"Najbolj se splača sedeti doma; prihodkov sicer ni, vendar tudi stroškov ne," pravita junaka, ki od začetka do konca tudi v Sloveniji zelo priljubljenega filma zgolj poležavata, popivata in kadita na vrhu ene od stolpnic v Voždovcu. Torej tam, kjer si danes kruh kot nogometaši služijo Dejan Djermanović, Davor Škerjanc in Anej Lovrečič. Ki, to sami priznavajo, z brcanjem žoge v tamkajšnjem klubu zagotovo ne bodo obogateli. Ker to pač ni Barcelona.
A se imajo vseeno super. Ker so soigralci in ker jih je pot zanesla v mesto, kjer se številni Slovenci dobro počutijo. Ko smo sedli za isto mizo, to ni bilo težko ugotoviti. No, tako brezskrbni kot omenjena filmska lika v zadnjem času vseeno niso; FK Voždovac se namreč bori za obstanek. Ampak kot kenguru pa so vseeno poskočili …
NADALJEVANJE EKSKLUZIVNIH BEOGRAJSKIH ZGODB
- Reprezentančno razkritje zasavskega hrusta
- Prekmursko obujanje ukrajinskega spomina
- Slovenski ključ do naslova prvaka
Kdorkoli se v mladosti začne resneje ukvarjati z nogometom, sam pri sebi sanja, da bo nekoč dovolj dober, da mu brcanje žoge ne bo predstavljalo le načina življenja, ampak tudi vir preživetja. A usoda je, kakršna je, velikemu številu ni nikdar dano, da bi bili kot Lionel Messi. Ali Samir Handanović, če želite. Precej več je takšnih, ki jim nogomet sicer ponudi zanimivo življenjsko izkušnjo, a nič več od tega. Zagotovo pa ne bogastva.
Koliko imajo na bančnem računu naši tokratni gosti, ne bomo ugibali. Ker nas niti ne zanima. Dejstvo pa je, da jih je nogomet popeljal po nekoliko drugačni poti; tisti, ki ni obsijana z zvezdniškimi žarometi. In je že tako, da se kot nogometaši Voždovca lahko po Beogradu sprehajajo brez skrbi, da bi se jim zgodilo kaj neprijetnega. Ali pa da bi jih sredi Knez Mihajlove obkolila gruča desetih, dvajsetih ponorelih najstnic, pred katero bi morali bežati. Pa vseeno niso zagrenjeni.
Ravno nasprotno; ob našem obisku srbske prestolnice so se izkazali za izjemno gostoljubne fante. In sproščene, zgovorne, nasmejane. Ter v skladu s stereotipi o Srbiji pripravljeni za zganjanje številnih norčij. Tako jim ni bilo prav nič nerodno, ko so kljub prepovedi splezali na enega od številnih topov v Beograjski utrdbi. Nič jih ni bilo sram, ko so pred očmi številnih mimoidočih na Kalemegdanu skočili visoko v zrak in ko so to na željo našega fotoreporterja nekajkrat ponovili.
"Moram le paziti, da mi kakšen vijak ne pade iz kolena," se je na svoj račun pošalil Djermanović, Škerjanc se je sredi največjega "afnanja" popraskal po čelu (nekako v smislu: "Joj, kaj, za vraga, počnemo ..."), Lovrečič pa je vse skupaj še nadgradil in glavo vtaknil kar v topovsko cev. "Uf, ne vem, ali bo šlo," je sprva omahoval, a vseeno poskusil. In se ni zataknil. Pa komu mar, kaj si kdorkoli misli ...
ANEJ POSLUŠAL DAVORJA, ZDAJ PA PLAČUJE VEČ
A živeti na tujem ni vedno lahko. Tisti, ki so to okusili na lastni koži, bi vam znali povedati, da je včasih težko ohraniti visoko stanje duha. Hitro pride kriza, hitro nastopi domotožje. A slovenski trojici iz Voždovca je lažje. Ker so skupaj, ker so si opora in ker znajo očitno stopiti skupaj tudi tedaj, ko je čas za sproščeno zabavo. No, pa še v Beogradu živijo. Ki, roko na srce, vseeno ni Papua Nova Gvineja …
"Težko bi rekel, da dejansko živimo na tujem, daleč stran od doma. Ker je Slovenija država, kjer so srbski nogometaši dobrodošli, to med drugim pomeni, da smo se že prej lahko seznanili s srbsko miselnostjo. In s tem, kako poteka življenje na teh prostorih. Tukaj se zares počutim kot doma. Preprosto nimam občutka, da sem na tujem," je priznal Davor Škerjanc.
