Pa ne samo to, ob prvi četrtfinalni ponovitvi lanskega finala lige prvakov je bil slovenski čuvaj mreže s fenomenalno predstavo brez kančka dvoma in brez trohice pristranskosti prvo ime neuspeha kraljevega kluba. Vsekakor gre za neuspeh, saj je njegov rival zelo zadovoljen z izidom 0:0, ki je pred povratnim srečanjem zanj kot nalašč. Morda celo bolj kot zmaga 1:0 za torinski Juventus pred gostovanjem v Monaku.
Četrtfinale, prvi tekmi
Atletico Madrid - Real Madrid 0:0
Juventus - Monaco 1:0 (0:0)
Sreda, 15. april:
20.45 Porto - Bayern München
20.45 Paris St. Germain - Barcelona
Ironija mest, kot je Madrid, je v tem, da jih na zunaj mestni derbi zaznamuje manj, kot če bi pri kateremkoli tukajšnjem moštvu gostovala kaka ekipa iz tujine. V primeru obiska slednje bi namreč središče španske prestolnice preplavili navijači tega moštva, ki bi že zelo zgodaj zapustili svoje hotelske sobe, napolnili bare, posedali po trgih in morda celo skakali v vodnjake, kar je včerajšnjih skoraj 30 stopinj Celzija kljub sredini aprila nedvomno omogočalo.
Skratka, vsak obiskovalec mesta bi zelo hitro vedel, da se dogaja nekaj tako velikega, kot je prva tekma četrtfinala lige prvakov. Za to spoznanje je bilo v urah pred selitvijo na stadion Vicente Calderon treba prodreti v drobovje večmilijonske metropole. Privrženci obeh ekip namreč živijo v njej in z izjemo napol turističnih somišljenikov iz drugih držav so normalno odšli na delovna mesta ali v šole in napetost stopnjevali na bolj intimen način. Univerza, šolska poslopja in poslovni objekti so bili polni ljudi z majhnimi obeležji obeh klubov in razprav o tem, kaj se bo dogajalo zvečer. V središču mesta pa je, če je spregledal izložbe s priložnostnimi šali in majicami, človek moral počakati kar globoko v popoldne in se za prizore pravega madridskega pričakovanja derbija moral kar precej potruditi.
Če boste kdaj v podobnem položaju, eno najboljših mogočih izbir predstavljajo lokali s sendviči, ki v neposredni bližini glavnega madridskega trga iz običajne turistične ponudbe izstopajo, da bolj en bi mogli. Gre za gostinske objekte, ki jim v naši domovini po vsej verjetnosti ne bi dovolili obratovanja, kar pa je zanje največja mogoča pohvala. Požvižgajo se na turiste, požvižgajo se tudi na marsikaj drugega, njihova priljubljenost pri domačinih pa je brezmejna. Približno polovico prometa predstavljajo sendviči s kalamari, o kateri preprosto ne morete sklepati, če ste ravnokar v mislih pomešali okusa kruha in lignjev. S to vašo mešanico dejanska slastnost tega kruha in teh lignjev nima ni skupnega, podobno pa velja tudi za različice z ribicami, pršutom, špansko klobaso in majhnimi sipami. S prilogami se ne ukvarjajo; za 20 centov lahko dobite dodatek majoneze, a izpadete popoln čudak. Ponudba pijače je povsem osnovna; točeno pivo v neoznačene kozarce, pepsi in voda. Prav to pa so lokali, kjer boste na dan derbija prej kot kjerkoli v središču mesta naleteli na navijače obeh velikih rivalov. Le redkokdaj so med seboj pomešani, predvsem dva lokala sta izrazito zaznamovana s pripadnostjo enemu in drugemu klubu, pri čemer so tako kalamari kot klobasa malce boljši v Realovem. So pa v obeh zelo dobro vedeli, zakaj smo pripotovali iz Slovenije oziroma da nas ni pripeljala gola veličina tekme, temveč njena kombinacija z za nas prav posebnim posameznikom.
