žal, da sem se vrnil.
Torej vas je navdušila predstavitev?
Da, to je bil glavni razlog, da sem prišel nazaj v Slovenijo. Mislil sem, da se v klubu dela bolje, da je več individualnega dela z mladimi, da se teži k napredku. Ne morem reči, da se je delalo slabo, daleč od tega, ampak bil je takšen pomp, toliko pritiskov – stadion, ekipa, lovorike –, da se je na te stvari nekako pozabilo. Tudi trenerji so bili pod stresom in velikimi pritiski, štel je samo rezultat. Razvoj igralcev je bil zanemarjen, pa ne bi smel biti.
Kdo je bil tisti, ki je pristopil do vas? Je bil to športni direktor Nenad Protega ali morda predsednik Joc Pečečnik?
Pogovarjali smo se izključno z Nenadom. Mislim, da sem ga prepričal na nekaj reprezentančnih tekmah, ki sem jih odigral za letnike 1988/89. Daleč od tega, da bi izrekel kakšno laž, dejansko so želeli dobro delati, ampak na koncu se je razpletlo tako, kot se je. Mislim, da igralski kader – sicer so izbrali v redu igralce, nogometaše, ki nekaj pomenijo – karakterno ni bil pravi. Daleč od tega, da smo bili prava ekipa, kar se je pokazalo tudi na igrišču.
NOGOMET MI NI PREDSTAVLJAL RAVNO STRAŠNEGA VESELJA
V času, ko ste se vrnili v Slovenijo, ste veljali za enega največjih talentov. Bili ste član vseh mlajših selekcij reprezentance. Ste zaradi tega čutili kakšen pritisk?
Ne, nobenega pritiska. Nikdar nikomur nisem bil nič dolžan, šel sem po svoji poti. Nikdar mi nogomet ni predstavljal obveze, da moram uspeti. Realno se nisem niti videl, da bi se vse življenje ukvarjal z nogometom. Igral sem ga, ker sem ga imel rad, ker je bila to najboljša stvar, ki se mi je lahko zgodila. Tako je prišla tudi reprezentanca, potovanja, spoznavanje novih ljudi. Ogromno vidiš, ogromno se naučiš. To so plusi, ki ti jih lahko da nogomet. Jaz sem v vsem tem užival. Kasneje pa so se začele bolj temačne stvari, ko pridejo v igro agenti, menedžerji, ko postaneš predmet določenih interesov, in to so ogromni minusi. S tem se nisem želel ukvarjati, ampak takšne stvari te zavirajo. Ogromen dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri nogometu, so tudi poškodbe. Praktično na dve leti sem imel po pol leta premora. Res se nikdar nisem videl v nogometu. Morda je bila to tudi moja napaka. Ne bi mogel biti vse življenje v nogometu, to mi ni predstavljalo strašanskega veselja. Rad sem ga igral, to pa je bilo tudi vse, kar sem imel pri njem rad. Tudi gledam ga ne grozno rad. Pogledam dobre tekme, drugega pa raje ne.
Kljub vsemu, verjetno ste se zavedali, da ste nadarjeni. Se vam ni nikdar zdelo, da bi morali to bolje izkoristiti? Da bi lahko dosegli več?
Če vprašate mene, sem to zelo dobro izkoristil. Kar mi je nogomet dajal, sem mu vračal. S svojo profesionalnostjo. Čeprav je morda videti, da nisem dosegel veliko, da nisem igral v ne vem kakšnih klubih, sem zelo zadovoljen s tem, kar me je spremljalo na nogometni poti. Sploh Škotska in Tajska, to sta dve takšni izkušnji, ki ju ne bi doživel, če se ne bi ukvarjal z nogometom.
Po igranju za Interblock je sledila kratka epizoda v Celju, kamor ste odšli v tistem paketu skupaj s še petimi nogometaši (Bajde, Vrhovec, Bilali, Žitko, Barukčić) potem pa selitev na Tajsko.