A dodal, da je vesel, ker mu družbo delata kar dva rojaka: "Seveda je prijetno, da imaš ob sebi nekoga, s katerim se poznaš že od prej. Ampak to bi prišlo še toliko bolj do izraza, če bi igrali kje drugje, kje precej dlje od doma. Tukaj pa smo vsi hitro navezali tudi stike z drugimi in ne morem trditi, da ves čas preživimo s skupaj stisnjenimi glavami. Predvsem mi je všeč, ker ima tudi Anej že družino in se potem toliko bolje razumemo v prostem času. Ampak Dejanu je takrat dolgčas (smeh). No, morda pa bo tudi on že v kratkem 'kaj naredil' (smeh)."
Ker je bil hitronogi krilni nogometaš prvi od trojice, ki je podpisal za Voždovac, sta ga preostala dva ob prihodu v Srbijo kakopak s pridom izkoristila za nasvete, tudi on pa jima je rade volje priskočil na pomoč. A tudi brcnil v temo. "Moram se malce pohvaliti, da sem jima tudi sam pomagal do angažmaja tukaj (smeh). V prvem delu sezone smo igrali dobro, sam sem prispeval nekaj všečnih predstav in na koncu so me povprašali, ali poznam kakšnega nogometaša, ki bi lahko bil okrepitev za Voždovac. In jasno sem jim priporočil tiste, ki sem jih poznal že od prej. In o katerih sem imel dobro mnenje. Za oba sem dal dobro besedo (smeh)," se je pohvalil Škerjanc.
Naakar mu je Anej spretno vskočil v besedo: "Davor se je res izkazal. Ko sem se preselil sem, sem na začetku celo nekaj časa živel pri njem. In to skoraj mesec dni. Saj me je kar prenašal (smeh) ... Pa še nasvet glede stanovanja mi je dal. Čeprav … Malo me je zafrknil! Mislil sem, da bom dobil nekaj podobnega kot on, in glede cene in glede kvadrature. Pa zdaj plačujem precej več (smeh)."
SPLAVI? TO JE VPRAŠANJE ZA DEJANA
Da se Slovenci kot turisti odlično počutijo v Beogradu, ni skrivnost. Kakšno pa je vsakodnevno življenje v mestu z več kot dvema milijonoma prebivalcev? Za zabavo je menda poskrbljeno na vsakodnevni ravni, toda nogometaši si rednih izletov na splave bržčas ne morejo privoščiti. Ali pač? "Naj na to odgovori Dejan, on nima družine. Midva z Anejem se v glavnem z otroki sprehajava po parkih (smeh)," je Davor žogico poslal v Djermanovićevo smer, napadalec pa se ni dal zmesti: "Beograd je zagotovo nekaj posebnega v marsikaterem pogledu. Če te kdaj zanese malce bolj iz mesta, hitro ugotoviš, da sta Beograd in preostala Srbija dva povsem različna svetova. Drugod je precej revščine, bede. V Beogradu pa ti ni nikdar dolgčas, je prestolnica kot vse ostale. Vedno je zaznati vrvež na ulicah. Če imaš kaj prostega časa, se ga da vsekakor prijetno izkoristiti."
Ravno nasprotno; ob našem obisku srbske prestolnice so se izkazali za izjemno gostoljubne fante. In sproščene, zgovorne, nasmejane. Ter v skladu s stereotipi o Srbiji pripravljeni za zganjanje številnih norčij. Tako jim ni bilo prav nič nerodno, ko so kljub prepovedi splezali na enega od številnih topov v Beograjski utrdbi. Nič jih ni bilo sram, ko so pred očmi številnih mimoidočih na Kalemegdanu skočili visoko v zrak in ko so to na željo našega fotoreporterja nekajkrat ponovili.
