Ko je bila Jugoslavija še enotna, so se v najelitnejših beograjskih stavbah kovale odločitve, ki nam velikokrat niso bile po godu. In ko smo imeli vsega dovolj, se je prav v srbski prestolnici prižgal sod smodnika, ki je dodobra zaznamoval odnos ljudi na področju nekoč skupne domovine. Danes so tisti časi že oddaljen spomin, a marsikatera rana je ostala odprta. In ne nazadnje so med nami ostale tudi določene vezi, ki bržčas nikdar ne bodo dokončno prekinjene. Oziroma še dolgo ne bodo.
Slovenci smo bili v Beogradu vedno dobrodošli gostje. Za gostince predvsem v času novoletnih praznikov, ko v mesto ob sotočju Donave in Save vsako leto znova pripelje "malo morje" avtobusov s slovenskimi registrskimi tablicami. Radi nas imajo, ker veliko zapravimo; predvsem za hrano in pijačo. Dobrote z žara, potopljene v sočni kajmak, so pri Slovencih še vedno bolj cenjene kot prefinjene mojstrovine iz kuhinj z Michelinovimi zvezdicami, tudi pivo je v Beogradu vedno ledeno hladno.
TEDEN EKSKLUZIVNIH BEOGRAJSKIH ZGODB
- Reprezentančno razkritje zasavskega hrusta
- Kalemegdanske norčije z voždovsko trojico
- Prekmursko obujanje ukrajinskega spomina
- Slovenski ključ do naslova prvaka
V zadnjih letih Slovenci niso dobrodošli le kot turisti, zelo priljubljeni so tudi najboljši športniki iz deželice na sončni strani Alp. Zgodovina beleži nekaj asov, ki so se vtisnili v spomine srbskih športnih navdušencev, toda vendarle je bilo takšnih le za vzorec. Zdaj pa je drugače. Zdaj v mestu z na stotine splavov domuje več slovenskih športnikov kot kadarkoli. In zaradi tega se je tja odpravila tudi ekipa Ekipe. Ter bila dejavna, kot je redkokdaj. Časa za počitek ni bilo, reportaže so se pisale serijsko, usklajevanje z vsemi glavnimi akterji je bilo na trenutke kaotično, kot je življenje v tej državi.
Ampak vse se je izšlo; ker se v Srbiji vedno vse izide. Nekako že. Tudi takrat, ko se zdi to nemogoče. Ker je kaos pravzaprav vse, v čemer se znajdejo. In to tudi priznavajo. Slovencem je to včasih tuje, ker je pri nas vseeno nekoliko drugače. Toda ne glede na vse se hitro vključimo. Ker je, kot rečeno, med nami hočeš nočeš še vedno veliko skupnih točk.
NA STREHI NAKUPOVALNEGA SREDIŠČA
Teden ekskluzivnih vsebin začenjamo z malce drugačnim pismom iz Beograda, nadaljevali ga bomo z zanimivimi zgodbami in iz sveta nogometa in iz sveta košarke. Primož Salmič se je pred Pionirjem družil z Edom Murićem in Jako Blažičem, reportažo s tekme, na kateri je bil slednji eden od junakov dramatične zmage Crvene zvezde, ste si že lahko prebrali v sobotni številki.
Tudi nogometna odprava je imela polne roke dela. Po Knez Mihajlovi, kilometer dolgi glavni beograjski ulici, kjer dolgonoga dekleta kar tekmujejo, katera se bo predstavila v bolj izzivalni opravi, smo se sprehajali s trojico iz Voždovca. Davor Škerjanc, Anej Lovrečič in Dejan Djermanović so soigralci pri malem beograjskem klubu, ki je nekaj posebnega predvsem zaradi tega, kje igra svoje tekme. Visoko v zraku je njegov dom, voždovski stadion stoji kar na strehi nakupovalnega središča! Trojico druži tudi to, da je nekoč igrala za Olimpijo; in spregovorila je tudi o zmajih. O svojih spominih na Olimpijo in o tem, zakaj zeleno–beli še dolgo ne bodo dorasel tekmec Mariboru.
NEPRIČAKOVANA ZGODBA O REKORDU
V Beogradu smo za rokav pocukali tudi nogometaša, ki je s slovenske scene izginil, kot da bi ga začaral David Copperfield – nepričakovano in nenadno. Emir Dautović je bil nekoč veliki Zahovićev prodajni adut, danes se dokazuje v dresu OFK–ja in pripravlja na to, da njegova kariera po hudi poškodbi kolena spet dobi raketni pogon.
Zasavski hrust, ki pri dvajsetih v višino meri kar 194 centimetrov, se je izkazal za izjemno hvaležnega sogovornika. Dotaknil se je preizkušnje pri Manchester Cityju, spregovoril o nesojenem prestopu v Chelsea, o tem, zakaj je zapustil Ljudski vrt, in razkril nekaj, kar bi lahko še kako odmevalo. Ker je povezano s slovensko reprezentanco …
Srbski kaos za Gregorja Balažica ni nekaj, kar bi ga spravilo s tira. Tudi zaradi tega, ker se je k Partizanu preselil po tem, ko je končal pustolovščino v nemirni Ukrajini, kjer je v enem letu življenje v čisto pravi vojni izgubilo več kot šest tisoč ljudi. Prekmurec je obudil spomin tudi na to, hkrati pa kakopak pojasnil, kako se počuti kot član enega najuglednejših nogometnih klubov z juga Evrope. Njegov soigralec je tudi Branko Ilić. Ljubljančan, ki je v blokovskem naselju Fužine odraščal v času, ko tamkajšnja nogometna igrišča še niso samevala, se je izkazal za odličnega vodiča po impresivnem Zemunelu.