Da, res je. Nekaj mesecev sem bil v Celju, kamor sem odšel, ker takrat ni bilo druge realne možnosti, razen če bi kdo plačal odškodnino. Tam sem bil tri, štiri mesece, potem pa se je pojavila Tajska, ponudba je padla z neba, iz nič. Trener, Anglež, me je želel imeti v svoji ekipi in z največjim veseljem sem odšel.
Vaša odločitev je bila vsaj malce nenavadna. Redko se zgodi, da mladi nogometaši odidejo na Tajsko. Kakšna je bila vaša izkušnja tam?
Težko jo je sploh opisati. To je popolnoma drug svet. O svoji izkušnji lahko govorim samo v presežnikih. Pogled na svet se ti popolnoma spremeni, vse se obrne na glavo. Vidiš stvari, ki jih pri nas ne moreš, in dejansko ugotoviš, da svet, v katerem živimo mi, ni edini. Da obstaja še marsikaj drugega.
Morda kak primer, kaj se vam je vtisnilo v spomin?
Ko se vsak dan zbudiš, greš na ulico ter na levi in desni vidiš ljudi, ki nimajo ničesar, čisto nič. Ležijo na kartonu na cesti, lačni, potem ga pa pogledaš v obraz in vidiš trikrat bolj vesel obraz, kot si ga kadarkoli videl v Sloveniji. To ti da misliti. Navadiš se skromnosti, na svet začneš gledati skozi njihove oči, njihovo kulturo. Dve leti, ki sem ju preživel tam, ni malo.
PSV-JU KAR MILIJON DOLARJEV
Primerjava med tajsko in slovensko ligo?
Finančno se tajska liga ne more primerjati s slovensko, tam se obrača stokrat več denarja. Predsedniki imajo ogromno denarja, nogomet pa je njihov hobi, zato vanj vložijo zares veliko denarja. V zameno ne pričakujejo ničesar. Zakaj mislite, da hodijo veliki klubi tja igrat prijateljske tekme? Ko sem jaz prišel na Tajsko, je bil pri nas PSV s Timom Matavžem. Kolikor sem izvedel, je imel PSV vse plačano, teden dni priprav na glavnem stadionu, ob tem pa še milijon dolarjev. Pa je to PSV, ki ne spada med elitne evropske klube. Neki sponzor si je pač zaželel to tekmo in jo omogočil. Kje pa so Barcelona, Liverpool, Manchester, Chelsea, ki so vsi bili pri nas? To so ljudje, ki imajo preveč denarja in ne varčujejo. Vedo, da se živi samo enkrat.
Je bilo tudi v klubih, v katerih ste igrali vi, veliko denarja?
Povedal vam bom primer. Predsednik mojega zadnjega kluba je star 36 let. Obogatel je praktično iz nič. Kupili so neko podjetje, to podjetje je eksplodiralo in nenadoma je imel milijone. Kupil je še nekaj podjetij, še ta so eksplodirala … Naš predsednik je bil na vsakem treningu, na vsaki tekmi na klopi, težko je opisati, kako veliko željo po zmagi je imel. En teden ga ni bilo na treninge, zato sem povprašal športnega direktorja, kje je predsednik. In mi je rekel, da je šel v London na dopust za en teden. In pride predsednik nazaj, pa pravi: 'Veste, zdaj bomo morali papirje malce spremeniti. Ne bom smel biti več lastnik tega kluba, ker sem kupil Reading in ne smem imeti dveh klubov.' Reading se je pač prodajal, ko je bil tam na dopustu, in ga je kupil. Potem sva se pogovarjala in mi je rekel: 'Glej, Matej, enkrat se živi in če imaš enkrat možnost biti lastnik enega kluba v Angliji, zakaj ne bi bil. Vem, da ne bom dobil enega funta, da bom delal izgubo, ampak nič za to.' Takšno je pač tam razmišljanje.