ANEJ POSLUŠAL DAVORJA, ZDAJ PA PLAČUJE VEČ
A živeti na tujem ni vedno lahko. Tisti, ki so to okusili na lastni koži, bi vam znali povedati, da je včasih težko ohraniti visoko stanje duha. Hitro pride kriza, hitro nastopi domotožje. A slovenski trojici iz Voždovca je lažje. Ker so skupaj, ker so si opora in ker znajo očitno stopiti skupaj tudi tedaj, ko je čas za sproščeno zabavo. No, pa še v Beogradu živijo. Ki, roko na srce, vseeno ni Papua Nova Gvineja …
"Težko bi rekel, da dejansko živimo na tujem, daleč stran od doma. Ker je Slovenija država, kjer so srbski nogometaši dobrodošli, to med drugim pomeni, da smo se že prej lahko seznanili s srbsko miselnostjo. In s tem, kako poteka življenje na teh prostorih. Tukaj se zares počutim kot doma. Preprosto nimam občutka, da sem na tujem," je priznal Davor Škerjanc.
A dodal, da je vesel, ker mu družbo delata kar dva rojaka: "Seveda je prijetno, da imaš ob sebi nekoga, s katerim se poznaš že od prej. Ampak to bi prišlo še toliko bolj do izraza, če bi igrali kje drugje, kje precej dlje od doma. Tukaj pa smo vsi hitro navezali tudi stike z drugimi in ne morem trditi, da ves čas preživimo s skupaj stisnjenimi glavami. Predvsem mi je všeč, ker ima tudi Anej že družino in se potem toliko bolje razumemo v prostem času. Ampak Dejanu je takrat dolgčas (smeh). No, morda pa bo tudi on že v kratkem 'kaj naredil' (smeh)."
Naakar mu je Anej spretno vskočil v besedo: "Davor se je res izkazal. Ko sem se preselil sem, sem na začetku celo nekaj časa živel pri njem. In to skoraj mesec dni. Saj me je kar prenašal (smeh) ... Pa še nasvet glede stanovanja mi je dal. Čeprav … Malo me je zafrknil! Mislil sem, da bom dobil nekaj podobnega kot on, in glede cene in glede kvadrature. Pa zdaj plačujem precej več (smeh)."
SPLAVI? TO JE VPRAŠANJE ZA DEJANA
Da se Slovenci kot turisti odlično počutijo v Beogradu, ni skrivnost. Kakšno pa je vsakodnevno življenje v mestu z več kot dvema milijonoma prebivalcev? Za zabavo je menda poskrbljeno na vsakodnevni ravni, toda nogometaši si rednih izletov na splave bržčas ne morejo privoščiti. Ali pač? "Naj na to odgovori Dejan, on nima družine. Midva z Anejem se v glavnem z otroki sprehajava po parkih (smeh)," je Davor žogico poslal v Djermanovićevo smer, napadalec pa se ni dal zmesti: "Beograd je zagotovo nekaj posebnega v marsikaterem pogledu. Če te kdaj zanese malce bolj iz mesta, hitro ugotoviš, da sta Beograd in preostala Srbija dva povsem različna svetova. Drugod je precej revščine, bede. V Beogradu pa ti ni nikdar dolgčas, je prestolnica kot vse ostale. Vedno je zaznati vrvež na ulicah. Če imaš kaj prostega časa, se ga da vsekakor prijetno izkoristiti."
Cilj je, da bi Voždovac postal tretji klub v Srbiji. Takšne so ambicije vodstva … Zato je bil tudi zgrajen nov stadion, s katerim se je Voždovac res dvignil. Med oblake (smeh). Vse ostalo pa … Hja, trenutni rezultati so takšni, da bi ga težko uvrščali na tretje mesto. Ne v Beogradu, še manj v celotni državi. Če bodo vztrajali, jim bo morda nekoč uspelo. Vprašanje pa je, ali bomo mi takrat še zraven (smeh).