Športni center Partizan-Teleoptik se razteza na skoraj 100 tisoč kvadratnih metrih in je nekaj, nad čemer so bili navdušeni celo vodilni ljudje Bayerna. Tam imajo Ilić in soigralci na voljo vse, kar potrebuje nogometaš za to, da se osredotoči le na svoj poklic. Ilić nam je prav tam zaupal svojo življenjsko zgodbo, obudil spomin na Lionela Messija in pojasnil, kako je moral zdajšnjim soigralcem dokazovati, da v mladih letih ni bil navijač Crvene zvezde. In kako je to tudi storil.
DROGA V DŽAMIJI IN KLOFUTE NA SKUPŠČINI
"Lani smo se navijači Partizana smejali Crveni zvezdi in se norčevali. 'Potrebovali ste Slovence, da ste postali prvaki', smo jim metali v brk. Nekako se nam je to zdela tudi stvar ponosa. Saj vsi vemo, da ste dobri v nogometu, predvsem pa bolj urejeni kot mi. Ampak vseeno: 'milijon' strokovnjakov Zvezde ni znalo pripeljati do naslova prvaka, potem pa pride Slaviša Stojanović in – 'evo'! Delije pa so slavile Nejca Pečnika … Narobe svet. No, zdaj pa bo Partizan prvak. Z dvema Slovencema! Ampak veste, zakaj so Slovenci tukaj tako uspešni? Ker so vzgojeni v drugačnem svetu. Ker so disciplinirani in ker imajo drugačne in, da, tudi boljše vrednote," se je med posedanjem v zakajeni restavraciji (v Srbiji se še vedno kadi povsod, tudi v zaprtih prostorih) smejal Igor, dosmrtni privrženec Partizana.
A (menda) ne eden tistih, za katere je navijaštvo tudi način življenja. Oziroma vir preživetja. Celo bogastva. Na Dorćolu, 700 metrov od Terazij, torej v samem središču Beograda, stoji džamija, ki jo vsak dan varujejo policisti. Urbana beograjska legenda pa pravi tudi naslednje: prav zaradi policijskega varstva tam "Alcatrazovci", člani Partizanove razvpite navijaške skupine, brez strahu skrivajo drogo. Ki jo nato preprodajajo kar na domačih tekmah. In, menda, na tekmo zaslužijo tudi po 20 tisoč evrov.
Ni skrivnost, da so navijači v Srbiji močno vpeti v delovanje klubov. Miloš Radisavljević – Kimi, eden najvplivnejših "huliganov", ki se ga drži slava pevcev "turbo folk" popevk, naj bi nekoč na skupščini Partizana oklofutal nekaj tistih, ki so želeli omejiti moč navijačev. Takšnim in drugačnim tudi policija le redko pride do živega. Kot tistim, ki nečednosti počnejo na višjih položajih in bolj pred očmi javnosti.
"Veste, kako je to v Srbiji. Šalimo se in za takšne pravimo: nedolžni bodo, dokler jim krivda ne bo dokazana; dokazana pa jim ne bo nikdar. Ker so zakoni zapisani tako, da omogočajo pritožbo za pritožbo. Dokler vse skupaj ne zastara. Ali nekdo ne založi dokumentacije. Pa tudi če gre kdo v zapor, je to bolj dopust kot karkoli drugega," nam je razlagal ugledni novinar, ki pa je izrazil željo, da bi ostal neimenovan. Ker o tem ni varno govoriti na glas. Tudi za tuje medije.
IZMISLIL SEM SI GA, KAJ PA DRUGEGA
Tudi številni srbski novinarji so zgodba zase. Ravno v času Ekipinega obiska Beograda je eden od tamkajšnjih medijev objavil pogovor s Slavišo Stojanovićem, v katerem je slednji potrdil, da bo zaradi neizplačanih finančnih obveznosti tožil Crveno zvezdo. Vse lepo in prav, če intervju ne bi bil – izmišljen! "Drži. Poklical sem tega novinarja in ga povprašal, ali je govoril s Stojanovićem ali ne. Nič se ni sprenevedal, takoj je priznal, da si je vse izmislil. Zakaj? Hja, zato, da bi bila zgodba bolj sočna," nam je pojasnil že omenjeni sogovornik, pristavil, da se to pri njih dogaja dnevno, in dodal: "Tako ali tako ni preveč varno tožiti Zvezde. Stojanović ima v Srbiji družino. Takoj, ko bi vložil tožbo, bi nekdo potrkal na njihova vrata."
Tudi zgodba o lanskem naslovu Zvezde, prvem po sedmih letih, je zanimiva, trdi naš novinarski sogovornik: "Z vsem dolžnim spoštovanjem do Stojanovića, ampak njegova vloga pri tem uspehu je bila zanemarljiva. Zato, ker bi bila Zvezda prvakinja ne glede na to, kdo bi bil trener. Ker je bil naslov dogovorjen. Nastavljen, če želite. Tisti na najvišjih položajih so se pač tako odločili. Da bi vsaj malce obudili večnega pacienta."
Misel, da je Srbija leglo korupcije, ni daleč od resnice. Da, gre sicer za državo, v kateri se tujec lahko dobro počuti. Tisti, ki so tam, pa so že zdavnaj dojeli, da se od "romantike" ne da živeti. Mladi se pogovarjajo predvsem o tem, kako najlažje oditi drugam. V Avstrijo, Nemčijo, Švico, celo Slovenijo. Kamorkoli, kjer vsesplošni kaos ni nekaj povsem normalnega. Skratka, Srbijo smo doživeli v malce drugačni luči, kot bi jo, če bi tja odšli kot turisti. Vtise pa bomo, kot rečeno, z vami delili ves teden. S pomočjo ekskluzivnih beograjskih zgodb.