Glede na to, da so bili z vami, kot ste rekli, zadovoljni, vas je predsednik morda vabil v Reading?
Je, predsednik je imel idejo, da bi šel v Reading z njim, ampak pri Tajcih je težava, da nikdar ne veš, kaj je na stvari. Rekel mi je, da si želi, da bi šel z njim v Anglijo, ampak saj veste, kako je. Eno je nekaj govoriti, drugo pa potem zares narediti. Pri njih nikdar ne veš, kdaj govorijo v prazno in kdaj mislijo resno. Kdo ve, mogoče sploh ni bila realna možnost, čeprav sem bil povabljen, da si grem ogledat eno tekmo, in bom verjetno tudi šel v bližnji prihodnosti. Nisem pa niti razmišljal, da bi sprejel ponudbo za igranje, kajti takrat sem bil že odločen, da končam.
POŽRL BI CELO ZNANOST
Rekli ste, da si želite uspeti še na kakšnem drugem področju. Omenjali ste fizioterapijo, zakaj študij fizioterapije?
Nekako me je medicina vedno privlačila. Če se ne bi ukvarjal z nogometom, bi zagotovo šel študirat medicino. To je moja stroka, to me zanima, rad bi požrl celo znanost. Za medicino je realno malce prepozno, fizioterapija je bila druga možnost in bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da mi fizioterapija celo bolj ustreza.
Kaj bi radi dosegli? Se vidite v kakšnem klubu, pri delu z nogometaši?
Poznam situacijo v Sloveniji in nekako se mi zdi, da ne bi bil pravi za delo v klubu. Seveda bi rad sodeloval s klubi, ampak da bi delal v klubu, to pa ne. Raje bi se ukvarjal z resnejšimi poškodbami, ko ljudem dejansko pomagaš priti iz težkih situacij. V nekaterih primerih so to tudi športniki. Ne bi se pa rad ukvarjal z vsakodnevnimi, lažjimi poškodbami.
So imele na vašo odločitev, da se posvetite fizioterapiji, vpliv tudi vaše poškodbe?
Ne bi rekel, da so imele ravno vpliv, ampak te poškodbe so mi dale ogromno izkušenj, ogromno znanja, ki ga bom lahko unovčil. Eno je, če stvar poznaš iz knjige, drugo, če si jo doživel. In jaz sem imel res ogromno športnih poškodb. Pri sami rehabilitaciji je pomembno, da razumeš športnika, da veš, o čem razmišlja v takšnih trenutkih, kaj občuti. Ni pa bil to razlog, da sem se odločil za fizioterapijo.
Ko ste končali kariero, ste dobili še kakšen klic iz katerega izmed slovenskih prvoligašev?
Nobenemu sploh nisem povedal, da sem se vrnil. Tega nisem obešal na veliki zvon. To so vedeli ožja družina in prijatelji. Tudi oni niso vedeli, da se to pripravlja. Nekega dne sem jih poklical in jim rekel, da je to to. Bili so zadovoljni, veseli, zmedeni, vse povprek. Marsikdo še zdaj misli, da sem na Tajskem. Ko se srečam s kakšnim nekdanjim soigralcem ali trenerjem, me vprašajo, kako je. Ko sem še bil na Tajskem, sem bil v stiku z Luko Elsnerjem, ki me je dvakrat kontaktiral, ampak sem rekel, da ne razmišljam, da bi se vrnil, ker sem zadovoljen, kar sem bil res.
Zdaj, ko bo objavljen intervju, bi lahko dobili kakšen klic. Kakšen bo odgovor?
Da se vrnem v nogomet, da bi igral, najbrž ne. Ker sem tak človek, da ko nekaj delam, to delam stoodstotno. Ne bi rad študiral, igral, vse na pol. Tako da ne, moj odgovor bi bil ne. Če bi bila kakšna možnost, če bi želel še igrati, bi ostal na Tajskem, sploh se ne bi vračal.