ANEJ LOVREČIČ
Anej je ob tem skočil na Davorjevo stran in je prav tako nekoliko spodbodel Dejana: "Splavov je menda veliko. Ampak jaz sem bolj seznanjen s parki z igrali za male otroke (smeh). Naj Dejan pove. Menda so raj za samske …" A Ljubljančan se kljub pritisku dveh Primorcev ni dal: "No, no! Nisem samski, tako da … (smeh)." In o tem smo se lahko prepričali tudi sami. Od Olimpije posojenemu nogometašu je na začetku pogovora družbo delalo simpatično dekle; a le do trenutka, dokler ni zbrane druščine zmotila Škerjančeva boljša polovica. In sta odšli po svoje – po nakupih. Lovrečič pa se je prijel za glavo: "Ojoj, jaz sem pa 'svojo' doma pustil. Zdaj bo pa jezna … (smeh)"
Trojica iz Voždovca sicer sestavlja le polovico slovenskih nogometašev, ki v tem trenutku žogo brcajo v Beogradu. Toda to ne pomeni, da redno organizirajo slovenske večere. "Vem za dva Slovenca v Beogradu, super fanta sta. Precej se družim z njima. Sedita zraven mene (smeh). Z ostalimi pa … Z Brankom in Gregorjem iz Partizana smo se srečali le na tekmi, ko sta se naša kluba udarila med seboj. Verjetno bi se lahko družili kaj več, ampak všeč mi je tudi to, da ko sem nekje na tujem, spoznam tudi druge ljudi in njihovo kulturo. Imam kar nekaj srbskih prijateljev, zagotovo nisem eden tistih, ki ko pridejo drugam, iščejo le načine, kako se najhitreje obkrožiti z največ rojaki," je na enega od pozitivnih vidikov igranja na tujem opozoril 29-letni Škerjanc.
OBLJUBLJAJO OGROMNO, DAJO PRECEJ MANJ
Ker se srbski nogomet že nekaj let spopada s hudimi finančnimi težavami, je odhod tja za vsakega tujca precej tvegana zadeva. Ničkolikokrat so se že spisale zgodbe, ko so prišlekom od drugod obljubljali gradove v oblakih, nato pa so jih žejne peljali čez vodo.
"Finančne težave so velik problem srbskega nogometa. Pa ne samo srbskega, marsikje drugje je zgodba zelo podobna; saj ne veš več, kam! Za Balkan bolj ali manj velja enako: vsem kronično primanjkuje denarja. In to je jasno največji problem. Govorimo o začaranem krogu. Ko si nekdo na glavo nakoplje dolgove, nikakor ne more izplavati na površje. Tudi če se zamenjajo nogometaši. Tisti, ki niso bili plačani, odidejo, a še vedno zahtevajo obljubljeno. Potem pridejo novi, vendar so hitro soočeni z dejstvom, da denarja tudi za njih ni. In to se kopiči, kopiči, kopiči, dokler sod ne poči," je razpredal Djermanović, Anej pa je takoj zatem pristavil, da se Voždovac vendarle nekoliko razlikuje od številnih preostalih srbskih klubov.
Zmaje (menda) napaja denar bogataša iz Nemčije, o katerem po Beogradu sicer kroži precej zanimivih zgodb. Tudi da je pred leti brez zadržkov posloval z nekaterimi razvpitimi vojnimi zločinci iz Srbije. No, uradno tako ali tako ni v klubu, v Srbiji se uradnih funkcij takšni otepajo kot hudič križa. Je pa zraven njegov sin, kar je zagotovilo, da denar redno prihaja v klubsko blagajno. "Pri nas je glede plač vse korektno. Druga zgodba pa so rezultati. Nihče ne uživa, ko so slabi. In naši res niso najboljši. Ko si v krizi, hitro vse ostalo postane precej nepomembno. Ni ga denarja, ki bi ti dal veselje, ki ga s seboj prinašajo dobre igre in zmage," je poudaril Lovrečič.
Slednji je nato nadaljeval: "Če bi bilo pri nas toliko plačne nediscipline, bi verjetno že zdavnaj ostali brez klubov (smeh). A v Srbiji ima nogomet izjemno tradicijo in odnos do tega športa je precej drugačen, boljši kot pri nas. Zato tudi potrpijo in si zatiskajo oči, ko ima Zvezda več kot 50 milijonov evrov velik minus na bančnem računu, pa še vedno živi. To je dejansko mogoče samo v Srbiji. Enim je vsekakor hudo, nedolgo tega smo na tekmi s Partizanom videli, kako so se nogometaši Radničkega usedli na tla in tako opozorili na dejstvo, da niso plačani. In da so posledično skorajda lačni. Ne vem, kakšne posledice bo imelo to na srbski nogomet na dolgi rok. Že zdaj si upam trditi, da se v Srbiji precej slabše dela z mladimi nogometaši kot pri nas. In to je vedno bolj vidno."