"Pojedli ga bomo, kot zdaj jem te kalamare. Pa ne zato, ker je slab vratar, daleč od tega. Čeprav brani za Atletico, morda priznati, da je Oblak odličen. Gre preprosto za to, da je po številnih neuspehih na račun mestnega napočil čas, da nazaj vzpostavimo podobo z zaključka lanskega finala lige prvakov," je v dresu Reala razmišljal Jorge, medtem ko je na drugi strani ulice Nacho grizljal ribice in bil prepričan, da se bosta tako prva tekma kot celoten četrtfinalni dvoboj razpletla povsem drugače. "Lizbona je bila velika smola. Seveda vse skupaj neskončno obžalujem, a res je bila v prvi vrsti smola; splet poškodbe, naključij in zadetka v zadnjih sekundah. Sicer pa nam že nekaj časa Real leži bolj kot katerakoli ekipa, to bomo pokazali tudi tokrat, z Oblakom na golu pa je razlogov za strah še toliko manjši. Res je izjemen, tale vaš Jan," nas je mladenič kajpak vzel za svojega v precej večji meri kot skupine z boljšimi kalamari, medtem ko je bila kolegica s hrvaške nacionalne televizije, ki smo jo srečali v neposredni bližini, precej manj zaznamovana.
Jasno, z Lukom Modrićem in Mariem Mandžukićem je svojega predstavnika imela na vsaki strani derbija, na katerega nas je Nachev kolega pospremil prek postaje podzemne železnice. Od tam pa je bil madridski svet zgolj še rdeče-bel. Navijači kluba z drugega konca mesta so na stadion prišli bolj kot ne na skrivaj, medtem ko so privrženci tokratnih gostiteljev najprej napolnili vlake, nato pa počasi tudi ulice in trge okrog Calderona. Če je kdo spremljal le dogajanje tam in ni imel vstopnice, nikakor ni mogel biti razočaran, to vam zagotavljamo. Seveda pa smo se še bolj počaščene počutili vsi tisti, ki smo se usedli na tribune; v našem primeru na novinarsko, s katero se odpira lepši pogled kot s katerekoli druge te vrste na svetu.
Ko je razgled na kraljevo palačo dobil še kuliso polnega stadiona ter pesmi vključno z zdaj že znamenito Oblakovo in je trener Atletica Diego Simeone uresničil napoved ter našega čuvaja mreže postavil v vrata, pa je skorajda zmanjkalo besed. Pozor, skorajda, vendarle je bilo treba ubesediti še dogajanje na zelenici. Najprej kaj drugega kot fantastično posredovanje, s katerim je slovenski reprezentant odprl tekmo. Z njim je po izteku treh minut rešil Diega Godina, ki je naredil katastrofalno napako, in šokiral v zadetek prepričanega Garetha Bala, ki nje stekel sam proti domačim vratom ter vse prej kot slabo streljal. Nato preostanek prvega polčasa, ki prav tako ni minil v Janovem znamenju le zato, ker so naše oči slovenske.
Tudi vse druge so ga postavljale in ga postavljajo na mesto prvega junaka, kajti omenjeni obrambi je po polurnem zatišju dodal še eno lepo po novem poskusu Bala in dve čudoviti po strelih njegovega superzvezdniškega kolega Jamesa Rodrigueza. Pa tudi tekmo kot celoto, ki jo je Oblak zaznamoval, da je bolj ne bi mogel. V drugem polčasu o Realu z nevidnim Cristianom Ronaldom ni bilo ne duha ne sluha in morda je bil Atletico s slovenskim gigantom, kot ga je poimenoval španski novinar poleg nas, v drugem polčasu celo bližje zmagi. Predvsem pa je trdno zgrabil slovensko darilo v podobi izida, ki mu je glede na slog igre pisan na kožo.