ZA SESTANEK NI BILO ČASA, ZA KAVICO KAKOPAK
Z igranjem v Srbiji torej nihče od trojice ne bo obogatel. A ogromno je okolij, za katere v svetu nogometa velja enako. Škerjanc se je pred odhodom v Beograd recimo preizkusil tudi v Grčiji, kjer je dodobra utrdil kožo pred selitvijo v še en dokaj kaotičen nogometni svet. "Ah, Grčija ..." je zavzdihnil in nadaljeval: "Grki so še korak dlje od Srbov glede tega, kako brezskrbni znajo biti, čeprav bi moralo biti ravno obratno. Imajo besedo, ki pomeni ne skrbi, uporabljajo pa jo ves čas. Ko so plače zamujale in sem imel vsega vrh glave, sem zahteval sestanek s predsednikom. Rekli so mi, da ga ni, da ima obveznosti. Potem sem ga v mestu srečal, kako je v miru posedal in srebal kavico! A takšni pač so, in to se vidi na vsakem koraku. Tam se ima lahko človek zelo lepo, lahko uživa, če je recimo na dopustu. Če pa tam dela … Na koncu sem sicer dobil velik del tega, kar so mi obljubili. Ampak z zamudo. Šele prejšnji mesec!"
Srbska liga se je v zadnjih letih precej poslabšala. Potem ko sem po kar nekaj takšnih in drugačnih prigodah le dobil priložnost za igranje v slovenski ligi, sem se lahko prepričal, da res ni podcenjevanja vredna. Ljudje govorijo marsikaj, ampak v Sloveniji se igra dober nogomet. Zdaj, ko sem tukaj, sem o tem še toliko bolj prepričan. Rekel bi, da srbska liga ni nič boljša od slovenske.
DEJAN DJERMANOVIĆ
Ob vsem tem se človek kakopak vpraša – zakaj številni slovenski nogometaši sploh "rinejo" na tuje, če imajo potem toliko takšnih in drugačnih težav? Se vse skupaj sploh izplača? Mar ni bolje ostati doma, čeprav je finančna moč klubov vsaj na prvi pogled manjša? "Če sem povsem iskren, moram priznati, da me pri mojih letih v 1. SNL ne vleče. Tudi ne zdi se mi realno, da bi se vrnil. Pri nas se vse bolj dela z mladimi nogometaši, ti tudi igrajo za manj, kot bi si jaz želel. Če se bo le dalo, si bom poskušal še kaj poiskati v tujini. Tudi proti koraku višje jasno ne bi imel nič proti. A mi je jasno, da je to povezano predvsem z mojimi igrami. Skratka, ne sanjam milijonov, želim pa igrati dober nogomet. Če ob tem vidim še kaj sveta, toliko bolje," je bil iskren Škerjanc.
Lovrečič mu je pritrdil: "Davor je povedal vse. Tujina je vendarle tujina, toda vendarle nikoli več v svoji karieri ne bom rekel nikoli. Mogoče je tudi to, da se vrnem. Ne vem … Prepustil se bom toku, pa bomo videli, kaj bo." Djermanović pa že ve, kaj ga čaka. V Voždovac je namreč le posojen. "Zagotovo se vračam k Olimpiji. Moram se vrniti. Si to tudi želim? Po svoje da, po svoje pa … Predvsem hočem igrati. Za mano je huda poškodba kolena, po kateri sem okreval več kot leto dni. Vrnitev na zelenice ni bila lahka, zdaj pa potrebujem predvsem veliko minutažo. Zato sem tudi odšel na posodo v Srbijo. Željan sem dokazovanja. Morda v Olimpiji, zakaj ne? Ampak res je, kar pravi Davor. Vsak slovenski nogometaš ima željo po odhodu na tuje. A jasno nekam, kjer je položaj boljši. Tudi v finančnem smislu," ne skriva Djermanović.
NAREDIJO KORAK NAPREJ IN DVA NAZAJ
V Beogradu se od voždovdske trojice brez omembe Olimpije nismo mogli posloviti. Ker jim je bila stična točka že pred selitvijo v predmestje Beograda. V Ljubljani so si garderobo delili že pred Voždovcem, vse pa z zeleno-belimi povezuje še nekaj: obžalovanje. Takšno in drugačno.
"V Olimpijo sem prišel, ko se je vrnila med elito. Tedaj je bilo še čutiti evforijo. Obeti so bili dobri, tudi okolje se je zdelo dovolj ambiciozno za resen nogometni projekt. Imel sem občutek, da bo iz sezone v sezono bolje. Potem pa … Rekel bi, da Olimpiji manjka človek z vizijo in trdo hrbtenico," je bil brez dlake na jeziku Škerjanc, ki je nadaljeval: "Predvsem je škoda, da se v Ljubljani ne naredi koraka naprej. No, saj se ga; ampak hkrati še dva nazaj. In se caplja na mestu. Tako je bilo, ko sem bil pri Olimpiji, tako je tudi zdaj. Ves čas se ponavlja ista zgodba. Verjetno je to precej odvisno od vodilnih ljudi in morda ne bi bilo slabo, če bi prišel kakšen novi obraz. Pri Mariboru se recimo dobro ve, kdo vleče voz naprej in kdo je naredil razliko. Mogoče bi se moralo nekaj podobnega zgoditi tudi pri Olimpiji … Žal mi je, da je tako. Moja izkušnja je bila super, ampak to ni to, kajne?"
Lovrečič je ob soigralčevi misli prikimal in pristavil še svoj pogled: "Mislim, da je problem v tem, da se želi nekaj narediti na hitro. Prehitro. Ni prave vizije, in to je glavno, kar Ljubljančane tepe po glavi. Saj sami veste, kako je. Rok trajanja določenih posameznikov je kratek, na vsake pol leta se zgodi preprosto preveč sprememb. Ni konstante, ekipa se ne more spoznati, uigrati. Vidim, da zdaj Olimpija dobro igra, vedno boljše. Če bodo znali zadržati okostje ekipe, če ji bodo znali dodati še kaj dobrega, potem bi to lahko bila pozitivna zgodba. Če se bo poleti spet vse spremenilo, pa bo vse ostalo na isti točki. Potrebno je pametno delo, treba je imeti cilj."
Lovrečič mu je pritrdil: "Davor je povedal vse. Tujina je vendarle tujina, toda vendarle nikoli več v svoji karieri ne bom rekel nikoli. Mogoče je tudi to, da se vrnem. Ne vem … Prepustil se bom toku, pa bomo videli, kaj bo." Djermanović pa že ve, kaj ga čaka. V Voždovac je namreč le posojen. "Zagotovo se vračam k Olimpiji. Moram se vrniti. Si to tudi želim? Po svoje da, po svoje pa … Predvsem hočem igrati. Za mano je huda poškodba kolena, po kateri sem okreval več kot leto dni. Vrnitev na zelenice ni bila lahka, zdaj pa potrebujem predvsem veliko minutažo. Zato sem tudi odšel na posodo v Srbijo. Željan sem dokazovanja. Morda v Olimpiji, zakaj ne? Ampak res je, kar pravi Davor. Vsak slovenski nogometaš ima željo po odhodu na tuje. A jasno nekam, kjer je položaj boljši. Tudi v finančnem smislu," ne skriva Djermanović.
V Beogradu se od voždovdske trojice brez omembe Olimpije nismo mogli posloviti. Ker jim je bila stična točka že pred selitvijo v predmestje Beograda. V Ljubljani so si garderobo delili že pred Voždovcem, vse pa z zeleno-belimi povezuje še nekaj: obžalovanje. Takšno in drugačno.
"V Olimpijo sem prišel, ko se je vrnila med elito. Tedaj je bilo še čutiti evforijo. Obeti so bili dobri, tudi okolje se je zdelo dovolj ambiciozno za resen nogometni projekt. Imel sem občutek, da bo iz sezone v sezono bolje. Potem pa … Rekel bi, da Olimpiji manjka človek z vizijo in trdo hrbtenico," je bil brez dlake na jeziku Škerjanc, ki je nadaljeval: "Predvsem je škoda, da se v Ljubljani ne naredi koraka naprej. No, saj se ga; ampak hkrati še dva nazaj. In se caplja na mestu. Tako je bilo, ko sem bil pri Olimpiji, tako je tudi zdaj. Ves čas se ponavlja ista zgodba. Verjetno je to precej odvisno od vodilnih ljudi in morda ne bi bilo slabo, če bi prišel kakšen novi obraz. Pri Mariboru se recimo dobro ve, kdo vleče voz naprej in kdo je naredil razliko. Mogoče bi se moralo nekaj podobnega zgoditi tudi pri Olimpiji … Žal mi je, da je tako. Moja izkušnja je bila super, ampak to ni to, kajne?"
Lovrečič je ob soigralčevi misli prikimal in pristavil še svoj pogled: "Mislim, da je problem v tem, da se želi nekaj narediti na hitro. Prehitro. Ni prave vizije, in to je glavno, kar Ljubljančane tepe po glavi. Saj sami veste, kako je. Rok trajanja določenih posameznikov je kratek, na vsake pol leta se zgodi preprosto preveč sprememb. Ni konstante, ekipa se ne more spoznati, uigrati. Vidim, da zdaj Olimpija dobro igra, vedno boljše. Če bodo znali zadržati okostje ekipe, če ji bodo znali dodati še kaj dobrega, potem bi to lahko bila pozitivna zgodba. Če se bo poleti spet vse spremenilo, pa bo vse ostalo na isti točki. Potrebno je pametno delo, treba je imeti cilj."
Grki so še korak dlje od Srbov glede tega, kako brezskrbni znajo biti, čeprav bi moralo biti ravno obratno. Imajo besedo, ki pomeni ne skrbi, uporabljajo pa jo ves čas. Ko so plače zamujale in sem imel vsega vrh glave, sem zahteval sestanek s predsednikom. Rekli so mi, da ga ni, da ima obveznosti. Potem sem ga v mestu srečal, kako je v miru posedal in srebal kavico.
DAVOR ŠKERJANC
Kot član Olimpije je Djermanović jasno previdno izbiral svoje besede. "Z Olimpijo imam še pogodbo, sem zgolj posojen. In v vsakem primeru se moram vrniti. Potem pa bomo videli, kako in kaj. Ampak ne glede na vse me na Olimpijo nikdar ne bodo vezali slabi spomini. Vedno bo moj klub, vedno bom navijal zanjo. No, le takrat ne, ko bom (če bom) igral v dresu njenega nasprotnika. Sem Ljubljančan in moja čustva do Olimpije se ne bodo nikdar spremenila," poudarja 26-letni napadalec, ki je dolgo sanjal o igranju za Olimpijo, ko se mu je želja uresničila, pa je staknil hudo poškodbo kolena. In bil odsoten več kot leto dni!
"Vsak športnik upa, da se nikdar ne bo poškodoval, če pa že, si želi, da bi bil kar najmanj časa na stranskem tiru. Te sreče nisem imel. Niti nisem dobro začel pustolovščine v Ljubljani, že sem staknil eno najhujših mogočih poškodb. Vsekakor je bilo grozno, toda danes poskušam na to gledati pozitivno. Verjamem, da se ti vse zgodi z nekim namenom. Ne vem sicer, zakaj se je to moralo zgoditi prav meni, ampak … Kar je bilo, je bilo," poskuša na grenko in bolečo izkušnjo pozabiti Djermanović: "Zdaj sem vesel predvsem zaradi tega, ker sem zdrav. Sicer bi si želel, da bi spet zabijal gole, ampak ... Saj veste, kako pravijo: po dežju posije sonce. Enkrat bo že."
Vprašanje je le, ali beograjsko ali katero drugo ...
"Vsak športnik upa, da se nikdar ne bo poškodoval, če pa že, si želi, da bi bil kar najmanj časa na stranskem tiru. Te sreče nisem imel. Niti nisem dobro začel pustolovščine v Ljubljani, že sem staknil eno najhujših mogočih poškodb. Vsekakor je bilo grozno, toda danes poskušam na to gledati pozitivno. Verjamem, da se ti vse zgodi z nekim namenom. Ne vem sicer, zakaj se je to moralo zgoditi prav meni, ampak … Kar je bilo, je bilo," poskuša na grenko in bolečo izkušnjo pozabiti Djermanović: "Zdaj sem vesel predvsem zaradi tega, ker sem zdrav. Sicer bi si želel, da bi spet zabijal gole, ampak ... Saj veste, kako pravijo: po dežju posije sonce. Enkrat bo že."
Vprašanje je le, ali beograjsko ali katero drugo ...
